Kaj je narobe z vladnimi “protimenedžerskimi novelami”? Skoraj vse.

Zadnji val menedžerskih odkupov je sprožil številna vprašanja glede »pravičnosti« tega načina lastninjenja slovenskih podjetij. Gre za prakso, ki je že dolgo znana v razvitih državah in kjer so v toku desetletij tudi razvili nekatere varstvene ukrepe za zaščito delničarjev. Značilno je, da se pri nas v javnosti sprašujemo o tem, ali smejo menedžerji kot novi lastniki zastaviti delnice kot zavarovanje za najete kredite, s katerimi so kupili delnice, čeprav je pravo vsebinsko vprašanje nekje drugje. Namreč praksa zastave kupljenih delnic kot zavarovanja za najete kredite je povsem običajna in nesporna praksa v razvitih državah (gre za t.i. leveraged buy-outs). Pravila pravne države namreč zagotavljajo vsem posameznikom, da lahko prosto razpolagajo svojo lastnino. Tako kot lahko posameznik, ki najame kredit za nakup nepremičnine, ta kredit zavaruje s hipoteko na to nepremičnino pri banki. Brez te možnosti si večina posameznikov ne bi mogla privoščiti nakupa nepremičnine in brez te možnosti bi tržno gospodarstvo bistveno manj učinkovito delovalo.

Postaviti pod vprašaj pravico do razpolaganja s svojo lastnino ruši temeljna načela pravne države in seveda tudi tržnega gospodarstva. Problem menedžerskih odkupov ni v financiranju, ampak v sami legitimnosti teh lastniških poslov. Po velikem povečanju tovrstnih načinov privatizacije v ZDA od sredine 1970. let naprej se je pojavila velika dilema tako med pravniki in ekonomisti s tega področja kot za ameriški regulatorni organ SEC, ki velja za eno najbolj striktnih in zaupanja vrednih regulatornih komisij na svetu. Problem je v tem, ker gre pri teh poslih za velik konflikt interesov menedžerjev, ki na eni strani nastopajo kot zaupniki (dosedanjih) lastnikov in morajo zagotavljati doseganje najvišje možne vrednosti delnic, na drugi strani pa nastopajo kot potencialni kupci, ki želijo doseči čim nižjo nakupno ceno. Gre za vprašanje »pravične« cene za ostale, manjšinske lastnike.

Zaradi izrazite asimetrije informacij, kjer menedžerji vedo več o dejanski vrednosti podjetja od vseh ostalih lastnikov, običajno pride do tega, da menedžerji nižje ovrednotijo prevzemno ceno delnice kot bi znašala »pravična« tržna prevzemna cena. Raziskave s tega področja za ZDA so pokazale, da menedžerji v ta namen tipično manipulirajo podatke z uporabo različnih računovodskih tehnik, z načini vrednotenja zalog, načinom amortizacije, z odpisi zalog in strojev, z oblikovanjem rezervacij za primere kreditnih izgub itd. ter konec koncev tudi s »timingom« nakupa. Zanimivo je, da je praksa pokazala, da lahko menedžerji bolj manipulirajo z obstoječimi lastniki kot pa s potencialnimi, ki bolje ovrednotijo vrednost podjetja na podlagi prihodnjih finančnih tokov. Zaradi tega je izjemnega pomena javnost celotnega postopka, kjer lahko potencialni konkurenti postavijo konkurenčno ceno, ki je običajno precej višja od tiste, ki jo ponudijo menedžerji. Zanimivo je tudi, da do postavitve konkurenčne ponudbe običajno pride le, kadar je začetni delež menedžerske lastnine manjši. Če imajo menedžerji že v začetku kontrolni delež, pa s tem odženejo potencialne konkurenčne ponudbe, kar ima za posledico, da so manjšinski delničarji prikrajšani za polno prevzemno premijo.

V Sloveniji je to zadnje nasploh največji problem, kjer imamo razširjeno (v tujini striktno preganjano) prakso »delniških parkirišč« pod nadzorom menedžmenta, pri čemer kasnejši menedžerski odkupi samo legalizirajo dejansko stanje. Slovenski regulatorni mehanizem s strani ATVP je v posmeh striktni praksi razvitih držav, saj dovoljuje insiderjem in povezanim osebam, da ves čas manipulirajo z lastnino manjšinskih (malih) delničarjev. Nazadnje tudi pri samem končnem menedžerskem prevzemu. ATVP je ob Uradu za varstvo konkurence, Uradu za preprečevanje pranja denarja, Uradu za preprečevanje korupcije, Agenciji za kmetijske trge… še ena izmed »mrtvih« agencij te države, za katere slišimo samo, kadar kaj hudo zamočijo, nikoli pa ne opozorijo nase s pozitivno akcijo. Torej s tem, za kar jih v osnovi plačujemo, da regulirajo sistem na posameznih področjih in ex ante preprečujejo zlorabe.

Sam zato menedžerskim prevzemom ne nasprotujem zaradi nekih populističnih razlogov, kot jih lahko zasledimo pri politikih ali v širši javnosti, pač pa izključno iz ekonomskih razlogov. Prvič, zaradi empirično dokazanega negativnega vpliva pretirane koncentracije lastnine v rokah menedžerjev na uspešnost poslovanja podjetij. Raziskave za razvite države in tranzicijske države pač enoznačno kažejo, da podjetja, kjer kontrolni lastnik postanejo menedžerji, poslujejo manj uspešno kot podjetja z zunanjimi lastniki. Menedžerji brez učinkovite zunanje kontrole izčrpavajo podjetja prek izplačevanja višjih dividend zaradi odplačila kreditov za nakup delnic in prek poslovanja s povezanimi ali družinskimi podjetji. Menedžerji se kot lastniki ne obnašajo tako racionalno, kot če bi bili samo menedžerji, saj bi se prej odločali za racionalizacije poslovanja. Menedžerji se kot lastniki ne obnašajo tako racionalno, kot če bi bili samo lastniki, saj bi najeli bolj učinkovite menedžerje. In drugič, zaradi morebitnih predprevzemnih poslovnih mahinacij (kreativnega računovodstva) menedžerjev kot insiderjev ter (običajno prenizke) prevzemne cene.

Ne glede na populizem, ki ga zganjajo politiki in ne glede na dušebrižniško nasprotovanje in zavist v širši javnosti, so menedžerski odkupi legitimni proces koncentracije lastnine, ki pa je lahko problematičen z vidika »pravičnosti«. Toda prav glede »pravičnosti« se razlikujejo dogajanja okrog menedžerskih odkupov med razvitimi državami in Slovenijo. Medtem ko so v razvitih državah pri menedžerskih odkupih zaskrbljeni nad tem ali je cena, po kateri so menedžerji pridobili delnice, »pravična tržna cena« z vidika interesov manjšinskih delničarjev, pa pri nas razsaja populistična psihoza, da so menedžerski odkupi per se nepravični, saj ustvarjajo nepravično razslojevanje v družbi. Ne, koncentracija lastnine ni problematična, je nujna zakonitost tržnega gospodarstva, ki vodi k večji učinkovitosti družbe in večji blaginji za vse. Glede na to, da so sposobnosti posameznikov in njihove preference glede materialnih zadev ter sprejemljivosti tveganja zelo različno porazdeljene, se bodo vedno našli na eni strani Gantarji, ki bodo učinkovito unovčili svoj lastninski certifikat, hkrati pa zbrali še sto tisoč certifikatov drugih ljudi, na drugi strani pa razni Mencingerji, ki bodo govorili, da so certifikati ničvreden papir. Med obema skrajnostima pa je celotna populacija prebivalcev, ki so bodisi sami učinkovito vložili svoj certifikat v konkretno podjetje, ga ob majhni pripravljenosti na tveganje raje po polovični ceni »naložili« pri Gantarju ali pa poslušali Mencingerja in certifikat vrgli v smeti. Toda očitanje Gantarju in podobnim ambicioznim posameznikom, da so obsojanja vredni tajkuni zaradi njihove uspešnosti, je izjemno nepošteno. Brez takšnih posameznikov, danes denimo ne bi imeli druge največje zavarovalnice, proizvodnje vrhunskih jadrnic v Seawayu ali zabave v Koloseju. Seveda pa so na drugi strani tudi taki posamezniki, kot so Darko Horvat, Davorin Sadar itd. Boste zaradi nekaj posameznikov, ki kradejo, vsem ljudem v mestu odsekali roko? Boste zaradi takih posameznikov, ki zlorabljajo sistem, ukinili lastnino (nazaj v socializem?) ali na kandelabre obesili vse ambiciozne in uspešne posameznike, ki so uspeli obogateti na pošten način?! Boste zaradi primerov BTC in Autocommerce a priori prepovedali menedžerske prevzeme? Potem boste končali brez podjetnikov, brez delovnih mest in s premalo pobranimi davki, iz katerih se financira šolanje in zdravstvena oskrba vaših otrok. Potem bomo končali tako kot leta 1990, z državo v bankrotu in notranjimi krvavimi spopadi med regijami.

Ne! Treba je preprečiti zlorabe. Prav zato je potrebno paziti, da koncentracija lastnine poteka javno in pregledno in da se v tem procesu ne kršijo pravice ostalih udeležencev, predvsem manjšinskih lastnikov. Pomembno je odlično delovanje pravne države in regulatornih agencij, brez tega se lahko že v začetku obrišemo pod nosom za naš delež lastnine. Pri menedžerskih prevzemih je ključnega pomena javnost celotnega postopka, da lahko potencialni konkurenti postavijo konkurenčno ceno, ki je običajno precej višja od tiste, ki jo ponudijo menedžerji in s tem ponudijo manjšinskim delničarjem bolj »pravično« tržno ceno.

Namesto, da bi slovenska vlada poskrbela za javnost in preglednost postopkov ter zaščito manjšinskih delničarjev (denimo s striktnim preganjanjem prakse »delniških parkirišč« pod nadzorom menedžmenta, katerim kasneje sledijo menedžerski odkupi, ki samo legalizirajo dejansko stanje), kakor to počnejo v državah z dolgoletno prakso tržnega gospodarstva, se je naša vlada odločila, da menedžerske odkupe preprosto poskuša ex post onemogočiti. Na štiri načine. Prvič, z dopolnitvijo zakona o bančništvu, kjer naj bi se krediti, zavarovani z delnicami podjetja, ki je prevzemna tarča, šteli kot posojila brez zavarovanja. Kar pomeni, da bi morale banke bodisi zahtevati dodatna zavarovanja ali pa povečati rezervacije za ta posojila, kar pa bi seveda znižalo kapitalsko ustreznost banke. Drugič, s spremembo zakona o prevzemih na način, da bo moral prevzemnik Agenciji za trg vrednostnih papirjev (ATVP) za odobritev prevzemne ponudbe dokazati, da plačilo vrednostnih papirjev, na katere se nanaša prevzemna ponudba, ni zavarovano z zastavo vrednostnih papirjev podjetja, ki ga prevzema. Tretjič, s spremembami zakona o gospodarskih družbah, ki naj bi preprečile, da bi ciljna družba prevzemnikom dajala predujme ali posojila za pridobitev delnic ter z odvzemom glasovalnih pravic, če se ugotovi, da gre za fiktiven posel ali da so za kredit za nakup delnic zastavljene te delnice. In četrtič, z razmišljanjem o davčnem primežu, pri čemer se obresti za poplačilo kreditov za nakup delnic ne bi več štele v strošek poslovanja, ki zmanjšuje davčno osnovo za kapitalski dobiček.

Kaj je narobe s tem nenadnim aktivizmom vlade? Praktično vse. Najprej, gre za ex post akcijo, ko je večina menedžerskih prevzemov že bila narejenih oziroma je v teku, tako da večjega učinka ne bo.

Drugič, tako obširen proces lastniškega zapiranja podjetij ter menedžerskih odkupov je povzročila prav ta vlada s svojim jurišem na nadzorne svete in uprave že privatiziranih podjetij z relativno stabilno lastniško strukturo. Če ta vlada ne bi v zadnjih treh letih naredila takšnega »potresa« v gospodarstvu, tega vala menedžerskih prevzemov in dodatnega lastniškega zapiranja podjetij ne bi bilo.

In tretjič, vladni ukrepi menedžerskih odkupov ne bodo preprečili, bodo pa bodo predvsem povzročili veliko kolateralno škodo domačim bankam. Od vseh štirih napovedanih ukrepov je namreč smiseln samo tretji, ki preprečuje netransparentna in nedovoljena financiranja med tarčo in prevzemnikom ter razne fiktivne posle. Prvi ukrep bo povzročil preprosto to, da bodo menedžerji kredite pač raje najemali v tujini, ker bodo za naše banke tovrstni krediti preveč rizični. Drugi ukrep je nesmiseln, saj bo ATVP težko ugotavljala izvor denarja za prevzem podjetja, kadar ta denar pride iz tujine. Spet bodo zacvetela razna »parkirišča«. Četrti ukrep je enako nesmiseln, saj podjetjem prepoveduje običajno poslovno prakso vštevanja obrestnih odhodkov v stroške podjetja. Gre torej bolj kot ne za papirnato vojno proti tajkunom s skorajda ničelnimi učinki na dinamiko menedžerskih odkupov ter merljivo poslovno škodo domačim bankam.

Vlada s prvima dvema ukrepoma omejuje možnost posameznikom prostega razpolaganja s svojo lastnino. Kot da bi vam vlada preprečevala, da za zavarovanje kredita za nakup nepremičnine zastavite pri banki to nepremičnino. Omejevanje pravice do razpolaganja s svojo lastnino je tipičen komunistični refleks oblasti, ki ruši temeljna načela pravne države in seveda tudi tržnega gospodarstva. Zato sta ta ukrepa zrela za ustavno presojo.

Se pa bojim, da bo ta vlada s svojo čudaško populistično pravnodržavno logiko šla še naprej. Letošnje negativne izkušnje pri ameriških hipotekarnih kreditih in iz njih izvedenih drugorazrednih hipotekarnih obveznic utegnejo naši vladi služiti kot opozorilo, kako nevarna so hipotekarna zavarovanja za stabilnost bančnega sistema v primeru, ko pride do zloma trga nepremičnin. Pri tem bi naša vlada utegnila namerno spregledati dejstvo, da vzroki ameriške bančne krize niso v hipotekarnih kreditih, ampak v slabem preverjanju bonitete kreditojemalcev s strani poslovnih bank. Ampak naša vlada v svojih občasnih populističnih akcijah namerno spregleduje vzročno-posledične zveze. Bo torej vlada kmalu prepovedala tudi hipotekarne kredite pri nakupu nepremičnin?

20 responses

  1. Razlika dragi avtor je očitna.

    Pri nakupu stanovanja, če se držiš legalnih poslov, tudi če gre za hipotekarni kredit, plačaš s svojim delom.

    Hipotekarni kredit dobiš samo, če imaš dovolj velika SVOJA sredstva: Hipoteka je zavarovanje kredita in ne vrsta plačila kredita.

    V primeru managerskih odkupov pa gre za način plačila kredita, ki gre na račun dela drugih. Pogoji niso za vse enaki. Celo, če imaš denar, se tega ne moreš iti, ker ti bodo to managerji preprečili. Pri hipotekarnem kreditu se gre lahko nakup stanovanja vsak, ki ima dovolj rednih prilivov.

    Prosim ne zavajajte takao poceni javnosti.

    V EU zavarovanje te vrste z delnicamim, ki jih šel ekupuješ na tak način, kot pri nas, ni mogoče (govorim o EUR EU).

    LP

  2. Pepi,

    Prvič, tako zavarovanje za kredit za nakup nepremičnine z zastavo nepremičnine, ki jo kupuješ (hipoteka), kot zavarovanje za kredit za nakup delnic z zastavo delnic, ki jih kupuješ, dobiš na podlagi svoje bonitete. Torej te banka oceni ali si sposoben vračati posojilo. Tveganje je na strani banke, če cena nepremičnin ali delnic pade, nosi banka tveganje nepopolne povrnitve odobrenega kredita.

    Drugič, nikjer – niti v ustavi niti v svetem pismu – ni predpisano, na kakšen način smeš ti vračati kredit. Mnogi kupljeno nepremičnino dajo v najem, iz dobljene najemnine (donosa na nepremičnino) pa poplačujejo kredit. Tako kot menedžerji ali tisti, ki so najeli kredite za nakup delnic NKBM ali za nakup drugih delnic, ta kredit lahko odplačujejo z donosom na kupljene vrednostne papirje. Mar ne bi bilo – milo rečeno – čudno, če bi ti država prepovedala razpolagati s tvojo lastnino.

    Tretjič, v kateri EU državi je zastava delnic kot način zavarovanja za kredit za nakup teh delnic nedovoljena. Prosim, naštej in navedi vire, da bomo lahko preverili.

    Vse ostalo je poceni socialistični populizem.

  3. Jože P. Damijan, med boniteto in dejansko lastnino nečesa je razlika kot noč in dan.
    Če jaz vzamem kredit ali posojilo, bom kot hipoteko zastavil svoje lastno premoženje, nikakor pa ne nekaj kar še ni moje. Če bom s takim predlogom prišel v banko, se mi bodo smejali, in mislili da nisem pri pravi. Seveda če v banko pride znan menedžer, pa ima tako imenovane bonitete, in banka z njim drugače postopa. kaj pa so te njegove bonitete, ki mu v bankah odpirajo vrata? Morda članstvo v forumu 21, morda poznanstva s politiki določene linije, morda prostozidarske naveze, morda dobra beseda kakšnega vplivnega znanca, itd. Problem je vsekakor v boniteti, ker v času najema posojila menedžerji še niso lastniki ničesar, in zato ne jim banka odobri posojilo vezano na hipoteko nečesa, kar bo če bo šele v prihodnosti njhovo. Tukaj greši tudi banka.
    Da bi bila to praksa v tujini, še zdaleč ni res. Tukaj ima Pepi popolnoma prav ko pravi da zavajate javnost. To sem sam na lastni koži izkusil da v tujini to ne gre, (vsaj za povprečnega “normalnega” človeka ne). Jože P. tukaj si resnično ustrelil kozla.

  4. Pingback: Krvoželjno medijsko stampedo « Neodvisni politični dnevnik

  5. Bravo JPD; dober tekst!
    Da upravljalec hkrati lahko postane tudi lastnik, to naj bi bil konflikt interesov, smo se ucili nekoc na EFLJ. Da, ni “pravicno”, da direktorji, ki so prisli na te pozicije se po navodilih Partije, postanejo ob pomoci bancnega kredita tudi lastniki teh podjetij. Vendar se je to zgodilo. Da je v “razvitem svetu” to lahko tudi normalno, s tem nimam problema, imam pa problem, ko se to dogaja kjerkoli “tranzicijskem svetu”. Je pa zanimivo, kar pravis, da so tovrstna podjetja tudi manj uspesna.
    Glede hipotekarnega kredita za stanovanje pa samo toliko: praksa je verjetno res razlicna (pri ugotavljanju bonitete posameznika gre vedno pac za “people-to-people approach”), vendar pa so (bile) zadnja leta cene kreditov relativno nizke, konjunktura velika, konkurenca med bankami pa tudi vedno vecja. Zato je bilo za pridobitev kredita velikokrat dovolj ze, da si imel redno zaposlitev, recimo, v drzavni sluzbi.

  6. Jože,
    hm, če si kdaj sklepal kreditno pogodbo s hipotekarnim zavarovanjem, boš vedel, da ti tudi v tem primeru banka da kredit “vnaprej”, preden postaneš dejanski lastnik nepremičnine. Ti postaneš dejanski lastnik nepremičnine (dobiš jo v last in posest), šele ko v celoti plačaš kupnino, tega pa ne moreš, dokler ti banka ne da kredita. Torej je banka v vmesnem obdobju – med odobritvijo kredita in trenutkom, ko ti postaneš lastnik – nezavarovana. Običajno se problem reši tako, da banka ves čas pasivno sodeluje tudi pri drugem pravnem poslu (kupoprodajni pogodbi za nepremičnino) in da se v kupoprodajno pogodbo vključi ustrezna klavzula, denimo v tej obliki:

    “Strankam je znano, da namerava kupec za poplačilo celotne kupnine pri bančni ustanovi pridobiti kreditna sredstva za plačilo kupnine ter se iz tega razloga prodajalec zavezuje sodelovati s kupcem oz. bančno ustanovo na vsak način, ki bo omogočil izplačilo kreditnih sredstev v dogovorjenih rokih, kar pomeni predvsem ne pa izključno vzpostavitev hipoteke na kupovani nepremičnini. Kupec pa se zavezuje pri bančni ustanovi izposlovati zavezujočo izjavo le – te v njenem standardnem tekstu, da bodo sredstva kupnine nakazana skladno z določili te pogodbe neposredno na računa prodajalca.”

    Povsem podobno je pri nakupu delnic, banka ti odobri kredit “vnaprej” za nakup določenih vrednostnih papirjev, ki jih zastaviš banki takoj, ko postaneš njihov lastnik.

    In še enkrat, prosim, da s Pepijem navedeta, v katerih EU državah je zastava delnic kot način zavarovanja za kredit za nakup teh delnic nedovoljena. Prosim, naštejta in navedita vire, da bomo lahko preverili.

  7. Jaz nisem rekel da zastava delnic ni dovoljena, kar trdim je to da banka preveri bonitete predno gre v tak posel. In zunaj je največja boniteta to, koliko imaš trenutno v žepu, ne pa neka poznanstva, članstva in nagrade kot manager leta ter podobno. Če kreditojemalec ni več kreditno sposoben (ne more vračati kredita), mu banka v primeru managerskega prevzema nima kaj vzeti, ker delnice še niso njegove, torej tudi podjetje ne. Kaj naj mu v tem primeru banka vzame ? Enostavno mu ne more nič vzeti, razen če mu lastniki podjetja niso jamčili hipotekarno za ta kredit, kar je pa za podjetje katastrofalno. Za to še enkrat: Banka gre v tak posel samo na podlagi BONITET.
    “Torej je banka v vmesnem obdobju – med odobritvijo kredita in trenutkom, ko ti postaneš lastnik – nezavarovana. Običajno se problem reši tako, da banka ves čas pasivno sodeluje tudi pri drugem pravnem poslu (kupoprodajni pogodbi za nepremičnino) in da se v kupoprodajno pogodbo vključi ustrezna klavzula”.
    JPD prosim razloži na primeru Merkurja na prodaji katere nepremičnine konkretno bo sodelovala banka s svojo klavzulo, če Merkur v tem trenutku še ni od Kordeža?? Spet se nekaj gradi v prihodnosti, ko bo itd…
    Sicer je zgornja trditev točna in drži, problem pa je v tem da (recimo da sem kar konkreten) nemška Sparkasse tega načela ne uveljavlja kar počez za vse enako, temveč upošteva te takoimenovane BONITETE, za vsakega prosilca posebej. Drugi problem je v tem, da so pri nemški Sparkasse bonitete čisto nekaj drugega kakor npr. pri NLB. Potem je tu še pravilo ki izključuje tovrstne posle vezane na boniteto, če posojilo preseže določeno vrednost. Koliko je ta vrednost točno ne vem, ampak veljalo je nekje do 100 milj. Nikakor pa ne bi šlo za 300 milj. pri vložku 8 milj. svežega denarja, kar dela Kordež. to je mogoče samo v SLO.
    Mislim da podobna pravila igre veljajo tudi pri avstrijski Volksbank in Austriabank.
    Tudi povem kar naprej, da Kordež takega posojila pod temi pogoji zunaj ne bo dobil, pa če si obrusi vse pete od Celovca pa do Münchna. To ve dobro tudi sam, njegove izjave glede tega po TV so pa več ali manj bleferske.
    Pred leti je nekoč nekdo hotel na podoben način odkupiti celoten Litostroj. Takrat je bila za naše banke to še praktično noviteta, zato je zaprosil za kredit takoj na drugi strani Karavank, vendar neuspešno. Problem so bile kot že rečeno: BONITETE.

  8. Jože,
    oprosti, ampak očitno ne poznaš stvari in ne razumeš delovanja tržnega gospodarstva. Še enkrat: tako pri nakupu nepremičnine kot pri nakupu vrednostnih papirjev dobiš kredit na podlagi zastave svoje lastnine, ki v trenutku pridobitve kredita, še ni v tvoji lasti, vendar bo takoj, ko postaneš pravnoformalni lastnik, na njej vpisana zastavna pravica banke.
    Banka kot zelo konzervativna ustanova ne bo odobrila kredita brez ustreznega zavarovanja in banka presodi ali je poplačilo odobrenega kredita dovolj zavarovana z zastavo nad tvojo BODOČO lastnino nepremičnine, vrednostnih papirjev ali česa drugega. Ne vem, v čem je takšna težava razumeti, da obstaja vedno časovni zamik med odobritvijo kredita in trenutkom, ko se banka vpiše na pridobljeni lastnini kot zastavna upnica.

    Višina (in odobritev) kredita pa je seveda odvisna od tvoje bonitete, ki pa je spet odvisna od tvojih bodočih finančnih tokov, ki pa so spet odvisni od varnosti in višine tvojih dohodkov (zaposlitev za nedoločen čas) oziroma donosov od tvoje lastnine (najemnine za nepremičnine, donos vrednostnih pairjev, dividende podjetja) itd.).

    Motiš se, da tuje banke ne financirajo menedžerskih odkupov. Poglej si kopico študij o t.i. leveraged buy-outs na zahodu, kjer je to stalna praksa. Poglej si poročilo ECB iz julija letos, ki govori o tem, da je bila večina kapitalskih prevzemov lani financirana prek bančnih kreditov. Pozanimaj se med domačimi menedžerji, kdo jim je odobril tako visoke kredite. Vprašaj Kordeža ali je dobil glavnino kredita od domače ali tuje banke. Prosim, go ahead.

    Mislim, da moraš prestopiti od apriornih vrednostnih sodb k trdim dejstvom in legalizmu. Če ti nekaj ni všeč, še ne pomeni, da to ni prav ali da ni legalno. Tudi meni menedžerski odkupi – zaradi v komentarju navedenih ekonomskih razlogov – niso všeč, vendar to še ne pomeni, da lahko kdorkoli zaradi tega, ker mu to ni všeč, poruši pravni red, ki je osnovni steber tržnega gospodarstva. Ko ti bodo vzeli možnost razpolaganja s svojo lastnino (denimo kot zastavo za kredit), boš šele razumel, kako nevaren je jurišniški aktivizem, ki izhaja iz vrednostnih sodb. Ponekod to imenujejo fundamentalizem.

  9. Zdaj pa res več ne vem v čem je problem, uporabljam enostavno kmečko logiko, da bolj enostavna ne more biti.
    Zadeva je čisto preprosta:
    npr., da nek prevzemnik zaradi takšne ali drugačne situacije preneha plačevati večmilijonski kredit ki ga je najel pri banki. Ne da se mu več plačevati. Potem banka enostavno ne more zasesti njegovega bodočega podjetja ali nepremičnine, ker pač še ni njegovo. Kaj je tu težkega za razumet ? Tukaj ni potrebno nikakršno visoko ekonomsko filozofiranje.
    Kaj naj v tem primeru banka kreditojemalcu vzame ? Popolnoma nič. To je zelo enostavno.
    Ti pa na vsak način trdiš da lahko banka uveljavi hipoteko; ne more je. Lahko bi jo če bi prevzemnik zastavil svoje privatno premoženje, recimo če bi Kordež zastavil svoje hiše, vikende, avtomobile itd. Seveda on ni toliko nor da bi to naredil.
    Te primeri ki jih naštevaš so mi znani, vendar so tukaj za prevzemniki stali managerji (prijatelji prevzemnika) ki so jamčili za njegovo plačilno sposobnost, ali pa je imel kreditojemalec pač zaupanja vredne bonitete. Zakaj pa ne navedeš takih podobnih primerov prevzemnih primerov ki so se ponesrečili, in so vodili celo do stečaja bank. Imamo tudi v Sloveniji tak primer, pa tudi v tujini jih je kar nekaj.
    Sicer pa lahko narediš zelo enostaven preizkus: pojdi na eno od slovenskih bank, in zaprosi za milijardo kredita, odkupi 49,13% Telekoma, banki pa obljubi da jo boš poplačal iz naslova dobička tvojega bodočega podjetja. Po tvoji teoriji bi ti morala banka nemudoma odobriti posojilo. V končni fazi si sigurno vsaj toliko sposoben in zaupanja vreden kot Kordež, če ne več. Če pa to lahko naredijo samo nekateri “posvečeni” posamezniki, potem pa nismo več enaki pred zakonom, kar je pa kršenje osnovne ustavne pravice, in je stvar zrela za presojo ustavnega sodišča. Gre namreč za diskriminiranje.

  10. spoštovani JPD…bili ste na oblasti, imeli ste škarje in platno, pa ste v rekordnem času nemo odšli,…škoda, zamujena priložnost
    da ste vešč in učen ekonomist je dejstvo, zato nikar izgubljati časa da dopoveste nam nevednežem kako se kujejo astronomski dnarci z levo roko, samo z majhno, za nameček še legalno mahinacijo,…in tako se rojeva razred peščice turbokapitalistov,ki znajo, in krdelom neukih ovac ki te umetnosti ne šteka.
    Sploh pa je legalnost posledica zakonodaje, ta pa za enkrat ni sveto pismo, pa še to se je skozi zgodovino prirejalo, spreminjalo pod vodstvom spretnih menažerjev…..
    saj nič narobe, želela bi povedati le to, da ekonomija in vsa znanost v zvezi z oplojevanjem denarja je le del celote v “ved” v kontekstu našega življenja,…seveda če hočemo sploh priznati socialno, etično, moralno…plat…

  11. Problem je v tem da vrednostni papirji ki jih je prevzemnik zastavil ŠE NISO KUPLJENI, torej še niso njegovi, ampak bodo njegovi ko bo odplačal kredit. Banka mu pač zaupa. Pa smo spet pri bonitetah, ki jih vi pač razumete po svoje.
    Lepo sem vam predlagal, da vašo teorijo “bančnega zaupanja” v praksi preizkusite na primeru Telekoma. Če vaše trditve držijo, lahko postanete potencialni prevzemnik Telekoma.

    Lep pozdrav:
    Jože

  12. ******************
    Problem je v tem da vrednostni papirji ki jih je prevzemnik zastavil ŠE NISO KUPLJENI, torej še niso njegovi, ampak bodo njegovi ko bo odplačal kredit.
    *****************
    Čigavi pa so?

  13. Jože,
    še enkrat, tudi stanovanje, ki ga kupite s hipotekarnim kreditom ni vaše, dokler ne odplačate kredita. Če ga nehate odplačevati, ga banka sme prodati in se iz kupnine poplačati. Pri vrednostnih papirjih je enako.

    Ja, tudi jaz bi lahko s skupino kolegov šel v projekt nakupa Telekoma z najemom kreditov, tako počne večina podjetij po svetu pri prevzemih. Bi jaz osebno dobil kredit za tako velik posel? Verjetno ne, ker sem pač outsider na tem področju, s tem se poslovnio ne ukvarjam in ne bi mogel prepričati bankirjev. Če pa bi se za to odločil denimo Tušmobil, ki je vstopil na ta trg, bi bil verjetno uspešen pri pridobitvi kredita. Menedžerji so, tako kaže praksa v svetu, uspešni v menedžerskih prevzemih, ker imajo izrazito prednost informacijske asimetrije ter insiderstva.

    Še enkrat in za konec, sem proti menedžerskim prevzemom iz ekonomskih razlogov, toda nisem pripravljen podpreti, da mi zaradi doseganja tega cilja neki jurišniki uničijo pravno državo in tržno gospodarstvo. Tudi ZDA, ki imajo na tem področju daleč najbolj dodelano in striktno prakso, niso zaradi nezaželenih menedžerskih prevzemov šle rušit pravne države.

  14. Seveda, v primeru nesposobnosti vračanja kredita s strani prevzemnika, banka avtomatsko postane lastnik podjetja in se iz njega poplača. Saj ravno to trdim že celo najino debato da je ravno to najbolj krivično kar more biti. Pri spodletelem poslu pač prevzemnik odnese popolnoma celo kožo, kratko potegnejo zaposleni ki potem ponavadi končajo na zavodu. Za prevzemnika je ta posel popolnoma nerizičen, ker že od začetka ko je vstopil v igro, se igra s tujim denarjem. In tega pač resna država ne bi smela dovoliti.
    Mimogrede, Slovenija za mene že dolgo ni več pravna država, zakoni se tolmačijo na tisoč in en način, sodbe se dobivajo z denarjem in poznanstvi, na sodstvo se da v Sloveniji vplivati iz večih smeri itd.
    Pri nakupu državnega premoženja bi moral imeti prednost vedno tisti ki da “denar iz žepa” in ga položi na mizo. Šele potem bi lahko prišli na vrsto odkupi preko visokih posojil itd.
    Poglejte primer bivše Saturnuške Avtoopreme iz Ljubljane, katere večinski lastnik je te dni postala nemška Hella. Podjetje so kupili z “denarjem na mizo”, te dni je predsednik vlade v tem istem podjetju odprl novo 800 m2 veliko proizvodno halo, obeta se 150 novih delovnih mest. Pa se vprašajte kaj bi se zgodilo, če bi to podjetje kupil npr. eden od vodilnih delavcev s pomočjo posojila. Čisto sigurno JJ v tem primeru ne bi prerezal trak ob otvoritvi nove proizvodnje linije, temveč bi vsi zaposleni lahko samo še trepetali, do kdaj bo podjetje še likvidno, in ali ga ne bodo dolgovi prevzemnika izčrpali.
    Morda res delujem malo bolj kozervativno, ampak jaz bi tovrstne prevzeme zakonsko prepovedal, in to ne šele po treh letih vlade, kot je to naredil JJ, temveč bi naredil to prvi dan ko bi dobil krmilo v roke.

    Upam da se sedaj končno razumeva,
    še enkrat

    lep pozdrav:
    Jože

  15. pravna država?, …kaj pa je to, a je za pojest?
    ,.. in to trdi nekdo, ki naj bi stanje zelo dobro poznal?
    se popolnoma strinjam z g. Jožetom

  16. Pingback: Krvoželjni medijski stampedo « Neodvisni politični dnevnik

%d bloggers like this: