Liberalni trg ponuja svobodo in brezskrbnost

Uroš Lekše

Življenje me je naučilo ene stvari. Pozabi plane, ker se izjalovijo. Postavi si cilj, in s kreativnostjo poskrbi, da ga dosežeš. Moji cilji na trgu dela so jasni. Pošteno plačilo za pošteno delo. Če komu kaj ne paše, naj po hitrem postopku zamenja službo. Z lažjim prehajanjem delavcev znižanje nezadovoljstva in mobinga med delavci. Spoštovani sindikalisti, kakšni so vaši cilji, za kaj se borite? Se še komu zdi, da so se plani s 100% zaščito delavca izjalovili? Da so se sprevrgli v izkoriščanje in udobje enih ter v mobing, nezadovoljstvo in obup drugih? *

Nobeno filozofiranje okrog liberalnega trga dela, ne bo povedalo toliko, kot konkretni primeri iz življenja na Novi Zelandiji. Prva zgodba. Znanec je šel ob devetih zjutraj na agencijo za zaposlovanje. Do desetih so razčistili kaj bi lahko počel, in mu dali telefonsko številko od podjetja, ki je iskalo skladiščnika viličarista. Poklical je, in se dogovoril ob dvanajstih za razgovor, od enih do petih popoldne je že delal. Druga zgodba. Prijateljica si je našla delo kot natakarica. Naslednjič ko sva se videla, se je pohvalila, da si je našla delo kot računovodkinja. Nekaj dni pozneje, se je pohvalila, da je zamenjala službo. Da je dobila boljšo ponudbo na mestnem svetu v Christchurchu, kjer so se vsi obvezali za vsaj šest mesecev dela. Ni zdržalo. Ob naslednjem snidenju je imela novega delodajalca, s še boljšo ponudbo. Skratka, zamenjala je štiri službe v maksimalno treh tednih. Tretja zgodba. Znanka je imela izobrazbo magistre ekonomije. Lepo nam je vsem povedala, da sezonskih del, ali del na tekočem traku ne bo opravljala. Našla si je delo v supermarketu New World, kjer je polnila police. Dokler si ni našla sebi bolj primernega dela. Četrta zgodba. Znanka je obrala okrog 360kg jabolk na dan, kar je bilo občutno premalo. Odpustili so jo. Novo delo si je našla čez dva dni. Peto zgodbo že poznamo. Delodajalec me je prikrajšal za 70 EUR. Naslednji dan sem našel novo službo, prejšnjega pa pritožil na zavod za zaposlovanje, in dobil denar v pičlih šestih urah od prijave.

Eno skupno točko imajo te zgodbo. Slovenski delavci lahko sanjajo o teh pogojih. Ponovno sprašujem spoštovane sindikaliste, kakšna je njihova vizija? Resnično me zanima, ali mladi bežijo iz države, ker je v Avstraliji, Avstriji, Kanadi, na Novi Zelandiji, v Londonu težko najti delo? Ker so slabo plačani? Na tem mestu, stopimo en korak nazaj. Lahko zaposlovanje ne bi bilo možno brez ničelnega odpovednega roka. Odpovedni rok v dolžini enega meseca, dveh tednov ali pa enega tedna omejuje lahko zaposlovanje. In če gremo še en korak naprej. Z odpovednim rokom četudi enega tedna, liberalni trg z lahkim zaposlovanjem ne bo zaživel. In čez leto dni bomo vsi skupaj razočarani.

Poglejmo še zaposlovanje pri nas. Odpadel sem, ker nisem imel romunskega državljanstva, ker sem bil napačnega spola, ker sem bil v očeh kadrovnika premalo ambiciozen, ker sem imel previsoko izobrazbo, ker nisem bil lokalni človek… samo predalčkanje in omejitve. In potem se čudimo zakaj vlada takšen obup med delavci. Vidimo, da je liberalni trg dela izredno zanimiv zaradi lahkega zaposlovanja. In ravno zaradi tega ga zagovarjam. Se pa lahko v Slovenji vse sfiži z obstoječim kompliciranjem. Tam imajo zelo jasne pogoje za zaposlitev, in tisti ki jih izpolnjuje, jo dobi. Kdor prej pride, prej melje. Drugače povedano. Veliko lažje je biti prvi med stotimi, kot najprimernejši med petimi. Z lažjim zaposlovanje bo na boljšem tudi gospodarstvo. Danes je 60% delavcev nezadovoljnih z delom, ki ga opravljajo. Omogočimo jim prehod. Prevečkrat tudi slišimo, ravno ga naučim, pa mi odide. Kot prvo se mora vsak vprašati zakaj se mu to dogaja. Kot drugo, ta delavec bi najbrž že prej pobegnil iz podjetja, pa ni dobil možnosti.

Normni sistem vs. plačilo po učinku. Na začetku bi razčistil eno stvar. Lahkega denarja na Novi Zelandiji ni, je pa pošteno plačano. Prvi primer. Tako v Sloveniji, kot tudi na Novi Zelandiji, je obiralec plačan med tremi in petimi centi na kilogram obranih jabolk. Pri nas so sezonska dela na slabem glasu, zaradi slabega plačila. Ta je pogojen z delom na normo. Za jabolka znaša okrog 150 kg na uro, se pravi dobro tono na dan. Po drugi strani smo bili Novi Zelandiji plačani po učinku. Sam sem zaslužil okrog 90 EUR na dan za 2500 kg obranih jabolk. Stari mački so obrali tudi po 4200kg in več, in zaslužili po 170 EUR in več. Vsa jabolka so bila za izvoz. Še drugi primer. Plačilo pri obrezovanje trt smo si delili na sledeč, Slovencem nepojmljiv način. Win-win kombinacija. 2/3 za delavca, 1/3 je kapnilo v žep delodajalcu. Tudi ta denar ni bil lahek. Konkretno. Trdo smo delali, ampak dobro motivirani smo povprečno zaslužili okrog 100 EUR na dan za sebe, in še dodatno 50 EUR za šefa. Ker je bilo v kolektivu okrog 30 oseb, smo zaslužili okrog 1500 EUR na dan za šefa. V celem tednu je zneslo 9.000 EUR, v enem mesecu 36.000 EUR. S tem je plačal sebe, ženo računovodkinjo, mojo šefico in davke državi.

Na tem mestu bi opozoril pomemben psihološki moment. Niti en sezonski delavec se ni počutil izkoriščanega. Četudi bi zaradi konkurenčnosti znižali postavko, bi se bolj potrudil, da bi zaslužil isti denar. In bil zadovoljen. V Sloveniji se seveda dvigne norma, da se še bolj zbije morala delavcu. Ko postanejo šefi še bolj tečni, zapademo v začaran krog nezadovoljstva in mobinga.

Nadaljujem povsem hipotetično. Nek podjetnik se na novo popolnoma navduši nad plačilom po učinku, in ga uvede v svojem podjetju. Kaj se zgodi? Zelo velika verjetnost je, da se sistem sesuje sam vase. Pridni delavci bodo naredili več, odvečnih delavcev pa ne bo mogel odpustiti. Sledi žalostna resnica. Višjih plač ne smemo pričakovati brez liberalizacije trga dela. Ker v Sloveniji niso rožnate razmere, bi postavil nižjo plačo za nekaj časa pred višjo brezposelnostjo in pesimizmom. Glede odpuščanja starejših menim, da ne bo problematično zaradi družbenega kapitala, ki ga imajo. Kofetkarje, čikpavzarje in nemotivirance bodo odpustili, poštene starejše delavce bodo obdržali. Ali jih bodo premestili na drugo delovno mesto, etc. Ne smemo pozabiti, da bomo, če nas ne prehiti Matilda, nekoč vsi starejši delavci.

Imam pomisleke okrog liberalizacije trga dela, ampak kar je potrebno narediti je potrebno narediti. Franklin Delano Roosevelt se je otepal vstopa ZDA v 2. svetovno vojno, po napadu na Pearl harbour pa je kot pravi voditelj naredil tisto, kar se je od njega pričakovalo. V zadnjih dvajsetih letih se je razvil mobing in dosegel 40 procentov delavcev, nezadovoljstvo je zraslo na 60 procentov. Iz številk je razvidno, da se je ‘Biserno pristanišče’ že zgodilo, ukrepali pa še nismo. Zdaj je skrajni čas za liberalizacijo trga dela!

Kot pragmatičen človek imam še nekaj predlogov za dvig morale, bolj učinkovito pobiranje davkov, za spodbujanje podjetništva in lažjo birokracijo.

  • Vem, da bo izpadlo idealistično, vendar bi priporočal, da se vsaj polovica denarja, če ne več, ki bi ga privarčevali z odpuščanjem, porabi za dvig plač ostalim.
  • Namesto minimalne plače lahko uvedemo minimalno urno postavko.Praksa kaže, da se dodatki seštevajo ravno do minimalne plače. Z minimalno urno postavko, se vsi dodatki seštevajo k plači. Nimam problemov z dodatkom na več izmensko delo, na nevarnost, na uspešnost, ampak dodatek na delovno dobo mora iti stran.
  • Strehe vam ne bo nihče naredil zastonj, zahtevajmo račun. Vode in elektrike vam po celi hiši ne bo nihče napeljal zastonj, zahtevajmo račun. Keramičnih ploščic vam nihče ne bo položil zastonj, zahtevajmo račun. Hiše vam ne bo nihče zgradil zastonj, zahtevajmo račun. Se razume, da bo žlahta mešala beton, ampak trije zidarji so vedno prisotni. Predvidevam, da vam obrtno izučeni oče, mama, brat ali sestra ne bodo računali storitev, zato to predvidimo v zakonu.
  • Vsaka vas ima svojega avtomehanika in frizerja. Do točke, ko bi ogrožali svojo varnost ali varnost okolja jim ne komplicirajmo z birokratsko diktaturo. Registracija podjetništva, izdajanje računov in plačevanje davkov so bolj pomembni. Velja tudi za s.p. začetnike.
  • Cilj bi nam moral biti, da je vsakemu posamezniku omogočeno podjetništvo, ne glede na debelino denarnice. Predlagam izbiro polnega ali mini zavarovanja (samo obvezno in dodatno zdravstveno zavarovanje, cca. 45 EUR) pri prvem odpiranju samostojnega podjetništva. Velja samo prvo leto, pogojno lahko tudi drugo, če ne prekoračiš cenzusa. Po eni strani je 3500 EUR na letni ravni veliko denarja, in marsikdo se prestraši, ali pa gre v sivo ekonomijo. Po drugi strani, je boljše, da ta denar nameni minimalnemu marketingu ali nabavi orodja, da bo konkurenčnejši, in imel večje možnosti, da se bo obdržal.
  • Zaradi izkušnje z izkoriščevalskim invalidom si želim tudi liberalizacijo te zakonodaje. Edino vodilo je varna služba za pridne in delavne invalide. Predlagal bi, da bi ob zaposlitvi postopno dvigovali mesečno olajšavo za delavce invalide z 10% do 60% ali 100%. V kolikor bi bila olajšava že ob nastopu zaposlitve visoka, bi se pojavili izkoriščevalski podjetniki. Česar ne odobravam. S tem postopnim prijemom, bodo pa zaposlovali invalide le podjetniki, ki imajo jasno vizijo o dotičnem delovnem mestu. Na koncu je win-win-win-win kombinacija za vse udeležene. Podjetnik privarčuje, invalid ima varno službo, država privarčuje socialno pomoč, pa še dobro delo je opravljeno. Je pa potrebna možnost odpuščanja invalidov.
  • Nad splošno uvedbo davčnih blagajn nisem najbolj navdušen. Raje bi videl, da se jih uvede kot kazen zaradi prirejanja računov oziroma ne izdajanja računov, dotičnim kršilcem. Poštene ljudi se pusti pri miru.
  • Slovenska birokracija je kot diamant. Ni tako lepa, ampak tako draga. Glede na to, koliko nas stanejo izgubljena delovna mesta, je metaforika na mestu.  Konkretno. Prvič, v Franciji so birokrati izdali dovoljenja za opravljanje testnih letov vsem Concordom, posebej poudarjam, nadzvočnim letalom za 150 ljudi. In tudi Airbusom, vključno z A380, za 800 ljudi. Naša birokracija ni izdala dovoljenj za opravljanje testnih letov enomotornim letalom za eno osebo. Epilog: Delovna mesta so šla v Italijo. Drugič, mladi podjetnik iz Gornje Radgone je želel odpreti mini pivovarno, ki bi porabila povprečno 2 kubična metra vode na dan. Birokratka je zahtevala koncesijo za vodo. Potrebno je ločit med gradnjo velike pivovarne z 1000 kubikov na dan, gradnjo male pivovarne v odročni kraški vasici, kjer zmanjka vode že pred poletjem ali gradnjo mini pivovarne z malo porabo v kraju z 3200 ljudmi, kjer sta 2 kubika zanemarljiva. Epilog: Delovna mesta so šla v Avstrijo. Tretjič. Podjetnik je želel odpreti reciklažni center za gumo, z novo tehnologijo. Na vsak način so birokrati zahtevali dokaz, da ne bo onesnaževal okolja. Ali ni bolj logično, da se ga opozori na mejne vrednosti, in izda soglasje. Če bo kaj narobe, imamo inšpektorja, ki bi moral ukrepat. Epilog: Delovna mesta so šla v Avstrijo. Zato bi vsekakor predlagal začasno ustanovitev parlamentarne komisije, ki bi blagoslovila podobne primere, dokler se ne uredi birokracija. Veljavno bi bilo le z podpisi vseh parlamentarnih strank, da ne bi prišlo do zlorab.

Iskrena hvala sindikatom za odgovor. Zahvaljujem se tudi ostalim za napisana mnenja ali pripombe.

_______

* Zapis iz odprtega pisma sindikalnim voditeljem in voditeljem parlamentarnih strank.

22 responses

  1. Sigurno vem, da se tega zavedate, ampak samo liberalizacija trga kot jo opisujete tu ne bi dala pravih rezultatov. Da ta sistem deluje je potrebno imeti delavna mesta, kjer delavci dejansko imajo možnosti. Potem je potrebna tudi komplementarna socialna politika. Nenazadnje pa tudi precej globoka sprememba v miselnosti delavcev in delodajalcev. Delodajalci pri nas največkrat na delavce gledajo kot na “sredstva” brez imen in priimkov in v svoji omejenosti ne razumejo vrednosti človeškega kapitala.

    Trik pa je tudi nekje drugje. Ko pripadaš razredu ljudi, ki se jim zaradi svojega znanja, izkušenj, plače ali neke druge okoliščine ne bo treba nikoli bati brezposelnosti, je lahko razmišljati o liberalizaciji trga. Če si pa recimo samohranilec/ka, pa magari s tem drobižem, ki mu pravimo povprečna slovenska plača, potem pa razmišljaš v smeri, da bi rad vsaj tisto trimesečno sigurnost odpovednega roka. Da veš, da boš imel streho nad glavo in otroci ne bodo stradali. Samo z liberalizacijo trga dela, brez širše sistemske spremembe se ne bo spremenilno veliko.
    Vprašanje pa je tudi koliko je možno na kratek rok spremeniti mentaliteto trga kot obstaja danes.

    • Se opravičujem za pomoto. To objavljeno besedilo, je del trilogije. Absolutno podpiram odpovedni rok za delavce, ki so dalj časa v delovnem razmerju. Bi pa podjetniki veliko lažje zaposlovali, če bi bila prva pogodba, četudi samo za en mesec, brez odpovednega roka. Iz besedila je jasno, da smo vsi dobili priložnost, da se dokažemo. Tukaj je ne dobi vsak.
      Seveda se zavedam, da ni vse v liberalnem trgu, vendar je nekje potrebno začeti. Brezglavo ščitenje nemotiviranih delavcev, ker imajo službo za nedoločen, nam ne sme biti vrednota. Na Novi Zelandiji sem se počutil kot Uroš, in ne kot delavec brez-imena-in-priimka. Tam se zavedajo, da delavec lahko zelo na hitro pobegne. In pri nas. Zaradi togosti dela je to nemogoče, in smo samo številke. Vse je odvisno od poštenosti podjetnikov.

  2. Stvari gledamo samo iz enega zornega kota. S strani že zaposlenega. Če te bo delodajalec hotel odpustiti bo to tudi storil.
    Glej s strani nezaposlenega, ki bo ostal nezaposlen zato, ker delodajalec ne ve za koliko časa bo potreboval delavca. Ve pa zagotovo, da bo lahko čez tri mesece situacija povsem drugačna kot je danes, ko te potrebuje. Na koncu te sploh ne zaposli, ker noče tvegati, da boš 2 izmed 3 mesecev nekoristen za družbo. Zato te ne zaposli niti za 1 mesec. Če bi bil brez službe bi vzel 1 mesec dela? Če tudi le 1 mesec. S tem, ko veš, da si dobil le en mesec priložnosti, da se izkažeš boš v tem mesecu dal vse od sebe. Če pa še vedno misliš, da boš po tem času lahko prispeval v dobro družbe mislim, da bo to večina delodajalcev prepoznala in bo imela kaj deliti. Rezultat tvojega dela. Ampak te možnosti sistem trenutno ne omogoča.
    Pogovarjal sem se z lesnim inžinirjem, ki se je prešolal v tržnika. Priložnost v sedanjem podjetju je dobil zato, ker je rekel, da je pripravljen delati zastonj. Ima 4 otroke in je povsem povprečno “nadarjena” oseba. Dobil je službo, plačo in krite stroške izobraževanja. Deladajalcu je potrebno dati fleksibilnost.
    Njegov nasvet je bil: “Reci jim, da si pripravljen delati zastonj.” S tem boš povedal veliko več kot le, da si pripravljen delati brez plačila. Povedal boš, da si pripravljen sodelovati in pokazal boš neizmerno predanost. Seveda je zadnja ideja zelo utopična. Brez dvoma. Je pa zgodba nekoga, ki je bil pripravljen narediti korak iz “škatlje”.

    Norost: Delati vedno znova isto stvar in pričakovati drugačne rezultate.
    – Albert Einstein

    • S spoštovanjem, naj se sliši še tako idealistično, ampak verjamem, da pošten in motiviran delavec ne izgubi dela, tako lahko. Se pa lahko zgodi. In ravno zaradi tega podpiram liberalizacijo trga dela. Zaradi lažjega zaposlovanja. Ljudem je potrebno dati priložnost. S to zakonodajo, kjer je prva pogodba obvezujoča za en mesec, je posamznik niti ne dobi, ker je zaposlovanje tako komplirano.

