Vpliv poceni uvoza iz Kitajske na inovativnost v razvitih državah

Eno izmed najpomembnejših vprašanj v zadnjem desetletju za ekonomsko politiko razvitih držav je bilo, kakšen je “neto” učinek dramatično povečanega uvoza iz Kitajske v času intenzivne globalizacije. Ali uvoz poceni kitajskih izdelkov samo uničuje domača delovna mesta? Kakšen ima vpliv na blaginjo ljudi zaradi splošnega padca ravni cen? Kakšen ima vpliv na dolgoročno gospodarsko strukturo razvitih držav? Kaj bodo v prihodnosti počele razvite države, če lahko na Kitajskem vse proizvedejo bistveno ceneje?

Na eno izmed vprašanj, kakšen vpliv ima poceni uvoz iz Kitajske na blaginjo ljudi, sta že pred leti odgovorila Broda in Romalis (2008) v raziskavi Inequality and Prices: Does China Benefit the Poor in America? V študiji sta pokazala, da je dobršen del porasta v neenakosti v ZDA kompenziralo relativno znižanje cenovnega indeksa revnejših prebivalcev ZDA zaradi poceni uvoza iz tujine. Seveda je to lahko zgolj obliž na rano revnejših, ki so (morda) prej izgubili službo prav zaradi bolj konkurenčnega uvoza iz Kitajske in drugih držav, ki so pridobile z globalizacijo.

Zato je pomembno pogledati bolj dolgoročni fenomen, torej ali ima poceni uvoz iz držav z nizko ceno delovne sile ob vplivu na zmanjšanje zaposlenosti v domačih podjetjih tudi dolgoročen vpliv na domačo gospodarsko strukturo. In kakšen je ta dolgoročen vpliv.

V zdaj že dve leti stari raziskavi Trade-Induced Technical Change? The Impact of Chinese Imports on Innovation, IT and Productivity so se Bloom, Draca in Van Reenen (2011) empirično lotili tega vprašanja. Vzeli so panel podatkov o poslovanju skoraj pol milijona podjetij v 12 evropskih državah v obdobju 1996-2007 in ocenjevali, kakšen vpliv ima uvozna konkurenca iz Kitajske na zaposlolovanje, raziskave in razvoj, inovativnost ter rast produktivnosti v teh državah.

Po pričakovanju so seveda ugotovili, da kitajska uvozna konkurenca zmanjšuje cene, dobičke in zaposlenost v evropskih podjetjih v istih panogah. Toda hkrati so ugotovili, da kitajska konkurenca evropska podjetja prisiljuje k višjim vlaganjem v R&R in večjo stopnjo inovativnosti. Natančneje:

First, on the intensive margin, Chinese import competition increases innovation and TFP within surviving firms. Firms facing higher levels of Chinese import competition create more patents, spend more on R&D, raise their IT intensity and TFP. Second, Chinese import competition reduces employment and survival probabilities in low-tech firms – i.e. firms with lower levels of patents, IT and/or TFP shrink and exit much more rapidly than high-tech firms in response to Chinese competition. Thus, our paper jointly examines the effects of trade on survival/selection and innovation. The combined impact of these within firm and between effects is to cause technological upgrading in those industries most affected by Chinese imports.

We also offer some back of the envelope quantification of Chinese import effects on technical change. Over 2000-2007 China appeared to account for almost 15% of the increase in IT intensity, patenting and productivity, with this rising to almost 20% over the most recent 2004-2007 period. This suggests that trade with emerging nations such as China may now an important factor for technical change, and therefore for growth in richer countries.

Rezultati, ki so jih dobili Bloom, Draca in Van Reenen, so zame seveda pričakovani. Vprašanje pa je, če se vsi tisti, ki bi se morali, tega sporočila tudi zavedajo. Prvič, se zavedamo tega kot posamezniki? Da ni nobene garancije, da bomo imeli stalne službe in da nam jih lahko poceni konkurenca kadarkoli odpihne? Da moramo predvsem vlagati v lastno znanje, da bomo po eni strani vedno zelo konkurenčni na trgu dela, po drugi strani pa bistveno bolj prilagodljivi, če nam konkurenca uniči dosedanje delovno mesto. Se zavedamo, da ni vloga države, da skrbi za naša delovna mesta, ampak da nam mora predvsem omogočati spodbudno okolje, v katerem si bomo delovna mesta sami soustvarjali? Drugič, se zavedajo tega sindikati, da z “na nož” nasprotovanjem vsem spremembam na trgu dela dejansko samo pomagajo “kitajski konkurenci”, da še hitreje uničuje naša delovna mesta? In tretjič, se zaveda tega država? Se zaveda, da mora vlagati predvsem v znanje, ki je edini dejavnik, ki nas dela bolj konkurenčne, bolj odporne na tujo konkurenco in bolj fleksibilne, da se lažje prilagodimo, ko pride do zunanjega šoka?

