Definicija resnega ekonomista

Igor Masten

Na prvem televizijskem soočenju predsedniških kandidatov je beseda nanesla tudi na slabo banko. Predsednik Tϋrk je pri tem dejal, da pri nas resni ekonomisti nasprotujejo ustanovitvi slabe banke. Pri tem moje pozornosti ni pritegnila slaba banka, temveč pojem resnega ekonomista. Le kdo in kaj je to? *

Vprašanje nikakor ni trivialno. V javnosti je pogosto govora o ekonomskih problemih in laična javnost si težko sama ustvari kvalificirano mnenje. Zato je sklicevanje na nekoga, ki je resen, zelo pomembno. Mnenja resnih strokovnjakov dajejo prave signale javnosti pri težkih odločitvah. Za mnenja neresnih strokovnjakov pa velja, da bi jih morali ignorirati.

Seveda je pri tem še sitna podrobnost. Ni namreč jasno ali resno pomeni tudi strokovno utemeljeno mnenje ali le, da nekdo diskutira o problemu, ne da bi se pri tem režal. Ampak pustimo to za enkrat ob strani.

Iz konteksta  lahko hitro ugotovim, kdo so neresni ekonomisti. Tisti, ki podpirajo ustanovitev slabe banke. No, ustanovitev slabe banke sem v osnovi predlagal s kolegoma Jožetom Damijanom in Sašem Polancem. Mi trije smo torej zagotovo neresni ekonomisti. V neresno družbo bi kdo uvrstil še kolega Janeza Šušteršiča, ki sedaj kot finančni minister slabo banko pravzaprav ustanavlja. Čeravno je bil prav on tisti, ki nas je že teden dni po predlogu slabe banke v Dnevnikovem Objektivu v istem mediju močno skritiziral. Skratka, bil je resen ekonomist, sedaj izgleda šaljivec, tako da … ne vem. Naj druščina neresnih ostane definirana tako ozko, da ne naredim komu krivice.

Iz člankov objavljenih v Dnevniku, Financah, Večeru in Mladini sem lahko identificiral naslednje resne ekonomiste: Velimir Bole,  Jože Mencinger, Ivan Ribnikar, Franjo Štiblar, France Križanič, Aleksandar Kešeljević, Janez Prašnikar in Mitja Gaspari. Verjetno sem še koga izpustil, vendar ga lahko naknadno vedno vključim v izračune, ki sledijo.

Vprašajmo se, kaj definira resnost nekega strokovnjaka? Najbolj očitna se mi zdi strokovnost sama. Na srečo nam Agencija za raziskave in razvoj Slovenije (ARRS) omogoča, da na podlagi javno dostopnih podatkov (sicris.izum.si) naredimo analizo resnosti z vidika strokovnosti. ARRS namreč zbira podatke o znanstveni in strokovni aktivnosti vseh, ki so v Sloveniji registrirani kot raziskovalci. Vsi zgoraj omenjeni, z izjemo Mitje Gasparija, to tudi so.

Med podatki sem se osredotočil na tri ključne kazalce, ki so indikator mednarodne priznanosti raziskovalca in podlaga za ocenjevanje posameznih raziskovalcev pri prijavah na razpise ARRS. Prvi indikator je število objav v revijah A kategorije s področja ekonomije, ki zaobjema znanstvene revije indeksirane v poročilu o citiranosti (JCR) družbe Thomson Reuters. Število objav pa samo po sebi ne pove veliko. Recimo, jaz sem študiral v okolju, kjer je profesor, ki je bil zadolžen za usmerjanje doktorskih študentov na trg dela, govoril, da je bolje biti brez objav kot pa imeti veliko slabih. Zato sem kot drugi kazalec kvalitete objav upošteval čisto citiranost  oz. priznanost v mednarodni literaturi. Tretji kazalec pa je t.i. A indeks, ki je zbirna ocena tehtanega števila objav, citiranosti ter uspešnosti pri pridobivanju projektnih sredstev.

Tako za skupino resnih kot neresnih ekonomistov sem izračunal povprečne vrednosti teh treh indikatorjev in jih primerjal med sabo. Rezultati kažejo, da imajo neresni ekonomisti v povprečju za 156% več objav, za 354% večjo citiranost in za 111% višji A indeks kot resni ekonomisti. Te rezultate lahko še dodatno osvetlimo, če upoštevamo, da med skupinama obstaja precejšnja razlika v povprečni starosti in s tem tudi dobi raziskovalne aktivnosti. Za začetek raziskovalne aktivnosti sem pri vsakem posamezniku upošteval leto dokončanja akademske izobrazbe (doktorat ali magisterij). V kolikor vse zgoraj omenjene kazalce preračunamo na leto raziskovalne aktivnosti dobimo naslednje. Neresni ekonomisti imajo v primerjavi z resnimi ekonomisti v povprečju za 577% več objav, za 1.497% višjo citiranost in za 535% višji A indeks. Razlike so enormne, še najbolj pa izstopa citiranost kot kazalnik mednarodne priznanosti raziskovalne dejavnosti, ki je pri neresnih ekonomistih 16-kratnik tistega resnih ekonomistov.  Če bi vse kazalnike tehtal še s faktorjem vpliva revij, v katerih so objave in citati, bi se zgornje razlike v raziskovalni uspešnosti zgolje še povečale.

Kdo lahko poreče, da je znotraj skupin ekonomistov velika heterogenost, da obstajajo tako raziskovalni mrliči kot zelo produktivni raziskovalci, povprečja pa to zabrišejo. Zato sem naredil še eno primerjavo. V skupini resnih ekonomistov sem izračunal maksimalno vrednost kazalcev popravljenih za dobo raziskovalne aktivnosti in jo primerjal z najslabšimi vrednostmi pri neresnih ekonomistih. Primerjava pokaže, da ima najslabši neresni ekonomist (identiteta se spreminja glede na kazalec) glede na najboljšega resnega za 73% več objav,  za 105% višjo citiranost in za 43% višji A indeks.  Množici resnih in neresnih ekonomistov tako sploh nimata preseka!

Ko torej poskusimo ovrednotiti tisto, kar naj bi dajalo osnovo za kredibilnost strokovnega mnenja, vidimo, da obstajajo med resnimi in neresnimi ekonomisti očitne razlike. Resnost sovpada s slabimi znanstvenimi dosežki in slabo mednarodno uveljavljenostjo. Vso to resnost pa plačuje država. Svetle izjeme, kot je Janez Prašnikar, ki po raziskovalnih dosežkih iz družbe resnih prav neresno ekstremno izstopa, pa zgolj potrjujejo pravilo.

V časovni perspektivi lahko rečemo, da so to še minimalne vrednosti. Resni ekonomisti so namreč bodisi v zatonu kariere, bodisi brez prihodnosti. Kot kaže prva zgornja primerjava pa je ključen problem neresnih, da nimajo nikakršne možnosti, da kdajkoli postanejo resni, četudi od danes naprej ne naredijo nič več. Naj bo dovolj dodati, da tudi najbolj neresni tu omenjeni ekonomisti ne sodijo v svetovno prvo ligo. Kaj šele resni.

Slovenskih ekonomistov mnogi  ne delijo le na resne in neresne. Splošno jih delijo tudi vzdolž ideoloških dimenzij. Eni naj bi bili keynesianci, drugi podmladek čikaških dečkov. Eni gradualisti in socialno čuteči, drugi neoliberalni uničevalci socialne države. Vendar imajo vse te ločnice na ideološki osnovi zgolj en sam namen: relativizacijo argumentov. Neke argumente, na primer o ekonomski politiki, najlažje ovržeš ali podkrepiš tako, da rečeš, da objektivna primerjava ni možna zaradi različnih ideoloških osnov. Zelo spretna PR poteza. Ključna ločnica pa je vedno bila in bo tista, ki sem jo pokazal zgoraj.  In tako je bilo vse od leta 2000, ko se je ideološko ločevanje pričelo pojavljati v medijih.

_____

* Izvorno objavljeno v Dnevniku.

%d bloggers like this: