Thomas Fazi je eden najbolj progresivnih politoloških mislecev sodobnega časa na levici. Leta 2017 sta skupaj z ekonomistom Williamom Mitchellom objavila knjigo “Reclaiming the State: A Progressive Vision of Sovereignty for a Post-Neoliberal World“, ki je bila zelo pred časom. To je bil čas začetka masivnega trenda vzpona populizma na zahodu. Osrednja teza knjige je, da politične demokracije ne moremo imeti brez ekonomske demokracije in da slednje ne moremo imeti brez nacionalne suverenosti. Mnogo pred Covidom in vojno v Ukrajini sta predvidela trende k avtoritarnosti na nadnacionalni ravni, ki so tendirali k zmanjševanju osebnih pravic in širitvi represije. EU sta videla kot institucijo, ki služi za podrejanje držav prek skupnih politik prisiljevanja članic v škodljive politike (kot je politika varčevanja, monetarna politika itd.). In seveda kot podaljšek Nata in kot institucijo, ki drži evropske države v podrejenosti Ameriki. “Vzeti nazaj državo” je bil njun poziv k večji nacionalni suverenosti držav, ki edina lahko legitimira ekonomske politike in s tem tudi politično demokracijo. Brez tega drsimo v avtoritarnost, represijo in militarizacijo … in razpad EU. Kajti na določeni točki bo revolt v evropskih državah narasel do točke, ko bo napolnil jadra populistom, in to desnim, in ti bodo naredili konec EU.

In to je razlog, zakaj bom na naslednjih volitvah volil za stranke, ki se bodo zavzemale za suverenost – slovensko in evropsko.

Reclaiming the State offers an urgent and prescient political analysis and economic program for the Left who are strategizing for these uncertain times. Many of our assumptions—about ideology, democracy, trade, and globalization—are being thrown into doubt, deposed by populism, nationalism, and racism. In response to these challenging times, economist Bill Mitchell and political theorist Thomas Fazi propose a reconceptualization of the sovereign state as a vehicle for change. They offer a progressive view of sovereignty based not on the demonization of the other, but as a way to bring the economy back under democratic control. With nationalism gaining support across the United States with each passing week, Reclaiaming the State provides innovative ideas to mobilize and reenergize a tired, divided Left.

Spodaj je Fazijevo razmišljanje 8 let kasneje ob izidu nemškega prevoda knjige.

Nadaljujte z branjem→

A few days ago, at dinner, the discussion turned (as it sometimes does these days) to Ukraine. The debate – because it was a debate – went on for three hours. I found myself, as I often do on this topic, in a small minority. I reproduce the gist of the discussion here, because it’s very rare, in my experience, for the two sides to engage each other directly: each prefers to stick to its own version of the truth. Animated, but restrained, the argument circled round the two poles of Putin and Trump – their personalities, their motives, and, given these, the possibility of peace in Ukraine any time soon. For each of the two protagonists, there is a case for the prosecution and a case for the defence. At two points in the discussion below, I invite the judgment of Adam Smith’s ‘impartial spectator’.

…

What is Adam Smith’s ‘impartial spectator’ to make of this? He or she is faced with two seemingly irreconcilable stories. Each side dubs the other side the aggressor; each depicts its own position as defensive, and each can adduce evidence on its behalf.. I know of no way of demonstrating that one narrative is ‘truer’ than the other. We are what our stories make us. But what action one takes in response to others’ stories is a different matter. One can react either prudently or imprudently, sympathetically or contemptuously.

Nadaljujte z branjem→

V akademskem svetu je precej perverznosti. Ena izmed večjih perverznosti, vendar ne največja, se nanaša na način objavljanja. V akademskem svetu se vse vrti okrog znanstvenih objav. Doktorski študenti in bodoči akademiki potijo krvavi pot pri delu na raziskavah, promoviranju raziskav prek seminarjev in konferenc, pošiljanju člankov v objavo in popravljanju člankov. Vmes je ogromno zavrnitev objave. Včasih tudi po 10-krat. Od začetka dela na raziskavi do objave znanstvenega članka mine nekaj let. Toda bodoči akademiki nimajo druge možnosti, kot da so v tem procesu. Kajti samo prek dobrih objav lahko dobijo službo. Tri dobre objave v indeksiranih revijah so običajno potrebne za vstop na mesto docenta. In za vsako napredovanje spet po 3 oziroma 6 novih objav. Boljša kot je univerza, višje je določen prag kvalitete revije, kjer mora biti članek objavljen (na najboljših univerzah so potrebne objave v top-5 revijah s področja).

Zdaj pa o perverziji. Večina ljudi izven akademskega sveta misli, da so objave člankov plačane. Niso. Objave člankov omogočajo zgolj vstop v klub – zaposlitev na univerzi oziroma napredovanje. Velja nasprotno, če želiš objaviti, moraš plačati. Bodisi neposredno, da je članek “odprt”, prosto dostopen vsem na internetu, za kar založniki običajno zahtevajo APC v višini 3,000 dolarjev (to za raziskovalca običajno pokrije univerza). Drugi način plačila za objavo pa je, da drugi plačajo za dostop do tvojega članka (običajno okrog 35 dolarjev za članek) in da bi to omogočili imajo univerze posebne aranžmaje z največjimi založniki (Elsevier, Springer Nature itd.), kjer založnikom plačujejo bajne pavšalne vsote za prost dostop njihovim raziskovalcem do člankov, objavljenih v revijah. Torej univerze plačujejo za objavo člankov.

Vendar zgodbe še ni konec. Vsak članek gre skozi recenzentsko sito (2 do 3 raziskovalci s področja ga preberejo in komentirajo ter na koncu dajo zeleno ali rdečo luč glede objave). To delo ni plačano. Zakaj razsikovalci to počnemo? Najprej zaradi etike, ker je to pač del našega poslanstva. Drugič pa tudi zaradi tega, ker smo ali morda še bomo v dotični reviji, od katere smo dobili povabilo k recenziji nekega članka, kdaj objavili kak članek. Če zavrneš recenziranje, pač greš na črno listo pri urednikih.

Perverzija cele zgodbe je v tem, da raziskovalci pišejo članke, nato univerze plačujejo za objavo teh člankov, vmes pa raziskovalci pišejo članke zastonj in zastonj recenzirajo članke drugih. Služijo pa založniki. Elsevier ima običajno nekaj milijard dolarjev dobička letno. Dober biznis. Toda akademski trg je zelo specifičen, zato takšne anomalije.

No, izgleda, da je ta poslovni model postal zelo moteč za velike institucije, ki financirajo založnike. Glejte spodaj.

Nadaljujte z branjem→

Tole spodaj je zelo edukativno branje:

But, but, but… “The USSR and Hitler allied and started WWII together.” Nope. That’s the Western fairytale about the Molotov–Ribbentrop Pact which was a pact about neutrality: I don’t attack you, you don’t attack me. Multiple European countries signed agreements and non-aggression pacts with Hitler; the USSR was the last. Hitler broke it, but Stalin knew he would do it. But let’s talk about the real development of events and not the bedtime stories sold to you in schoolbooks or elsewhere. 🧵👇

To understand what happened, we need to get the context. Let’s roll two decades back when Russia was bleeding in the Civil War. Exactly at that moment, Poland saw its chance and launched the Soviet-Polish war that you never heard about. So, Russia had two wars at the same time: the civil war and the Soviet-Polish war. Such a mischievous move wasn’t new for Poland. For centuries, it tried to grab the western lands of Rus’, especially during Russia’s weakest moments like the Mongol invasion and the Time of Troubles.
Nadaljujte z branjem→

Nova ocena “humanitarnih stroškov”, to je smrtnih žrtev zaradi gospodarskih sankcij proti državam (38 milijonov smrtnih žrtev od od leta 1970), ki dodatno poudarja, kar je jasno že nekaj desetletij: sankcije so zelo neučinkovite, če je njihov namen zamenjava režima (le 4 % “uspeh”, glejte spodaj), imajo pa zelo visoke humanitarne stroške, zato se jih Varnostni svet OZN od začetka 1990-ih let ne poslužuje več.

Seveda pa to ne velja za ZDA in EU države, ki jih zelo rade negujejo, ko si želijo zamenjati režim v posameznih državah. Na žalost pa ceno namesto kontroverznih politikov plačajo državljani.

Nadaljujte z branjem→

In February 2025 the U.S. started talks with Russia over ending the war in Ukraine. The Europeans were against such talks. They were still dreaming of winning the lost war – of keeping control over Ukraine by providing it with security guarantees.

The Trump administration gave them a lecture in form of a catalog of questions. As I summarized the issue at that time:

The U.S. has recognized that there aren’t enough troops, money or will to achieve a better negotiation position for what’s left of Ukraine. The European ‘elite’ still fails to get that.
…
There are still dreams of ‘security guarantees’ which would be given to Ukraine after it files for peace or surrenders.

No such guarantees would make any sense. When peace is achieved there will be only one manner that can prevent a new outbreak of war: good behavior towards Russians and Russia by what will be left of Ukraine.
…
The U.S. negotiation team handed the Europeans a list of questions that will hopefully help them to come to grips with that ..
…
Here are the questions with answers by me in Italic:

1) What do you view as a Europe-backed security guarantee or assurance that would serve as a sufficient deterrent to Russia while also ensuring this conflict ends with an enduring peace settlement?

There is no Europe-backed guarantee possible that would be a ‘sufficient deterrent’.

2) Which European and/or third countries do you believe could or would participate in such an arrangement?

Each could provide a few dozen soldiers (plus rotations). None has the size of forces and/or stamina to really commit to the mission.

Are there any countries you believe would be indispensable?

The U.S. – if it would give nuclear guarantees to prevent the eventual annihilation of any ‘security guarantee’ force.

Would your country be willing to deploy its troops to Ukraine as part of a peace settlement?

No!

3) If third country military forces were to be deployed to Ukraine as part of a peace arrangement, what would you consider to be the necessary size of such a European-led force?

…

The purpose and point of the six questions the U.S. gave to the Europeans was to induce some realist thinking:

Applying such one will come to the conclusion that nothing but a long term peace agreement, which does not necessitate ‘guarantees’, makes any sense.

But they still did not get it.

Nadaljujte z branjem→

Najboljša ljudska interpretacija Trumpove “nemogoče grožnje” (v smislu “impossibility theorema” Kennetha Arrowa), ki jo boste kje lahko prebrali (glejte spodaj). Če teorem Arrowa grobo poenostavim in zlorabim: ker noben volilni izid v demokraciji ni popoln v smislu izpolnitve vseh pogojev, je morda sprejemljiva tudi diktatura, ki krši samo enega izmed štirih pogojev. V tem primeru Trump predvideva, da evropske zaveznice ne morejo kumulativno izpolniti vseh pogojev, ki jim jih je postavil (da bi se odločil za sankcije Rusiji), zato bo zanje sprejemljivo nadaljevanje sedanjega stanja (Putinova skorajšnja zmaga v Ukrajini).

Pa recite, da Trump ni bister možakar. Spet je nabrisal evropske “voditelje”.

“I cannot and will not do anything against Russia, so I declare to my allies conditions that are deliberately impossible to fulfill. They simply cannot be met. They have nowhere to get oil except Russian — through India at best — otherwise the price will be too high. They cannot impose tariffs on China — their economies will collapse, store shelves will empty, and China will stop buying from them altogether.

I know NATO countries will never do what I say. But there is no other way, because otherwise it will look like I failed to break Putin. And how can you break him? He doesn’t bend. The one to bend is Zelensky.

And how will I bend Zelensky? Everyone will see that first the U.S. pushed Ukraine into war, refused to resolve the Donbass question, made endless promises, and then shoved Kiev under the Russian hammer — now it has to give up not just Donbass, but two more regions on top.

I myself don’t want to explain this to Ukraine. Let’s do it together, after all, we are all NATO members. And if you don’t agree, then you are fools yourselves. I’m giving up. There’s nothing more that can be done here, only to wait for Zelensky’s capitulation.

DONALD J. TRUMP, PRESIDENT OF THE UNITED STATES OF AMERICA.”

Trump ima smisel za humor. Postavil je pogoje za sankcije na Rusijo, ki jih zavezniki ne morejo sprejeti: VSE Nato članice bi morale nehati kupovati rusko nafto in VSE bi morale uvesti 50 do 100 % carine na kitajske izdelke. Trump bi rad ubil 3 muhe na en mah: dvignil ceno nafte (zaradi manjših količin brez ruske nafte), sekundarne sankcije za Indijo in Kitajsko zaradi ameriških interesov in povsem discipliniral “zaveznike”. Pa da vidimo 😃 

Na moj post From Made in Japan to Made in China sem dobil standardno neumen komentar v smsilu: ja, ja, saj veliko proizvaja, toda Kitajska je še vedno uboga, ko pogledamo cifre na prebivalca:

Dvig je inpresiven. Ostalo pa je žalost.

Izvoz Nemcije na prebivalca je skoraj 8x večji. ( 2.540 vs 19.850 usd).

Gre za klasičen idiotizem. Pomembne so absolutne številke. Tudi Slovenija je pri medaljah na prebivalca med prvimi, ampak osvojimo jih peščico. Velike države jih na eni olimpijadi osvojijo sto ali več.

Štejejo absolutne številke:

Prvič, pri 1.4 milijarde ljudi bo kitajski obseg proizvodnje / izvoza dvakrat večji od nemškega, tudi če bi Kitajci delali samo osmino nemške proizvodnje na prebivalca. Toda Kitajska se je specializirala v proizvodnji avtov in zdaj obvladuje 38 % globalnega trga, Nemčija pa le 6 %.

Drugič, za ekonomije obsega so pomembne absolutne številke. Samo pri velikem obsegu se določene stvari splača delati oziroma se povrnejo izdatki za razvoj. E-avti in baterije so tipičen primer.

Tretjič, ko si enkrat tako velik, dosežeš tako nizke stroške na enoto, pri katerih ostali zaradi nekajkrat višjih stroškov niti ne morejo priti na trg oziroma biti konkurenčni. To se zdaj dogaja pri e-avtih in baterijah zanje.

Poitem pa je tu še en moment, ki se ga očitno zaveda samo oblast, ki ima neomejen časovni horizont vladanja: strategija. Kitajska oblast gleda desetletja naprej, zato je, začenši pred več kot četrt stoletja – ko so ostali uživali v visiokih dobičkih zaradi selitve proizvodnje iz matičnih držav v Kitajsko – sistematično razvijala kompletne dobaviteljske verige za proizvode, ki se bodo proizvajali čez četrt stoletja. Od zakupa najdišč mineralov redke zemlje, litija, kobalta etc., njihove predelave, razvoja baterij, čipov, …, do razvoja končnih izdelkov. Ostali so razvijali večinoma samo končne izdelke, živeč v iluziji, da bodo komponente pač dobili na trgu.

Zdaj pa povežite strategijo z obsegom. Kitajska vlada je leta 2015 sprejela strategijo Made in China 2025, v kateri je definirala, na katerih področjih želi biti dominantni globalni ponudnik čez 10 let. Med njimi so bili e-avti in baterije (kvantni računalniki in čiste tehnologije). 8 let po  sprejetju strategije je vlada ugotovila, da je cilje uresničila. In to zdaj gledamo v obliki izvoznih deležev Kitajske in v obliki deleža ključnih komponent sodobnih tehnologij, v kateri Kitajska dosega deleže med 67 % in 95 %.

No, in medtem ko so nekateri na zahodu pred tremi leti ugotovili, da je idnustrijska strategija pomembna, je Kitajska že onstran tega in njena tekoča strategija se glasi China Standards 2035. Želi obvladovati ne samo globalno proizvodnjo, pač pa standarde pri ključnih tehnologijah prihodnosti:

Chinese national strategy launched in 2018 to influence and set global technical standards for emerging technologies like 5G, AI, and the Internet of Things (IoT) by 2035

Mislim, da se zelo malo ljudi zaveda, kaj to pomeni iz vidika prihodnje globalne dominacije. Nekaj jih vseeno razmišlja o tem:

China has focused on shaping technical standards for technology goods as a complimentary strategy to its high-tech manufacturing ambitions. The pursuit of influencing standards began much before the China Standards 2035 plan was announced, but it was the ambitious plan for 2035 that made standard-setting a key objective of China’s high-technology growth and key component of its strategy to navigate US-China high-tech competition. China drives the adoption of standards in a variety of ways; intensive participation in Standard Development Organisations (SDO), exporting Chinese standards through BRI projects and increasing participation with domestic and international industry associations. China’s growing footprint in SDOs, particularly for technology goods like 5G, AI and biotechnology is likely to embed Chinese standards within global markets. With Beijing working hard to set standards of strategic technologies of the future, advanced industrial economies will have to develop more robust technical standard-development policy frameworks to match the competition.

Zato pa beremo tako neumne komentarje posameznikov, ki živijo v svojih mehurčkih. V svetu, ki ne obstaja več. Že dolgo ne.

Članice Nata so pristale na ameriško izsiljevanje glede dviga obrambnih izdatkov na 5 % BDP in evropska komisija je oboroževanju dala prioritetio pred razvojem. Vendar pa čeprav je razprava o vojaških izdatkih in blaginji oziroma rasti, o dilemi med topovi in maslom, stara, ostaja sklep neomajno stabilen. Ko pregledamo stotine empiričnih študij in meta-analiz teh študij, se vedno znova pokaže, da je splošni učinek vojaških izdatkov na gospodarsko rast večinoma negativen ali pa ga ni.

To še posebej velja za države v razvoju, kjer vsak evro, namenjen orožju, pomeni evro manj za infrastrukturo, zdravstvo in izobraževanje. Dolgotrajno visoka obrambna poraba praviloma prinaša napačno alokacijo družbenih resursov in neučinkovitost, kar znižuje potencialno rast.

Tudi naša lastna empirična analiza na osnovi produkcijske funkcije gospodarstva, v kateri so upoštevane vse držav sveta in za dolgo obdobje (1960 – 2023), potrjuje ugotovitve tujih analiz, da vlaganja v obrambo nimajo statistično značilnega pozitivnega vpliva na gospodarsko rast. Pač pa na dolgoročno rast BDP pozitivno vplivajo standardni dejavniki – izdatki za investicije, človeški kapital in gospodarska odprtost.

Nadaljujte z branjem→