9 responses

  1. Na obzorju so veliko večji problemi, ki jih konkurenčnost ne bo rešila, temveč jih celo povzroča. To so demografski problemi. 500 milijonov vse bolj starih Evropejcev na dolgi rok nima za kruh proti milijardam Indijcev in Kitajcev. Brezposelnost mladih po Evropi je ponekod astronomska, naredi pa se malo ali nič. Tudi vse bolj negotove službe, ki jih prelagate demografskih trendov nikakor ne
    bodo izboljšale, prav obratno. Inovacije seveda ne prihajajo iz starih glav, ampak predvsem iz mladih. Zdi se, da se bomo zaleteli v zid, tako ali drugače.

  2. Zakaj se najbolj črne napovedi glede Kitajske in EU ne bodo nikoli uresničile.
    1.Če je res vse tako črno in bi EU zaradi Kitajske izgubila vso industrijo, bi zaradi trga postala EU bolj konkurenčna od Kitajske in bi potem EU zaradi konkurence pobrala vso industrijo Kitajski. A bomo potem kmalu brali bloge; Evropa odžira delo Kitajcem?
    2.Kaj naj Kitajci počno z Euri in že sam tečaj balansira trgovino.
    3.Kako naj kupujemo kitajsko blago, če bomo vsi nezaposleni? Z nič dela se kupi samo nič.
    4.Statistika trgovinske menjave tudi ni zaskrbljujoča. Obseg zunanje trgovine v ZDA znaša 16% BDP. Od tega samo 2,5% pade na Kitajsko. Za EU ne poznam podatkov.
    5.Trgovina bogati ljudi in spodbuja višjo tehnologijo, kot sami ugotavljate v blogu.
    6.Ravno zaradi visoke tehnologija se seli proizvodnjo nazaj iz Kitajske v EU. Torej je ludizem res “lud”.
    7.Bi še pisal a dovolj. Zaključujem, da je strah pred Kitajsko odveč.

  3. In česa se moramo Slovenci najbolj bati? Lastnega neznanja in neumnosti ne pa Kitajcev, tudi to bi lahko bila ena poanta tega bloga. Kitajcem pa privoščim še mnogo uspeha, saj je bogata Kitajska garant za bolj bogato EU.

  4. Da ne bi izpadlo, da jaz kakorkoli podpihujem strah pred Kitajsko – navajam le pozitivne učinke kitajske konkurence, ki pa lahko na kratek rok marsikoga seveda tudi prizadenejo.

    Kar se mene tiče, sta glede Kitajske verjetna le dva scenarija. Prvič, Kitajska bo nadaljevala hitro rast, vendar po padajoči pozitivni stopnji rast,i vse dokler se ne bo povsem približala stopnjam razvitosti OECD držav. Medtem pa bo seveda morala narediti ključne kvalitativne spremembe v razvoju v smeri lastnih proizvodov z visoko dodano vrednostjo. Tako kot Japonska. Toda to še ne pomeni, da se ji ne bi utegnil zgoditi japonski scenarij globoke krize tik preden bi prišla na enak ali višji nivo razvitosti kot države OECD.
    In drugič, še bolj verjetno pa je, da bo že prej implodirala zaradi nezmožnosti učinkovitega družbenega menedžiranja procesov razvoja znotraj države. Avtoritativni, centralno planski sistemi z državno lastnino so učinkoviti pri organizaciji proizvodnje na nizkih stopnjah razvitosti, ne morejo pa menedžirati procesov razvoja v smeri kvalitativnega razvoja. Jasno, saj je kvalitativni razvoj s svojim individualizmom in kreativnostjo svobodnih subjektov v temeljnem nasprotju z državno centralnoplansko represijo.

