Je Nemčija neoliberalna zver?

Nemčija je danes verjetno najbolj osovražena država v EU, saj zagovarja dosledne in hitre varčevalne ukrepe, ki jih je uspela zaradi svoje gospodarske prevlade ter sodelovanja Francije v prejšnjem letu spraviti v formalni okvir fiskalnega pakta EU, ki ga je letos marca podpisala velika večina članic EU. Dosledna izvedba nemških varčevalnih ukrepov bi – ob zmanjšanju tudi socialnih izdatkov države – utegnila močno zmanjšati možnosti gospodarskega okrevanja prizadetih držav. Je torej Nemčija neoliberalna zver?

Včeraj sem namreč iz uredništva Bančnega vestnika, časopisa, ki ga izdaja Združenje bank Slovenije, dobil prijazno povabilo k sodelovanju in pripravi   prispevka na temo varčevalnih ukrepov v Evropi. V sicer zelo prijaznem in korektnem vabilu me je zbodel naslednji pasus:

…V osnovi se s svojimi argumenti za javno mnenje borita v bistvu dva ekonomska pristopa: neoliberalen pogled, ki zagovarja dosledno in hitro varčevanje v prid izboljšanja razmer na srednji rok in drugi, na prvi pogled privlačnejši, bolj ali manj socialdemokratsko ali keynesijansko obarvan, ki opozarja na nevarne pasti prehitrega umikanja države iz gospodarstva. Prvi temelji na dogmi znižanja števca v enačbi dolg/BDP, drugi  svari pred znižanjem osnove/imenovalca zaradi pretirane želje po znižanje števca/dolga.

Strinjam se glede tega, da v Evropi trenutno obstajata dve skrajni struji v pogledih na reševanje evrskega območja. Toda zbodel me je pridevnik “neoliberalni” pred pristopom, ki zagovarja dosledne varčevalne ukrepe. Ta pristop namreč zagovarja predvsem Nemčija, ki je uspela zaradi svoje gospodarske prevlade ter sodelovanja Francije v prejšnjem letu zahtevo po varčevalnih ukrepih spraviti v formalni okvir fiskalnega pakta EU, ki ga je letos marca podpisala velika večina članic EU. Je torej Nemčija neoliberalna zver, ki želi v svojem pohlepu gospodarsko obubožati vse ostale države?

Po moje gre za terminološki lapsus, ki se je zapisal očitno ideološko nekoliko ne-nevtralnemu sestavljalcu povabila, ter za nerazumevanje tega, kar je dejansko privedlo do različnih pogledov na reševanje situacije, v kateri smo zdaj. Medtem  ko pri drugem pogledu lahko najdemo v ozadju neko ekonomsko filozofijo, ki temelji na (neo)keynesianski ekonomski šoli, pa v primeru nemškega, dosledno varčevalnega koncepta ne gre za neko ekonomsko šolo, ki bi iz ozadja diktirala stališča Merklove in uradnega Berlina. Sem ekonomist, toda ne poznam nobene sodobne nemške ekonomske šole in ne znam našteti niti enega znanega nemškega ekonomista, ki bi kot ukrepe za izhod iz krize predlagal radikalno varčevanje. V ekonomski literaturi v zadnjih letih česa takega nisem zasledil. Morda obstaja nekaj “no name” nemških vladnih ekonomistov, zaposlenih na finančnem ministrstvu ter še kakšen, ki sodeluje v ECB, ki imajo zelo jasna in trda stališča glede tega ali sme ECB pomagati pri reševanju nasedlih evropskih držav z odkupovanjem njihovih vrednostnih papirjev in kolikšen delež teh implicitno skupnih obveznosti evro območja naj prevzame Nemčija. Toda da gre v ozadju za neko neoliberalno nemško ekonomsko šolo, bi težko rekel. V ekonomski literaturi je ni.

Obstajajo pa nemška uradna vladna stališča in predlogi glede reševanja evrske krize. So ta neoliberalna? O tem težko presojam, ker ne vem, na kateri osnovi so skovali ta pridevnik “neoliberalnosti”. Meni se zdi, da gre bolj za ideološko predeterminiranost tistega, ki je ta pridevnik skoval, da bi apriori diskreditiral nemške ostre varčevalne zahteve. In hujše psovke od neoliberalizma danes verjetno težko najdemo. Če nemške varčevalne zahteve označimo kot neoliberalne, potem je to nekaj res absolutno zavržnega. Nekaj proti čemur se moramo intelektualci s socialnim čutom boriti z vsemi močmi.

Toda v ozadju nemških ostrih varčevalnih ukrepov je nekaj bistveno bolj preprostega. Nemške varčevalne zahteve, ki so bile prevzete v EU koncept fiskalnega pakta, je preprosto treba razumeti v duhu tega, da, prvič, Nemčija kot najmočnejše gospodarstvo ne želi prevzeti glavnine garancij za javni dolg ostalih članic evro območja, kar jo seveda doleti zaradi EFSF mehanizma, če bi ostale države še naprej izvajale neodgovorne fiskalne politike. In drugič, Nemčija je svoje javne finance očistila v obdobju 2003-2005 in je takrat naredila ostre varčevalne ukrepe. Vendar je takrat imela srečo, ker je bilo zaradi visoke globalne konjunkture izvozno povpraševanje zelo visoko, kar je Nemčiji zaradi višjih prilivov v proračun olajšalo fiskalno konsolidacijo. Hkrati je Nemčija izvedla še de facto zamrznitev plač v gospodarstvu in uvedla večjo fleksibilnost na trgu dela, kar je nemškemu gospodarstvu znižalo stroške in dvignilo konkurenčnost. Zato je Nemčija danes vsaj dva koraka pred ostalimi in “ne more razumeti” ostalih držav evro območja, ki se soočajo z isto potrebo po očiščenju javnih financ, vendar v času nizkega agregatnega povpraševanja.

Nemčija (tako kot Švedska) svoje zahteve utemeljuje tudi na svojih zgodovinskih izkušnjah glede povezave med višino vzdržnega proračunskega primanjkljaja in gospodarsko rastjo (na tej nemški zgodovinski osnovi temelji tudi Maastrichtski kriterij 3% deficita iz daljnega leta 1991). Tako kot švedsko fiskalno pravilo (povprečno 1% suficit preko celotnega gospodarskega cikla), ki nima zveze z neoliberalizmom, ampak z lastnimi bolečimi zgodovinskimi izkušnjami iz dveh obdobij fiskalnega prilagajanja (v 1980-ih in 1990-ih letih).

Oboje temelji na zgodovinskih izkušnjah in posledičnemu pragmatizmu vladnih politik. Podobno kot nemški prastrah pred hiperinflacijo zaradi boleče izkušnje iz 1920-ih let.

Toda Nemčija je enako pragmatična tudi pri vodenju svoje fiskalne politike. Teden in pol nazaj je Paul Krugman v svojem blogu na NYT pokazal na razlike med fiskalnimi politikami ZDA, EU kot celote ter Nemčije (glej spodnji sliki). Prva slika kaže gibanje javnih izdatkov v ZDA in EU – pri obeh je očiten padec stopenj rasti javnih izdatkov. So celo negativne.

Toda, kot kaže druga slika, temu trendu zmanjševanja javnih izdatkov ni sledila Nemčija. Njena stopnja rasti javnih izdatkov je še vedno pozitivna in podobna tisti v treh letih (2005-2008) pred krizo.

Nemčija se torej pri vodenju svoje fiskalne politike obnaša zelo pragmatično – neokeynesiansko. No, razlika je tudi v tem, da si to danes lahko privošči, ker dosega za njene razmere visoko gospodarsko rast.

Sam se pri fiskalni konsolidaciji v sedanjem trenutku, podobno kot Krugman, zavzemam za kombinacijo varčevanja in keynesianskega spodbujanja, vendar z večjim poudarkom na slednjem. Kar pomeni, da je treba državam omogočiti malce več fleksibilnosti v sedanjem času nizkega agregatnega povpraševanja. Trenutno potrebujemo več javnih izdatkov, ker je to – ob stagnantnem zasebnem domačem povpraševanju in ob pešanju izvoznega povpraševanja – edini način, da države dvignejo raven agregatnega povpraševanja.  Toda, ker se je v ta namen treba dodatno javno zadolžiti, je način javnega trošenja zelo pomemben. Zadolževanje za investicije v javno infrastrukturo je koristno, zadolževanje za povečanje plač zaposlenih v javnem sektorju in posledično pokojnin pa bistveno manj. Slovenija pa je v zadnjih treh letih naredila natanko to. Sedanji varčevalni ukrepi pa izdatke za javne investicije zmanjšujejo. Če ne bo prišlo do spremembe smeri fiskalne politike, bo prihodnji učinek na količnik deficit/BDP katastrofalen in poguben za mnoge države.

In kam zdaj – po metodologiji povabila uredništva Bančnega vestnika – spadam jaz? Sem mar pol nemški neoliberalec  in pol sodobni neokeynesianec? Sem mar danes, ko – v luči nizkega globalnega agregatnega povpraševanja – dajem malenkost večji poudarek fiskalni fleksibilnosti pred ostrim varčevanjem, 30-odstotni nemški neoliberalec in 70-odstotni neokeynesianec? Jutri, ko bo globalno agregatno povpraševanje spet okrevalo in bom precej bolj zagovarjal varčevalne ukrepe pred fiskalno nedisciplino, bom pa 90-odstotni nemški neoliberalec in 10-odstotni neokeynesianec? Kako na to mojo interno dinamično dihotomijo vpliva dejstvo, da pri varčevalnih ukrepih zagovarjam večje reze v tekoče materialne stroške in plače ter nobenih rezov v javne investicijske izdatke?

Uf, težko bo. Sem samo pragmatik, ki ga zanima najbolj učinkovita pot iz krize in povratek h gospodarski rasti, ki bo vsem nam spet dvignila blaginjo in (prek dviga imenovalca v količniku dolg/BDP države ter v zasebnem količniku dolg/plača) zmanjšala breme financiranja dolgov. Ideologijo prepuščam drugim.

%d bloggers like this: