Malce prej so se končali protesti zaposlenih v javnem sektorju proti vladni varčevalni politiki. Po pisanju Dnevnika naj bi bilo “sporočilo protestov jasno: hočemo solidarno družbo, pravno in socialno državo.” Istočasno je OECD objavil podatke, iz katerih izhaja, da je stopnja neenakosti v Sloveniji (merjena z Ginijevim koeficientom) najnižja med vsemi razvitimi državami. Nižja kot v Danski, Norveški, Švedski in Finski.
Hja, sicer razumem proteste zaposlenih v javnem sektorju proti vladni varčevalni politiki. Težko pa z njimi sočustvujem, če primerjam njihov položaj z zaposlenimi v gospodarstvu, kaj šele z brezposelnimi. Razumem jih iz tega vidika, da izgubljajo nekaj tega, kar so že imeli. Toda vsi ti protestniki bi se morali vprašati, ali so te privilegije imeli upravičeno glede na ostale kategorije prebivalstva? Mar niso bili v tako privilegiranem položaju kot zaposleni v javnem sektorju v Grčiji (ki so ob 13. in 14. plači dobivali še dodatke za božične in letne počitnice, dodatke za pravočasen prihod na delo itd.)?
In še naprej, kaj bi zaposleni v javnem sektorju sploh radi dosegli z “zahtevami po solidarni družbi, pravni in socialni državi, po pravičnejši razporeditvi bogastva“? Kaj bi sploh še radi? Kaj je benchmark? Slovenija je že danes socialno najmanj razslojena država med vsemi razvitimi državami, stopnja neenakosti je najmanjša, dohodkovne razlike so najmanjše. Nobena izmed razvitih držav nima večje stopnje neenakosti.
Kam še sploh lahko gremo? Nikogar ni več pred nami, kjer bi bila enakost večja. Kaj je torej cilj? Da se absolutna neenakost zmanjša na ničlo? To pomeni, da se Ginijev koeficient zmanjša na nič ali z drugimi besedami, da imajo vsi prebivalci natanko enake dohodke. Hočete absolutno uravnilovko?
Toda, ljudje dragi, popolna enakost, uravnilovka, pomeni, da ni več nobenih spodbud za dodatno delo, za kreativnost, za inovacije. Nikomur se ne splača več vložiti niti kančka dodatnega truda, da bi še kaj ustvaril – ker mu to ne prinaša dodatnega dohodka. S pristankom na uravnilovko pristanemo tudi na neinovativno družbo. Si tega res želimo? Je to narodnogospodarsko res optimalno?
Pred kratkim sem pisal o sveži študiji Can’t We All Be More Like Scandinavians? (Acemoglu, Robinson in Verdier, 2012), ki preprosto sprašuje: če je blaginja večja v bolj blagi obliki kapitalizma, kot je skandinavski socialdemokratski tip, zakaj potem tega institucionalnega sistema ne prevzamejo tudi ZDA? Zakaj vse države ne prevzamejo enakega tipa kapitalizma? Njihov odgovor je dokaj preprost: ker inovacije zahtevajo posledično večje donose inovatorjev in s tem večje družbene razlike, zato vse družbe tega potenciala ne morejo ali ne želijo doseči. Ali drugače rečeno, nekatere države se morajo zaradi bolj egalitarističnega institucionalnega sistema odpovedati večji inovativni dinamiki, vendar to ni problem, dokler lahko te nove tehnološke rešitve prevzemajo od drugih. In takšna delitev sveta med grobim in blagim kapitalizmom je optimalna za svet.
Če torej pristanemo na tak diferenciran, ligaški sistem, pri čemer je prvi bolj učinkovit kot drugi, ali to pomeni, da postaja trade-off med enakostjo in uspešnostjo zelo pomemben? Se moramo odpovedati dohodkovni enakosti, da bi hitreje napredovali? Ali obratno, se moramo odpovedati napredku, da bi imeli manjšo neenakost?
Skandinavske države so se temu modelu maksimalne enakosti že odpovedale. V preteklem desetletju in pol so prav Skandinavske države največ vlagale v raziskave in razvoj in daleč najbolj povečale stopnjo inovativnosti (sploh v evropskem merilu). Toda to je imelo svoj davek ali, če hočete, svoje korenine v povečani neenakosti. Če pogledate spodnje podatke OECD, boste videli, da so prav nekatere Skandinavske države najbolj povečale stopnjo neenakosti v zadnjih dveh desetletjih (povečanje Ginijevega koeficienta). Torej so za večjo inovativnost žrtvovale malce enakosti.
Seveda pa je vprašanje, ali si protestniki in njihovi organizatorji (sindikati) bolj inovativne družbe sploh želijo. Jasno, da ne. Živijo prisesani na državne jasli, živijo od intravenoznih transfuzij, ki jih dobivajo iz pobranih davkov in prispevkov v gospodarstvu. Hkrati pa ne uvidijo, da če gospodarstvo ni inovativno, ne more biti konkurenčno, in če ni konkurenčno, ne more ustvarjati več novih delovnih mest in nove dodane vrednosti, iz česar se pobirajo davki za njihove plače in razne dodatke.
Naši sindikati se obnašajo kot najbolj egoistične pijavke, ki z nezmanjšano dinamiko pijejo kri svojemu gostitelju, dokler ta ne shira do smrti.
DAMIJAN blog 
Spoštovani Damjan, V članku se sprašuješ kaj bi javni uslužbenci sploh še radi z “zahtevami po solidarni družbi, pravni in socialni državi, po pravičnejši razporeditvi bogastva“? Po temeljitem premisleku je moj odgovor, da želijo nižje plače, saj če se plačna uravnilovka poveča, to pomeni, da se tistim, ki imajo nadpovprečne plače le-te znižajo (velika večina javnih uslužbencev sploh pa učiteljev, ima nadpovprečne plače), tistim z podpovprečnimi plačami pa se potem lahko te zvišajo. Razumi kdor lahko. Tudi sicer je dokaj nenavadno, da v Sloveniji večinoma stavkajo in se pritožujejo delavci, ki imajo vsaj povprečne, oz nadpovprečne plače, redko redko, pa oni z podpovprečnimi. Lep pozdrav, Bogdan Jakovac
Všeč mi jeVšeč mi je
Naši sindikati se obnašajo kot najbolj egoistične pijavke, ki z nezmanjšano dinamiko pijejo kri svojemu gostitelju, dokler ta ne shira do smrti.
Komentar zgornjega stavka: Ste se kdaj vprašali zakaj je bivši LDS vedno zahteval zase finančno ministrstvo in ministrstvo za izobraževanje?
Izobraževanje je trdo jedro za ustvarjanje ljudi kot jih imamo danes. Današnje izobraževanje temelji na poudarjanju detaljev, specifik ob zavestnem zanemarjanju celote. S tem se krepi zadnji reženj možganov: t.i. mali možgani. Mali možgani človeka so odgovorni za specificiranje, da je človek sposoben razločiti kako bo reagiral na različne odzive čutil – npr. razlika med premikanjem svinčnika ali dvigom žaklja cementa. Hkrati se s poudarjanjem zadnjega režnja odvzema vloga sprednjemu delu možganov, ki je odgovorno za celosten pogled, moral reasoning in pooseblja t.i. človeške kvalitete.
In rezultat?
Neskončna inklinacija k specifikam in nesposobnost samoomejitve pri tem. To je natančna definicija inteligence rakave celice, ki se za razliko od ostalih celic ni sposobna samoomejiti in se vključiti v zdrav organizem. Na ta način rakava celice uniči ostal organizem.
Iz te perspektive je naše izobraževanje namenjeno temu da se narod uskladi z inteligenco rakave celice. To je ključen razlog zakaj je rakavih bolnikov v Sloveniji več kot drugje in zakaj je uradna napoved onkološkega inštituta da bo v Sloveniji vsak drug deček in vsaka 3 deklica rojena po letu 2003 do svojega 70 leta zbolela za rakom.
Rešitev?
Izobraževanje temelječo na zavesti:
http://www.davidlynchfoundation.org/
Všeč mi jeVšeč mi je
Jpd, vprašaj me jutri, danes mislim, da je to eden tvojih najboljših prispevkov kar sem jih prebral, z dodatno začimbo vrhunskega tajminga. Priznam, ko sem videl naslov, sem se že napalil, da bodo zopet kakšne primerjave med stopnjo neenakosti in stopnjo kriminala, ki so enkrat že bile na tapeti in bi lahko nekdo pomislil, da če nam uspe, da imamo vsi nič, pristanemo v paradižu brez črne kronike. Hvaležen sem, ker me nisi razburil, kar je npr. odlično uspelo Posediju s formulacijo “da tudi državljanov nihče ni vprašal ali se strinjajo s padcem družbenega standarda” in Pejovniku z njegovimi trapasto populističnimi razlagami o razlogih za beg mladih možganov… Skrbi me, ker takšni argumenti, ki to sploh niso, palijo bebav slovenski živelj v nedogled…
Da vsaka družba, kot velja tudi v tehniki, deluje v neki optimalni delovni točki verjetno ni težko razumeti. Lepo si pojasnil kaj se zgodi, če se od točke premaknemo levo ali desno, zanimivo pa je, da nihče nikoli niti pod P.S. ne omeni, da je za ljudi vsaj toliko pomembna nižja številka v formuli…torej,kaj nam pomaga če smo enaki v bedi, če ima neka Švica v večji dohodkovni neenakosti, zmišljujem si, minimalca 2k evrov in nekaj tisoč bill gatesov…
Za konec lahko optimistično ugibam, da smo se danes Slovenci poenotili…da bilo super v polfinalu nabiti Špance…
Všeč mi jeVšeč mi je
Link na tvojo stran mi je poslal sin, ki še študira, kar posredno pomeni, da se tudi mladi strinjajo z zapisanim in imajo dosti tega sindikalnega teatra, medtem ko za njih ni nobene perspektive. Določen del zaposlenih v Sloveniji – beri javna uprava – se enostavno ne želi odreči privilegijem, pa če celotno gospodarstvo pobere vrag.
Štrukljeva teatralnost boja za pravice javne uprave je prav ogabna in usmerjena predvsem v zaščito njegovega lastnega položaja. Ne zaveda se sicer, da je ta bitka kratkoročna, saj kmalu ne bo več od kod vzeti. Vsi, ki imajo možnost z inovativnimi tehnologijami dosegati kakršenkoli dobiček, jo bodo ucvrli iz Slovenije, kot so dolgi in široki, ostale pa tako in tako pobirajo stečaji.. Če želiš pošteno plačati visokotehnološki kader, ti država vzame skozi davke in prispevke več kot 70 % (glede na strošek delodajalca). Saj se mu ne splača delati!! V Švici na primer, država vzame takim le 30 %, ker ima interes, da pritegne visokotehnološka podjetja, ki prinašajo visoko dodano vrednost..
Takšni državni upravi, pa izvzemimo medicinsko osebje, sodstvo, policijo in izobraževanje, vzemimo le čiste državne uslužbence, bi plačo z m a n j š a l a za 50 % in bi drugi del spremenila v variabilo, ki je vezana na rast BDPja. Mogoče bi se končno začeli spraševati prave stvari, ne pa da se borijo za pravice, ki jim ne pripadajo, ampak so bile le financirane iz kreditov, dokler smo jih še dobivali.. Mogoče bi se vprašali kako pritegniti kapital, kreirati nova delovna mesta, ustvarjati pogoje za gospodarski razvoj, vzpodbujati inovacije in njihovo implementacijo v praksi, zagotavljati finančne vire, ki bi to omogočali..
Floskule kot so vzemimo bogatim , poneumljajo in zaslepljujejo ljudi, saj bogatih več ni.. Je samo kazanje s prstom na druge, ker sami nimajo odgovora kako naprej..
Mirjana D. Perko
Všeč mi jeVšeč mi je
Sam ta komentar je tipično egalitarno slovensko nevoščljiv. Z izrazoslovjem kot je ‘intravenozna transfurzija’ ali ‘egoistične pijavke’ poganja mit o nekakšnih priviligirancih, pri čemer v začetku avtor sam navaja statistiko ki kaže, da smo vsi v bolj ali manj enakem položaju.
Všeč mi jeVšeč mi je
Hm … z napisanim v članku in komentarjih se strinjam, pa tudi ne – oziroma morda odstiram še dodaten pogled. Res to stanje ubija podjetnost – že čisto na primarnem človeškem nivoju podjetnosti/ustvarjalnosti, ne mislim samo na poslovno podjetnost – in to je po moje največja tragedija. Ni pravi čas in prostor zdaj in tukaj, da naredim analizo nekje od l.85 do danes in bila bi preveč osebno obarvana – a le taka analiza bi bila prava, da bi videli globino korenin te bolezni – pa nikakor ne krivim nazaj (samo in vsega) “prejšni sistem”. Problem je, da nekaterim, ki imajo res večino pridobljenega na nepravilen, nepodjeten in večkrat na nepošten način, uspeva prikazati kako so “enakovredni”, v poštenosti pri in po imetju, nekemu povprečju (ki mu tudi verjetno sam pripadam) in to uspešno tudi promovirajo. Uspešno so navidezno porazdelili , skrili premoženje in – kar je še huje – vpliv (zgolj navidezno!), ne da bi se sami izpostavljali. Tako njihov vpliv deluje tudi skozi razočarane ljudske množice, ki res imajo za kaj stavkati , in jih vodi v še bednejše stanje, vse zato, da bi oni do konca imeli moč in oblast. Saj če imaš to dvoje, ti ni treba skrbeti ali imaš objavljeno premoženje – kar je verjetno bilo merilo pri raziskavi OECD, katere rezultati so objavljeni zgoraj. In namesto, da bi množično, z upam in strastjo razmišljali, kaj lahko vsak naredi zase in družbo, se pričakuje, da bo vse rešila “pravna in socialna država”. Tema bo verjetno še dolga in premaga jo lahko le, da vsaka “lučka” (zdravo podjetništvo, ustvarjalnost) prižge še kakšno zraven in na koncu razvestli vse ostale, “vampirje” pa spremeni v prah.
Všeč mi jeVšeč mi je