  5. Gospod Damjan, ne razumite me narobe, ne trdim, da imate Vi kakšno fobijo pred Kitajci, govorim bolj na splošno o prepričanju, ki na žalost prevladuje v Sloveniji. Sam menim, da bo Kitajska nadaljevala gospodarsko rast in da se bo počasi standard Kitajske približal standardu zahoda. Še nekaj pa je treba povedat, da je Kitajska do pred kratkim bila dobesedno še na ravni predindustrijske družbe in je trpela posledice propadlega komunističnega gospodarskega eksperimenta. Lažje je BDP iz 1000 EVR dvignit na 2000 EUR na prebivalca in ga tako povečati za 100%, saj praktično začenjaš iz nule, kakor da bi dvignil BDP na prebivalca kakšne visoko tehnološko razvite kapitalistične skandinavske države za + 40000 EUR na prebivalca, kar isto pomeni dvig za 100%. Stvari je treba gledati realno, tako da Kitajsko čaka še dolga pot. Lahko pa pot Kitajci skrajšajo z dodatno liberalizacijo trga in z povečanjem spoštovanja človekovih pravic, ki so tudi eden od glavnih motorjev razvoja. Kitajski predsednik, če se prav spomnim, je dejal, da Kitajsko vidi v prihodnosti kakor svobodno, razvito ter demokratično družbo. Upajmo na najboljše.

    To bi se lahko še navezovalo na vaš prejšnji blog o Marcelu Š. Zabavno je gledati, kako skrajni levičarji hvalijo uspehe kitajskega komunizma v oddaji Studio City a sam gledam komentarje ameriških poslovnežev na Fox News, da je Šangaj postal bolj kapitalističen kakor New York. Sploh ne razumem, kaj hočejo povedat, če to še sami vedo. Dol USA, živel kitajski turbokapitalizem 😉 SPOŠTOVANJE

  6. Singapur, ki je veliko bolj razvit od Kitajske, nima ravno demokratične ureditve. Rangiran je kot “deloma svoboden”, obenem pa je ena najmanj korumpiranih držav. Tukaj zahodnjaška ortodoksija ne štima. Kitajci so se po Singapurcih še zgledovali.

    Osebno dvomim, da se bodo demokratizirali. Pravzaprav raje upajmo, da se ne bodo. Nekega dne, ko bo vsak Kitajec hotel imeti avto ali dva, je bolje da jim take stvari avtoritarna vlada prepove.

    Določeni avtorji menijo, da je avtoritaren kitajski režim veliko bolj pripravljen na izzive sodobnega časa, ko so naravni viri vse bolj omejeni, potrošnjo pa bo treba prej ali slej brzdati in nadzorovati. Medtem je indijski sistem, ki je formalno gledano demokratičen, v bistvu veliko bolj disfunkcionalen.

    Ampak a ni žalostno, da mi v EU, ki se imamo za svobodne, krativne in razvite dobivamo ravno to, avtoritarni, centralno-planski sistem, le da je centralno planski v neoliberalnem smislu, torej v “duhu časa”, zato ga vsi pozdravljajo. To, da ti nekdo določa koliko boš v svoji bajti porabil in za katero stvar, je avtoritarno. To je suverenost ki je manjša od azijskih držav.

  7. Tale možakar je eden najbolj lucidnih avtorjev, ki zna povedati zakaj sta Indija in Kitajska na ravni zahodnjaške potrošnje, nočna mora za ves svet. Predlaga pa tudi določene rešitve. Izjemno zanimivo predavanje v stilu TED-talkov:

  8. Ne. Sta dve vrsti omejevanja in določanja. Prvo je zunanje določanje tega koliko bo (suverena) država porabila v svoji fiskalni bajti, drugo je določanje tega koliko boš porabil kot potrošnik. Prvo se nespametno podpira, drugo je bogokletno.

    Prva vrsta omejevanja bo imela za nas zelo slabe posledice in jih že ima, druga vrsta omejevanja bo prej ali slej nujna.

    Do leta 2050 bo vseh zahodnjakov manj kot 10% svetovnega prebivalstva, precej manj pomembni bomo. Azijcev, ki naj bi do takrat uživali že naš današnji standard pa bo več kot 5 milijard. Ni treba biti genij, da ugotoviš, da se v takem svetu ne bo dalo živeti.

%d bloggers like this: