Paul Krugman je pravkar objavil knjigo “End This Depression Now!“, ki so jo na Amazonu pravkar začeli prodajati. V njej dokazuje, kako so razvite države ravnale napačno v času te zadnje gospodarske krize, ki jo on sicer že imenuje depresija, da so preveč stavile na varčevanje in premalo na fiskalno spodbujanje gospodarstva. Priporoča, da države končno nehajo z drastičnim javnim varčevanjem in naj začnejo z javnim denarjem graditi ceste, železnice, šole in bolnišnice. Kajti, kot pravi, s tem bodo ne samo zagnale rasti, ampak bodo na koncu tudi ostale materialne dobrine v splošno javno korist. Za razliko od finančnih milnih balončkov, ki se razpočijo in za seboj pustijo razdejanje.

No, v knjigi se Krugman še posebej posveti Evropi in evropskemu načinu “reševanja” krize, v katerem Nemčija od vseh ostalih članic evro območja zahteva ostre varčevalne ukrepe. Ta četrtek je nekaj svojih pogledov predstavil tudi v Bruslju.

Toda njegova misija je bila neuspešna. Z njegovimi besedami:

I’m in Belgium for the afternoon — and yes, I mean the afternoon. One of those things.

…

Update: I guess people didn’t get it

Kaj je Krugman povedal? Nekaj ključnih resnic. Da za krizo večinoma ni kriva neodgovorna fiskalna politika države (razen v Grčiji), pač pa večinoma reševanje bančnega sektorja. Da finančni krč kljub reševanju bank še vedno traja. Da medtem ko gospodinjstva in gospodarstvo ne investirajo, ampak kopičijo depozite v bankah, države močno zmanjšujejo javne izdatke, kar krizo vzdržuje in še poglablja. Da ostro varčevanje še ni rešilo nobene države. In da je temeljni evropski problem veliko trgovinsko neravnotežje – medtem ko je v zadnjih 10 letih Nemčija kopičila velike zunanjetrgovinske presežke, so ostale članice evro območja nakopičile zrcalno velike primanjkljaje. In da dokler se to neravnotežje ne razreši, ostale države ne morejo začeti rasti. Torej dokler Nemčija ne preneha rasti na račun drugih članic EU, ostale države ne morejo zadihati.

In na koncu je seveda izrazil tisto – tipično ameriško – stališče, ki ga – v Bruslju – ne bi smel. Da je bil projekt evra od začetka nevzdržen, da evro ne more preživeti in da je treba pustiti državam, da izstopijo in da bodo tako lažje rešile svoje interne težave.

S tem zadnjim se, seveda, ne strinjam, saj bi to mnoge države pahnilo v še večje države in resnično dolgo dolgo gospodarsko depresijo. Denimo Grčiji bi uvedba lastne valute in depreciacija za 50% sicer povečala izvozno konkurenčnost, vendar – ker zelo malo izvaža – to ne bi imelo učinka. Bi pa prineslo precej nezaželenih učinkov. Denimo podvojitev dolga države in gospodinjstev, denominiranih v domači valuti, podražitev uvoznih dobrin za 50%, visoko inflacijo, s tem pa drastično zmanjšanje blaginje.

Toda o tem bom več pisal naslednjič.