      • Problem je, da v recesiji ogromno poštenih in motiviranih delavcev izgubi delo.Problem brezaposlenosti v zdajšnih časih nima nobene veze z rigidnim/fleksibilnim trgom dela.Pa tudi v časih gosp rasti sta motiviranost in poštenost daleč od tega, da bi bil ključna kriterija, če te bo delodajalec odpustil ali pa ne. Stvari niso tako enostavne. Pri sprejemanju delovne zakonodaje je treba stvari gledati bolj pragmatično in manj skozi ideološko lupo liberalizacije, svobode etc. Ključni je socialni dialog med sindikati, delodajalci ter vlado, če hočemo sprejeti uravnotežene in družbeno koristne rešitve.

  3. Ali slovenski delavec bolj ljubi varnost ptičje kletke, kakor svobodno letanje in nabiranje hrane na različnih drevesih? In tu so razni odpovedni roki obeh strani in razni paragrafi, ki so sicer pisani z dobrim namenom zaščite delavca pred samovoljo delodajalca a na samem kraju škodujejo obema enako. Skrajni čas je za liberalizacijo trga dela.

  4. V tujini večja liberalizacija dela med to krizo ne pomaga. Ko smo že pri anekdotah, poznam žensko, po rodu Hrvatico, ki je v Londonu živela več kot sedemnajst let. Ko je izgubila službo, nove ni našla dve leti. Konkurenca je izjemna, liberaliziran trg delovne sile pa zna v nekaterih krajih privabiti zelo veliko tujecev in prej ali slej se stvar “zamaši”. Službe ni nič lažje najti, precej lahko pa jo je izgubiti. Še posebej v takih časih.

    Ta ženska razmišlja o tem, da bi se preselila v Ljubljano. Življenje v Londonu je z eno besedo opisala kot “exhausting”. Lepa je naša dolina, veliko lepša kot si nekateri mislijo. Jaz bi jo rad tako obdržal.

  5. Boris, ta je pa močna. Si proti liberalizaciji trga, ker takšen sistem privablja “veliko” tujcev? Si hotel s tem povedati, da si proti napredku?

    Pa še nekaj vprašanj imam zate:

    1) Želiš, da vse ostane tako, kot je (kljub temu, da veš, da je takšno mišljenje pripeljalo točno tja, kjer sedaj kot država smo)?

    2) Se ti zdi normalno, da kot podjetnik ne smeš odpustiti delavca, čeprav dela zanj nimaš (vprašaj se, ob tem pa razmišljaj, kaj bi naredil, če bi to podjetje bilo tvoje)?

    3) Se ti ne zdi, da zaradi tega, kar je napisano zgoraj, podjetja po nepotrebnem propadajo (namesto da bi obstala in nudila službo vsaj nekaj ljudem)?

    4) Se ti ne zdi , da se Slovenci pogosto držimo službe do onemoglosti in se zaradi premajhne ponudbe (ki je posledica tudi nefleksibilnega trga dela) ne upamo dati odpovedi in iskati boljše ?

    5) Se ti zdi prav, dab o moral tvoj otrok, namesto da bi od npr. 20 do 30 leta eksperimentiral in preizkušal različne službe, ne bo dobil službe, ko pa jo bo dobil, se je bo moral držati kot pijanec plota? Če bi imeli možnost preizkušati in menjavati, bi lažje našli delo, ki jim ustreza, in bi na tak način lahko več zaslužili, bili boljši delavci, bili bi zadovoljnejši….

    6) Se ti ne zdi, da so zaradi nefleksibilnega trga dela ljudje pogosto na napačnih pozicijah (in ker je delovnih mest malo, je že vse zmenjeno vnaprej)?
    Še kakšno vprašanje ti bom postavil, če boš na ta odgovoril, zaenkrat naj bo to dovolj.

    Lp, Matej

    • Samo ena stvar v slo podjetja niso propadla zaradi nezmožnosti odpuščanja delavcev. Ta je pa res bosa in grotestna trditev v današnjih časih. Včasih pa res ne razumem ljudi več…..

  6. Vem pa tudi, ker sem to videl na lastne oči, da delodajalci odpuščajo delavce in zaposlijo nove ali pa spreminjajo zaposlitev na delovnem mestu snažilke v zaposlitev sekretarja za straniščno higieno, samo da podaljšujejo pogodbo za določen čas in zaposleni nič ne more proti temu. Tako menim, da so te pogodbe za določen in nedoločen čas neumnost, ki bi jo morali tem-prej odpraviti z liberalizacijo zaposlitvenega trga v dobrobit vseh strani. Res ne vem kaj sindikati sploh hočejo? Ziheraška zaposlitev od začetka do penzije na enem mestu je zgodovina in z svojo trdovratnostjo sindikati samo še poslabšujejo stvari.

  7. Vidi se, da je tekst bil napisan v dobri veri in z precejšno mero idealizma, kar ni nujno slabo. Ena izmed trditev, ki pa me je zbodla ‘Višjih plač ne smemo pričakovati brez liberalizacije trga dela”. Izjemno problematična trditev, sploh v luči naraščajočega plaza empiričnih raziskav o drastično povečani dohodkovni neenakosti ter splošni stagnaciji plač v anglosaksonskem svetu v zadnjih 30 letih. Večina avtorjov ugotavlja, da začetek tega procesa sovpada z (neo)liberalnimi reformami Thatcherjeve in Reagana, medkaterimi je bila tudi deregulacija trga dela. Seveda razlaga tega pojava ni tako enostavna, da bi jo lahko pojasnili samo z reformo trga dela, lahko pa ugotovimo, da liberalizacija dela ni pripeljala do višjih plač.

    • Z vsem spoštovanjem. Tale idealizem, ni čisto na mestu. Naj razložim. Po več kot enoletni brezposelnosti sem leta 2006 sem iz obupa sprejel delo, in čez dva dni mi je bilo jasno, da to ne bo to. Iz obupa nisem dal odpovedi. Več mesecev v letu 2007, v času debelih krav, sem poizkušal zamenjat službo, pa mi ni uspelo. Isto se dogaja danes. Tako mi je bilo veliko lažje prepotovati 20.000 kilometrov, izgubiti 42 ur na letalu in letališčih, še dodatno izgubiti 12 ur časovne razlike, si najti delo ter zaprositi za delovno vizo, kot si najti novo delo v naši dragi Sloveniji. Upam, da sem odgovoril. Okrog višjih plač, bi se navezal na podjetnike, in tudi premierja. Vedno se pogovarjajo o masi plač, in jasno je, da z manjšim številom motiviranih zaposlenih, ki naredijo enako, vsak dobi več. Se pa lahko zgodi, da to vse skupaj roma v dobiček, in prevzeme drugih podjetij. Pogum velja!

      • Se opravičujem, če sem izpadel žaljiv. To ni bil moj namen, samo opozarjam na številne probleme ter vprašanja na katere opozarjajo številne empirične raziskave glede dohodkovne neenakosti ter stagnacije plač, kot posledice liberalnih reform v ZDA/VB. Ena izmed ključnih ugotovitev je, da liberalizacija vodi v ogromno razslojevanje družbe, presežki se pretekajo zelo ozkemu krogu ljudi (npr. finančni sektor v zda) medtem ko pa masa plač za večino stagnira ali pa se celo zmanšuje. Vse to pa ima izredno negativne posledice na ekonomsko stabilnost in rast ter socialni položaj ljudi. Drugo večina teh reform ne bo dala željenih učinkov v zdajšni situaciji, kjer je ključni problem agregatno povpraševanje, še več kratkoročno lahko stvari še poslabša z lažjim odpuščanjem, zmanjševanjem plač etc. Glede na značilnosti in strukturo slovenskega gospodarstva, njihovo zadolženost in logiko manjšanja stroškov, ki v zdajšni situaciji vodi podjetja lahko pričakujemo negativen pritisk na plače delavcev in odpuščanja. Vse to pa samo poglablja recesijo in se vrtimo v krogu.Na to opozarjajo sindikati in tu se z njimi strinjam. Sam nisem proti reformam trga dela in podpiram vse dobre prakse iz tujine, ki lahko izboljšale položaj naših delavcev in gospodarstva. Vendar pa je treba sprejemati stvari uravnoteženo skozi proces socialnega dialoga.

  8. Vzemiva hipotetično, da imaš podjetje. Vsakih 10 let kupiš nov stroj, ker je za tvojo proizvodnjo zastarel. Imaš kupca za izrabljene stroje, ki je pripravljen odkupiti stroj takoj za tem, ko ga ti ne potrebuješ več.
    Potem pa se spremeni zakonodaja, ki veli, da stroj ne smeš prodati preje kot v 11ih letih po nakupu. Se pravi. Zate je stroj po 10ih letih neuporaben. Vendar ga vsaj še eno leto ne boš smel prodati, čeprav ti povzroča stroške. Še nadaljne leto ti stoji in dodatno izgubi na vrednosti. Tvoje produkcijske zmožnosti pa se isti moment zmanjšajo in ostanejo take vsaj še eno leto. Kaj to prinese za seboj ne potrebuje razlage.

    Boš po sprejetju nove zakonodaje kupoval nov stroj na vsakih 10 ali na vsakih 11 let? Boš po novih strojih povpraševal več ali manj?

    Lepo vas prosim. To o čemer se pogovrajamo so osnovna načela ponudbe in povpraševanja. Kliko pijete, ko imate vnetje mehurja in je odvajanje presežne vode v telesu omejeno? Manj ven->manj noter.

    Finančni sektor v ZDA je zate ozek krog ljudi? Smeh
    Ko bodo ljudje dvignili zadnji € iz bank bodo lahko iz sleherne teme prešli na temo požrešnosti in ostalih nepopolnosti bančno/finančnega sektorja in nič prej. Od česa pa živi slednji? Od vaših €.
    Evrov ljudi, ki so istočasno konstantni kritiki bančno/finančnega sektorja.
    Donos vašega depozita na banki=ceni kredita, ki ga odplačuje vaš sosed s katerim v nedeljo skupaj hodite na nogometno tekmo.
    To je kot, da bi bil ves razburjen nad plevelom, ki je zrasel na vašem vrtu. Pa bi ga vseeno vsak dan temeljito zalil.

  9. “Se ti zdi normalno, da kot podjetnik ne smeš odpustiti delavca, čeprav dela zanj nimaš”

    Seveda ga lahko odpustiš. Ne vem od kje te trditve.

    Se povsem strinjam z Minskymomentom. Prevelika naivnost glede liberalizacije delovnih razmerij je zelo nespametna. Emprična dejstva ne potrjujejo, da je to preprosta “pot k napredku”, za večino že ne. Menim, da je še najbolj pametno narediti to kar je naredila Švedska, kar avtorji imenujejo “delna neoliberalizacija”.

    V Sloveniji je okolje izrazito nenaklonjeno dohodkovni neenakosti kar je tudi predvidljiva posledica nižjih delavskih pravic. Ko se viša dohodkovna neenakost, se z njo niža socialna mobilnost in krči srednji razred. Take stvari bi ljudi pognale čez
    meje.

    Ko se srednji razred krči v Nemčiji je precej majhna možnost, da bo Nemec kar zapustil svojo državo. Če se kaj takega začne dogajati tu, je možnost odhoda precej večja. Letos je odšlo že toliko ljudi, da je to katastrofa.Treba je biti pameten in previden, ne pa zaletav in zaverovan v “liberalizacijo” kot lek vseh težav.

  10. Igor Karlić:
    Kaj sindikati sploh hočejo? Dobro vprašanje. Sam sem jih večkrat vprašal, kakšna je njihova vizija, pa ni bilo nikoli odgovora. Danes je žrtev mobinga dobrih 40%, nezadovoljstvo je okrog 60%. Brezup brezposelnih neskončen. Iz teh treh podatkov je razvidno, da so spremembe nujne. Jih pa nekdo že vsaj deset let blokira. Potreben bo preskok iz idealistično-socialističnega sveta, v svet realnosti. Nekateri se obnašajo, kot da podjetja ne propadajo, da ni odpuščanj, da bo vsako delovno mesto zdržalo 40 let, da vsi lepo pridno delajo, da si želimo preživeti celotno delovno dobo v istem podjetju, da uživamo v družbi tečnih šefov, da denar raste na drevesu. Torej. Kaj sindikati sploh hočejo? Dobro vprašanje. Sam… :))

    Minskymoment:
    Opravičilo sprejeto. Ob propadu podjetja delo izgubijo dobri in slabi. Nimam pripomb. V boljših podjetjih, pa ne bodo odpuščali poštene in motivirane ljudi, ki si jih vsak podjetnik želi. Ste se kdaj postavili v kožo podjetnika? Je pa možna odpustitev dobrega delavca ob osebni zameri ali višji sili. Še ena stvar. Napisali ste, da je članek napisan s precejšno mero idealizma. Začel sem:’Življenje me ja naučilo ene stvari.’, nič kaj idealizirano. Nadaljeval sem s osmimi primeri lahkega zaposlovanja, nato dodal še konkretne številke o zaslužku. Večkrat sem opozoril, da se lahko liberalizacija trga dela grdo sfiži, če ne bo lahkega zaposlovanja. Razlika okolja za delavca v liberalnem trgu je precejšen. Spomnim naj na Švico, Kanado, Švedsko, Avstralijo, Novo Zelandijo in azijske države. Liberalni trg je kot vžigalica. Lahko si spečeš odojek, lahko požgeš hišo. Ne razumem, kaj je tukaj idealizirano. Okrog socialnega dialoga. Težko ga je vodit, če sindikalisti niso pripravljeni popustiti v ničemer, kljub temu, da so spremembe potrebne (poglej više odgovor Igorju Karliću). Še to.Poštenim se ni potrebno skrivati za psevdonimi. Lep pozdrav, in prijeten vikend.

    • Brez zamere, ampak še v nobeni repliki niso odgovoril na vsebino mojega zapisa. Lej, jst tukaj ne govorim na pamet ampak opozarjam na ogromno novo empirične literature, ki nedvoumo opozarja na številne probleme povezane z deregulacijo trga dela in posledicami splošnih liberalnih reform v ZDA/VB. Glede današnje situacije in problema brezaposlenosti, še enkrat nima veze z fleksibilnostjo/ rigidnostjo dela. Problem je premajhno agregatno povpraševanje oz po domače podjetja nimajo naročil, da bi lahko obdržala ali pa na novo zaposlila kogarkoli. Tu so rešitve za nastalo situacijo povsem drugje, treba je povečat investicijsko trošenje s strani države, sanirat bančni sektor ter ekspanzivna monetarana politika, da se poveča agregatno povpraševanje in zmanjša vrednost dolga v podjetjih. Še več, eden izmed ključnih problemov je v tem, da ker Slo nima lastne monetarne politike in je njena fiskalna politika de facto fiksirana, večina bremena/prilagoditve v recesiji zato pade na delavce v obliki odpuščanj in manjših plač. Ta enostranska prilagoditev pa ni posledica nekega ”naravnega” in neizogibnega tržnega procesa ampak nerazumevanja vzrokov gospodarske krize, zgrešene makroekonomske politike ter sprevržene morale ”strogega posta”, ki trenutno vlada v EU/Slo. Zato so opozorila sindikatov še kako na mestu in bo potreben dialog ter kompromis. V tem času linerano ukinit dodatek za malico in potne stroške ter omogočit odpuščanje brez odpovednega roke, enostavno za ogromno ljudi iz najnižjih slojev pomeni katastrofo in obsodbo na revščino. Tu mora prevladati razum in pragmatičnost.

  11. Na kratko…

    Uroš, enostavneje bi bilo, če bi vse skupaj zapakiral v zgodbo, kjer se tretji v dogovor dveh ne vmešava, razen če je v njegovo škodo. Slednje sicer velja za libertarno mantro ampak bi se jo dalo elegantno uporabiti v vseh tvojih jabolčno-natakarskih primerih.

    Nikoli nihče ne pomisli, da je odpovedni rok tudi v interesu delodajalca. Delavca je v času običajne dolžine odpovednega roka praktično nemogoče kvalitetno nadomestiti…

    Minimalna urna postavka je nesmiselna. Primer…če v dejavnosti, npr. gostinstvu, velja običajna natakarska urna postavka 5€/h, ga ni človeka, tudi brez izkušenj, ki bi sprejel delo za evro ali dva na uro…potrebno ga je preplačevati glede na njegov začetniški output. V bolj specifičnih gostinskih lokalih se nekajmesečnemu šolanju ne da izogniti preteklim izkušnjam navkljub…iz česar gre mirno zaključiti, da je odpuščanje/zaposlovanje za delodajalca drago in se mu velja izogniti, če je le mogoče.

    Strinjam se s tistimi, ki trdijo, da se invalide in starejše s ščitenjem pred odpuščanjem pravzaprav ogroža.

    Keynes. državne investicije, drugi tir. Jpd je pred časov ob neki priložnosti pavšalno pojasnjeval, da so veliki infrastrukturni projekti prinesli gospodarski razcvet. Drugi tir nikakor ne gre primerjati z elektrifikacijo ali internetizacijo države, avtocestnim križem. Delo bo dobila uvožena delovna sila (ne bo se poznalo na trošenju kaj dosti, tudi če jih tokrat ne nategnejo), Luka Koper, ki naj bi bila največji uporabnik tega darila je po članku v pokojnih r.net zaradi geografije itak že 90% izkoriščena, podjetje naj bi se prodalo. Dobra milijarda! Wtf!?

    Nova paradigma? Je ne bo. Lokalno ali globalno družbo lahko razumemo kot “slider”. Če ga premaknemo levo, vemo kaj se zgodi z davki, prerazdeljevanjem, razslojenostjo, konkurenčnostjo itd…če ga potisnemo desno, tudi vemo. Premik v obe skrajni legi pomeni verjetno katastrofo, oboje se je že zgodilo. Tudi če lokalno najdemo nek kompromis, na svetu nismo sami. Če ga sosedje pomaknejo v desno in/ali mi bolj levo, so sosedje konkurenčnejši, mi izpademo iz igre. Če se iz igre izločimo, vrnemo carinike na mejo, nadaljevanje že poznamo… Edino rešitev vidim v sposobnosti dinamičnega prilagajanja na hitre spremembe v svetu…ampak trenutno nam gre to katastrofalno slabo od rok.

    in Uroš…ali si od tistih 100€ dnevno v Sloveniji odvajal dohodnino:)?

    • Dule:
      “Keynes. državne investicije, drugi tir. Jpd je pred časov ob neki priložnosti pavšalno pojasnjeval, da so veliki infrastrukturni projekti prinesli gospodarski razcvet. Drugi tir nikakor ne gre primerjati z elektrifikacijo ali internetizacijo države, avtocestnim križem. Delo bo dobila uvožena delovna sila (ne bo se poznalo na trošenju kaj dosti, tudi če jih tokrat ne nategnejo), Luka Koper, ki naj bi bila največji uporabnik tega darila je po članku v pokojnih r.net zaradi geografije itak že 90% izkoriščena, podjetje naj bi se prodalo. Dobra milijarda! Wtf!?”

      Mogoče je dobro kaj več prebrati, preden kaj pavšalno napišeš. Logistika (z Luko Koper in železniškim križem itd.) je ena največjih naravnih primerjalnih prednosti Slovenije. Če ne habsburška gospoda pred 160 leti imela vizije glede Južne železnice (pa so bili kar pozni v primerjavi z Anglijo in Francijo), Slovenija danes ne bi imela (toliko) industrije. Gospodarska dejavnost se razvije vedno ob prometnicah. Kjerkoli po svetu je tako. Če ne bi nekdanja komunistična elita imela vizije glede razvoja koprskega pristanišča, bi bila Slovenija danes brez lastnega okna v svet. Od pristaniške dejavnosti danes v Sloveniji neposredno ali posredno živi 360 podjetij, ki zaposluje 4,200 ljudi. Vsak evro, ki ga ustvari Luka Koper ustvari še en evro v ostalih dejavnostih.

      Ob zelo konzervativnih stopnjah rasti (4% letno), bo Luka Koper do leta 2030 podvojila svoj pretovor. Leta 2018 železniški pretovor iz Luke presegel zmogljivosti obnovljenega sedanjega edinega tira med Koprom in Divačo. Če ne bo drugega tira do takrat, bo del železniškega prevoza tovora iz Luke šel na ceste (eksterni družbeni stroški cestnega tovornega prometa pa so petkrat višji od železniškega), večji del pa do Kopra sploh ne bo prišel, ker ga bodo naročniki (in logisti) raje preusmerili skozi druga pristanišča. Italija je že naredila sodobno železniško povezavo od Benetk (in Trsta) do Beljaka, Avstrija pa gradi oba velika tunela (Koralm in Semmering), s čimer bo jadransko-baltski koridor (Ravenna – Gdansk) zaključen, tovorni promet pa se bo izognil Sloveniji.

      Strošek izgradnje drugega tira je relativno majhen, v desetletni dinamiki okrog 100 milijonov evrov letno, od tega je polovica EU sredstev. Vsaj polovica multiplikativnega učinka izgradnje bi ostala doma.

      Toda še bolj pomembno je to, kaj izgubimo, če gre promet drugam. Primerjaj gospodarsko sliko Slovenije brez izgradnje infrastrukture v preteklosti z njeno sedanjo gospodarsko sliko. Brez infrastrukture gredo tokovi mimo nas, z infrastrukturo rastemo in se razvijamo z njimi, nastajajo nove dejavnosti, ki jih brez tega ne bi bilo.

      Še sreča, da so se te tej kratkovidni logiki “iz rok v usta” znali kdaj v preteklosti oblastniki izogniti s pametno razvojno vizijo. To znajo očitno Avstrijci in Italijani še danes. Le pri nas je te pameti zmanjkalo.

    • Zelo lepo. 🙂 Sem pošten državljan. Zaradi Bajukove reforme, ki je dvignila ogromno prahu med slovenskimi delavci, ki delajo v tujini, sem se oglasil na Davčni upravi RS. Lepo smo se pogovorili, razčistili, in imamo danes čiste račune.
      Se opravičujem za nesporazum. Niste prvi. Ko govorim o ničelnem odpovednem roku, je mišljeno za prvo pogodbo o delu, kar je razvidno tudi iz napisanega. Je pa to osnovni pogoj za lažje zaposlovanje. Danes, če podpišeš pogodbo za en mesec, se v realnosti ne more prekinit. In seveda bodo delodajalci pazili in komplicirali, koga bodo zaposlili. Sicer verjamem v odpovedni rok za delavce, ki so v podjetju dalj časa.
      Okrog minimalne urne postavke. Sindikalisti bi želeli, da se natančno definira minimalna mesečna plača. Bolj enostavna je uvedba minimalne urne postavke. Če je danes minimalna plača 760EUR bruto/ mesec (21 dni), to znese 36EUR /dan, kar je 4.5EUR/ uro. To bi bilo po novem delo po času. Vsi ostali dodatki, ki sem jih omenjal se seštevajo na to plačo. Sistem je izjemno pregleden in enostaven. Je pa potrebno ob uvedbi paziti na številko, ker plače v slabših podjetjih z vsemi dodatki ravno dosegajo minimalno mesečno plačo. Ob direktni uveljavitvi 4.5EUR /uro bi plače poskočile, kar bi lahko ogrozilo obstoj nekaterih podjetij.

  12. minskymoment:
    Se strinjam, da višina današnje brezposelnost načeloma nima zveze z togim/fleksibilnim trgom. Ima pa s profilom. Danes imamo med brezposelnimi pridne ljudi, in med zaposlenimi precej nemotiviranih ljudi, ki bore malo delajo. In ima tudi povezavo z obupom brezposelnih. Na Novi Zelandiji je prijateljica zamenjala štiri službe v maksimalno treh tednih, v Avstriji traja iskanje novega dela 60 dni, tu brezposelni iščejo službo povprečno skoraj dve leti.
    Poglejmo razslojevanje v naši Sloveniji. Pri eni reformi so razbremenili tiste z največjimi prihodki. Ali so sindikati takrat ustavili Slovenijo? Ne. V drugi reformi so znižali davek na dobiček z 20 na 15%. So tukaj sindikati ustavili Slovenijo? Ne. V primeru stečaja, se stečejo milijoni čez mejo, izigrani delavci pa ostanejo brez zasluženih plač, odpravnin, regresa. So tukaj sindikati ustavili Slovenijo in zahtevali red ter pravno državo? Ne. Obstoječa zakonodaja podpira nemotivirane delavce, ki znižujejo plačo poštenim ljudem. Vodstveni kader je nedotakljiv. So tukaj sindikati kaj naredili? Ne.Vsi omenjeni konkretni primeri pomenijo kamenčke v mozaiku razslojevanja. Vidimo, da sindikati niso naredili vsega kar bi lahko v boju proti razslojevanju, s prstom pa vedno in vztrajno kažejo na druge, in citirajo tuje raziskave.
    Od nasprotnikov liberalizacije trga dela, vedno poslušam o razslojevanju v ZDA in VB. Nikoli pa ne slišim od njih, da imajo v Švici, Kanadi, Nemčiji, Avstraliji, Avstriji, na Novi Zelandiji, Švedskem, Nizozemskem, Norveškem, Finskem, Danskem itd. tudi liberalne sisteme, kjer razslojevanje ni problematično. In delavci živijo precej lepše in boljše, kot pri naši stari jugoslovanski socialistični zakonodaji. Vsa delovna zakonodaja, je bila pisana za neko drugo državo, z nekim drugim sistemom, in na našem prostoru sta oba propadla. Še nekaj iz tistih časov. Tovariš Tito je bil pragmatičen človek. Malemu človeku je dal delovno mesto, dobro plačo, dodatek na delovno dobo, spisal je tako zakonodajo, da ga ni mogel živi človek odpustiti, socialno varnost. In si kupil dosmrtni mir množic! Res je nekaj narobe s togo zakonodajo. Resnično se postavlja vprašanje, zakaj ne naredimo sprememb? Dlje kot odlašamo, slabše bo. Zmanjševanje mobinga in nezadovoljstva ne moremo pričakovati, kvečjemu povečanje. Odpovedi s strani nemotiviranih delavcev pa tudi ne.
    Velik poudarek dajete na socialni dialog in kompromise. Pohvalno. Pod vlado gospoda Boruta Pahorja so sindikati blagoslovili ‘kompromisni’ dvig minimalne plače s 460 na 570EUR. Se opravičujem, če bo izpadlo žaljivo. Za večino ostalih predlogov smo poslušali, in poslušamo še danes: ‘To so grožnje, ne podcenjujte nas, to je žalitev, to je nesprejemljivo, če to sprejmete ne izključujemo referenduma.’. Ne vidim nobene volje na sprejem kompromisov in socialni dialog. Pohvalil bi, da zagovarjate pragmatične rešitve. Poglejmo stanje danes. Nobene pragmatičnosti ne vidim v brezglavem ščitenju nemotiviranih delavcev. Nobene pragmatičnosti ne vidim v prekomernem ščitenju, z največjim in iskrenim spoštovanjem, invalidov, ki se jih danes praktično ne zaposluje. Kar je žalostno. Nobene pragmatičnosti ne vidim v obvezni objavi prostega delovnega mesta, četudi je kandidat že izbran, kar pomeni da sploh ni prosto delovno mesto. Dopovejte to idealistu! Nobene pragmatičnosti ne vidim v togi zakonodaji, ko 60% nezadovoljnih delavcev ne more zamenjati službe. Nobene pragmatičnosti ne vidim v preganjanju slovenskih podjetnikov v tujino, zaradi birokracije. In dalje. Mlad človek ima stanovanjski kredit in male otroke, ki niso poceni, in ima minimalen dodatek na delovno dobo. Tisti pred upokojitvijo, kjer so otroci že na svojem, stanovanjski krediti pa že zdavnaj poplačani, ima dodatek na delovno dobo blizu maksimuma. Kaj je pragmatičnega v dodatku na delovno dobo? Zaradi nezmožnosti prekinitve prve pogodbe za delo, delodajalci prekomerno komplicirajo pri izbiri novega kadra. Kaj je tu pragmatično? Da končam. Vsi omenjeni primeri imajo isti imenovalec, to je idealizem. Vodi jih prepričanje, da bodo vsi delavci pridno delali. Je to realni pogled, ali pogled skozi rožnata očala? Realnost je zelo lepa čednost. Še enkrat poudarjam. Liberalizacija se lahko sfiži, vendar mi samo SPREMEMBE dajejo upanje na boljši jutri. Imamo novega borca za liberalizacijo trga dela? :))
    Kot večni optimist moram končati pozitivno. Vse nazadnjaške stvari v zgodovini človeštva, so se končale. Temačni srednji vek je padel, zatiranje znanosti je padlo, izključna moška volilna pravica je padla, olimpijske igre samo za amaterje so padle, železna zavesa je padla, berlinski zid je padel. Tudi tog trg dela bo nekoč padel.
    ps. Se opravičujem za nesporazum. Ko govorim o ničelnem odpovednem roku, je mišljeno za prvo pogodbo o delu, kar je razvidno tudi iz napisanega. Je pa to osnovni pogoj za lažje zaposlovanje. Danes če podpišeš pogodbo za en mesec, se v realnosti ne more prekinit. In seveda bodo delodajalci pazili in komplicirali, koga bodo zaposlili. Sicer verjamem v odpovedni rok za delavce, ki so v podjetju dalj časa.

  13. Jpd, z rahlo zamudo…res je, intervjuja s Siročičem na pokojnih r.net nisem prenesel korektno in deluje zavajajoče. Opravičujem se, ni bilo namerno, časovna distanca in šlamparija, da nisem še enkrat prebral…

    Ne bi rad še naprej smetil po Uroševi temi zato upam, da boš moje očitke o pavšalu ovrgel ob kakšni drugi priložnosti. Zgodbe o habsburgih in komunistih ter podatki, ki lahko pomenijo zgolj začetne/robne pogoje v enačbi, ki je ni nikjer, are just not good enough… Če boš objavil, bom z veseljem prebral…

%d bloggers like this: