Moj intervju v Delu v luči konference Energetika 2025 (naslednjo sredo) in naše prejšnji teden predstavljene analize o Optimalnem elektroenergetskem sistemu za Slovenijo.

Ali v energetiki potrebujemo družbeni dogovor, kakšna naj bo naša energetska prihodnost?

Seveda. Naša analiza, v kateri smo obravnavali 4 karakteristične scenarije razvoja bodočega elektroenergetskega sistema (EES) – Status quo, NEPN OVE (OVE+plin), 100 % OVE in OVE+jedrska energija – je pokazala, da je na dolgi rok, najdražja opcija neodločitev politike. Denimo, da se naša politika ne odloči za noben koncept razvoja, torej za ohranitev status quo. To pomeni, da leta 2033 ob zaustavitvi TEŠ6 izgubimo tretjino električne energije, leta 2043 pa z zaprtjem NEK še eno tretjino. To pomeni, da moramo izgubljeno energijo uvažati, hkrati pa se bo poraba električne energije zaradi energetskega prehoda iz fosilnih na nefosilne vire (zamenjava fosilnih goriv v transportu in ogrevanju) in dodatne porabe (elektifikacija, podatkovni centri itd.) do leta 2050 podvojila. To bi pomenilo, da bomo leta 2050 morali uvažati 70 % vse porabljene električne energije. Zdaj pa to primerjajmo z alternativami in izračunajmo, kakšni so skupni družbeni stroški oskrbe z električno energijo v življenjski dobi obrata z najdaljšo življensko dobo – torej v obdobju 80 let od sedaj naprej.

Na prvi pogled se zdi najbolj ugodno, če v Sloveniji ne bi vlagali v posodobitev EES, toda na dolgi rok bi nas to stalo 3.5-krat več, kot če bi izgradili JEK2. Podobno, na prvi pogled se zdi za Slovenijo bolj ugodno, da se ne loti projekta finančno zahtevne izgradnje JEK2. Toda na dolgi rok sta za družbo alternativi brez JEK2 občutno dražji – koncept OVE+plin je dražji za 3-krat od koncepta JE+OVE (156 proti 56 milijard evrov), koncept zgolj nestanovitnih OVE virov pa je za 4-krat (222 proti 56 milijard evrov oziroma za 166 milijard evrov) dražji od osnovnega scenarija z JEK2.

Te razlike se na koncu pokažejo na naših položnicah. Simulirali smo maloprodajne cene za odjemalce električne energije do leta 2050, ki ob polni stroškovni ceni elektrike domačega EES in veleprodajnih cenah na evropskem trgu upoštevajo tudi stroške omrežnine ter vse prispevke in dajatve. Naša analiza kaže, da je za domače odjemalce najbolj ugoden koncept EES s kombinacijo OVE in jedrske energije najbolj ugoden. Ob osnovnih predpostavkah bi se maloprodajna cena do leta 2050 povečala le za 10 % glede na 2024 (po stalnih cenah iz 2024). Nasprotno pa bi se cena elektrike za odjemalce v scenariju OVE+plin povečala za 35 %, v 100 % OVE scenariju pa za 74 %. Medtem ko v scenariju OVE in jedrske energije zaradi samozadostnosti v oskrbi po 2040 letu ostane cena za odjemalce stabilna, pa to ne velja za scenarije, ki temeljijo na odvisnosti od uvoza elektrike in plina. Ob morebitnih visokih uvoznih cenah elektrike (160 EUR/MWh) in plina bi se maloprodajna cena v 100 % OVE scenariju do 2050 približa ravni 400 EUR/MWh. Kar je  približno dvakrat višje od sedanjih cen in primerljivo s cenami, ki jih plačujejo nemška gospodinjstva.

Ključno je spoznanje, da kombinacije OVE in jedrske energije na eni strani zagotavlja stabilnost in nizke cene energije, na drugi strani pa zaradi pretežne neodvisnosti od uvoza elektrike in plina zagotavlja stabilno raven cen za domače odjemalce elektrike.

Nadaljujte z branjem→

Tudi ChatGPT-ju sem zastavil spodnje vprašanje:

Prosim, pripravi komentar, zakaj druge države ne sledijo Nemčiji glede koncepta Energiewende (zaprtje jedrskih elektrarn, težišče proizvodnje elektrike na občasnih virih, kot so sončne in vetrne elektrarne). Kaj nemški koncept pomeni iz vidika stroškov (stroški za kapacitete, nadomestne kapacitete, omrežje, regulacijo, subvencije), iz vidika zanesljivosti sistema in iz vidika dejanskega razogljičenja v domači državi porabljene elektrike (upoštevaj tudi potrebo po proizvodnji elektrike iz fosilnih virov v času konic in v času zimske sezone ter Dunkelflaute in upoštevaj carbon leakage v primeru uvoza električne energije v času konic in v času zimske sezone ter Dunkelflaute).

ChatGPT odgovarja:

Spodaj je strokovni komentar, zakaj številne države ne posnemajo nemškega koncepta Energiewende (zaprtje jedrskih elektrarn in osredotočenost na občasne vire – OVE: sonce in veter) ter kaj tak pristop pomeni z vidika sistemskih stroškov, zanesljivosti in dejanskega razogljičenja porabljene elektrike.

1) Stroški: energija ≠ celoten sistem

Nemški model temelji na hitri rasti OVE ob hkratnem izstopu iz jedrske energije. Ekonomika takšne zasnove ni odvisna le od “cene elektrike iz vetrnice ali panela” (LCOE), temveč od sistemskih stroškov, ki jih je treba prišteti, ko delež OVE postane visok:

• Kapacitete in nadomestne kapacitete. Sonce in veter imata nizko učinkovito nosilnost (ELCC): z naraščajočim deležem OVE se njihov prispevek k zanesljivosti zmanjšuje. Zato mora sistem vzdrževati paralelni nabor zanesljivih virov (plinske enote, črpalne hidroelektrarne, uvoz) za ure, dneve ali tedne brez vetra in sonca. Ti viri imajo nizko izkoriščenost, a zahtevajo visoke naložbe in fiksne stroške (t. i. plinsko-parne elektrarne “v pripravljenosti”).
• Omrežje in regulacija. Visoki deleži razpršenih OVE zahtevajo nove prenosne koridorje (npr. sever–jug), posodobitev distribucije, kompenzacijske naprave ter fleksibilnost (sekundarna/terciarna regulacija, hitro uravnavanje). Stroški redispeča in omejevanja proizvodnje (curtailment) naraščajo, ko proizvodnja presega lokalne prenosne zmogljivosti ali povpraševanje.
• Subvencije in javna sredstva. Prehod s podpornih tarif na dražbe je znižal premije za nove OVE, vendar ostajajo proračunske podpore za omrežje, shranjevanje, vodik, fleksibilnost in nadomestila ob omejitvah proizvodnje. Izključitev jedrskih virov hkrati odstrani stabilno nizkoogljično osnovo, ki bi sicer zmanjšala potrebo po dragih rezervnih shemah.
• Končna cena za odjemalce in industrijo. Tudi če je “energija iz OVE” poceni, sistemski dodatki (omrežje, regulacijske rezerve, izravnava) dvigujejo končni račun. Države z energetsko intenzivno industrijo in brez velike hidro ali jedrske osnove težko prenesejo to breme brez dodatnih olajšav.

Zakaj drugi ne sledijo? Ker se jim pri njihovih izhodiščnih pogojih (struktura proizvodnje, delež hidro/jedrske, interkonekcije) sistemska računica ne izide: kopiranje shem podpore brez zanesljive “sidrne” proizvodnje pomeni plačevati dvojno – enkrat za OVE in drugič za rezerve.

Nadaljujte z branjem→

DeepSeeku sem zastavil spodnje vprašanje:

Prosim, pripravi komentar, zakaj druge države ne sledijo Nemčiji glede koncepta Energiewende (zaprtje jedrskih elektrarn, težišče proizvodnje elektrike na občasnih virih, kot so sončne in vetrne elektrarne). Kaj nemški koncept pomeni iz vidika stroškov (stroški za kapacitete, nadomestne kapacitete, omrežje, regulacijo, subvencije), iz vidika zanesljivosti sistema in iz vidika dejanskega razogljičenja v domači državi porabljene elektrike (upoštevaj tudi potrebo po proizvodnji elektrike iz fosilnih virov v času konic in v času zimske sezone ter Dunkelflaute in upoštevaj carbon leakage v primeru uvoza električne energije v času konic in v času zimske sezone ter Dunkelflaute).

DeepSeek odgovarja:

Odlično zastavljeno vprašanje, ki se dotika srži energetskih dilem sodobne Evrope. Nemška Energiewende je eden najambicioznejših energetskih projektov na svetu, vendar so razlogi, zakaj ga druge države ne slepo posnemajo, kompleksni in večplastni.

Tukaj je komentar, ki razčleni te razloge z vidikov, ki ste jih navedli.

Zakaj druge države ne sledijo nemškemu konceptu?

Glavni razlog je celovita ocena stroškov, zanesljivosti in dejanskega učinka na razogljičenje, ki je za mnoge države preveč tvegana ali draga. Nemčija ima edinstveno kombinacijo gospodarske moči, industrijske strukture in politične volje, da lahko poskuša s takšnim eksperimentom.

1. Vidik Stroškov

Stroški Energiewende so ogromni in večplastni. Ne gre le za ceno sončnih panelov in vetrnic, temveč za celoten sistem, ki ga podpira.

• Kapacitete in subvencije:
  • Nemčija je porabila več sto milijard evrov za subvencioniranje obnovljivih virov energije (OVE) skozi mehanizem garancij odkupnih cen (feed-in tariff). To se je direktno odražalo v računih za električno energijo za potrošnike (EEG-Umlage), ki so bili med najvišjimi v Evropi.
  • Medtem ko so stroški OVE padli, so se pojavili drugi, skriti stroški.
• Nadomestne zmogljivosti in regulacija:
  • Ker veter in sonce ne pihata ali sijejo po ukazih, mora Nemčija vzdrževati dvojni sistem: OVE za “normalno” delovanje in konvencionalne (predvsem plinske in premogovne) elektrarne za čase, ko OVE ne proizvajajo dovolj.
  • Te elektrarne so drage za vzdrževanje v stanju pripravljenosti, saj delujejo le občasno, vendar so ključne za preprečitev izpadov omrežja. Njihovi stroški se prenašajo na potrošnike.
• Nadgradnja omrežja:
  • Vetrne elektrarne so pogosto na severu (obala Severnega morja), medtem ko je industrija na jugu. To zahteva drago izgradnjo novih daljnovodov visoke napetosti (npr. projekta SuedLink), kar naleti tudi na lokalni odpor.

Zakaj druge države ne želijo tega posnemati? Mnoge države menijo, da je ta model preveč finančno obremenjujoč za njihovo gospodarstvo in konkurenčnost ter da obstajajo stroškovno učinkovitejše poti do razogljičenja.

Nadaljujte z branjem→

Želel bi si, da bi tovrstno novico prebral v zvezi z EU:

Evropska komisija je objavila načrt, ki predvideva popolno zamenjavo pisarniške programske opreme z evropsko v vseh uradnih institucijah EU do leta 2027. Zamenjava predvideva zamenjavo urejevalnika besedil, preglednic, predstavitve, programa e-pošte/koledarja, zapiskov, brskalnika in shranjevanja v oblaku.

Na žalost v EU nič ne kaže na to, EU vodstvo ostaja ne samo v popolni politični vazalni vlogi do ZDA, pač pa tudi v tehnološki (in to popolnoma), finančni in vojaški. No, Kitajsko politično vodstvo je iz drugačnega testa. V štirih desetletjih in pol je dokazalo, kako je mogoče iz popolmoma gospodarsko in tehnološko zaostale države ustvariti največjo globalno gospodarsko velesilo. V enem desetletju ji je uspelo tehnološko dohiteti in prehiteti zahodne države. In v enem desetletju ji je uspelo ustvariti tehnološko suverenost napram ZDA. Po GPS, čipih, softverju in aplikacijah za mobilne naprave ji je zdaj uspelo ustvariti in uvesti  lastno, neodvisno pisarniško programsko opremo – WPS. WPS ima še eno ključno značilnost – ni kompatibilen s programsko opremo Office (Microsoft). To pomeni, da ne omogoča nevidnega ameriškega skeniranja (špijuniranja) kitajskih dokumentov.

_____________

China just hit Ctrl+Alt+Delete on America’s tech dominance.

Last week, China’s Ministry of Commerce made a quiet but brutal move, releasing official documents only in WPS format, the local rival to Microsoft Word.

In plain English: you can’t open them in Word without a struggle.

While Washington obsesses over “decoupling” and rare earths, Beijing is busy doing something else, cutting Microsoft out of its system entirely.

It’s not just symbolism; it’s strategy.

When Microsoft’s Windows crashed worldwide in July 2024 thanks to a bad update from Texas-based CrowdStrike, China barely flinched. Most of its key sectors,airlines, banks, state services, had already started dumping foreign software.

This shift didn’t come out of nowhere. Back in 2022, China’s State-owned Assets Supervision and Administration Commission ordered every state enterprise to go fully domestic by 2027, every program, every office tool, every line of code.

So now we’re watching it happen in real time.

One file format at a time.

And sure, if Donald Trump hears about it, he’ll probably lose it, maybe call WPS “Wuhan Paper Sabotage” or something equally dumb.

But this is bigger than that.

It’s about digital independence, breaking free from US tech control. Every .wps file is a middle finger to Silicon Valley’s monopoly.

And honestly?

WPS earns it.

It’s faster, lighter, cheaper, and doesn’t come with Microsoft’s constant “sign in to your account” harassment or overpriced AI gimmicks.

It just works,without the leash.

WPS > Office.

China just made it official.

Try it yourself:

🌐 International version: http://wps.com

🌐 Chinese version: http://wps.cn

Vir: Richard

As if following a pre-ordained script, the US China trade and tech war escalated to a peak last week when China launched a range of hard-hitting counter measures against the US in retaliation for its provocations, including severe restrictions on rare earth products.

Predictably, Trump went into a blind rage and raised import tariff of Chinese goods by 100% while threatening to cancel a meeting with President Xi, which has never been confirmed by Beijing in the first place.

Trump launched a series of bombastic twits on his Truth Social, decrying Chinese hostility and unfairness.

If anything, this shows Beijing has mastered the art of pushing Trump’s button. Like a toy, Trump’s mood and behavior is regulated by remote control in the hands of Beijing’s technocrats who design its policies to counter the US.

Despite the show of progress and professed optimism for a potential de-escalation in the Madrid trade talks, the US wasted no time to launch a series of trade and tech sanctions against China immediately afterwards, just like it launched the sneak attack on Iran shortly after its 5th round nuclear talks with Tehran.

Nadaljujte z branjem→

Smela izjava Ursule von der Leyen:

Oba UI modela, ki ju največ uporabljam, sem vprašal, kaj menita o realističnosti izjave predsednice Evropske komisije, da bi rada na podlagi zagotovitve 1.1 milijarde evrov sredstev dosegla, da “se bo prihodnost UI dogajala v Evropi”. Ne bom rekel, da sta oba navedla, da EU s tem denarjem nima za burek, pač pa, da s tem denarjem EU seveda ne more spodbuditi razvoja samostojnih UI modelov v Evropi (kajti zgolj posamezna največja podjetja na tem področju imajo in načrtujejo letne izdatke za kapitalske investicije (CAPEX) v infrastrukturo in za raziskovalce za en do dva reda velikosti (za večkratnik 10 oziroma večkratnik 100 milijard) višje od načrtovanjega večletnega proračuna EU. EU na tem področju s tem proračunom seveda ne more biti nek globalni igralec, zato ji pa oba modela UI priporočata, da se EU usmeri (1) v razvoj ekosistema, katalitično spodbujanje zagonskih podjetij na področju UI, financiranje dostopa do računske moči, financiranje standardiziranih testnih okolij za industrijske vertikale in (2) v specializirane aplikacije UI na posameznih področjih (denimo jezikovne in podatkovne zbirke, zdravstvo itd.).

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je zelo dober komentar Patricie Marins o usodni napaki Evrope, ki živi v iluziji iz pradavnine, (1) da lahko s sankcijami zavre razvoj konkurenčnih držav in (2) da lahko brez napora ohrani svoj globalni status. Po fenomenalnem tehnološkem in gospodarskem vzponu Kitajske in njeni globalni trgovinski dominaciji je postalo jasno, da zahodne države ne morejo več učinkovito sankcionirati velikih držav. Ne Kitajske, ne Rusije, ne Irana, ne Brazilije…. Kajti danes je globalna moč Kitajske tista zaščita, ki sankcioniranim državam daje zavetje in jih s trgovinskimi, tehnološkimi in finančnimi povezavami zaščiti pred izolacijo. In še huje je, sankcije delujejo kontraproduktivno – namesto da bi zavrle, še bolj pospešijo tehnološki razvoj sankcioniranih držav.

Še posebej problematična je pozicija Evrope, kjer je tehnološki razvoj povsem zamrl oziroma se zadušil v hiper regulaciji in makroekonomskem fokusu na fiskalnem varčevanju namestu spodbujanju rasti in razvoja. Evropska industrija je postala glonalno nekonkurenčna in čez 10 let bo obseg kitajske trgovine z Latinsko Ameriko in z Afriko že presegel tako kitajsko trgovino z Evropo kot evropsko trgovino s temi kontinenti. Evropa bo postala globalna tretja liga.

Res mi ni jasno, kako v Evropi nihče med politiki tega ne razume.

__________________ 

When I see the news about suffocating China with more sanctions citing Boeing, I remember that the Chinese are already flying an aircraft with national engine and avionics, and the Russians are heading down the same path.

The Chinese are developing simultaneously not one, but four commercial aviation engines simultaneously, with one model already flying in tests for over a year.

They will not only enter this market competitively, but they will also cover whatever is missing from the Russian materials to compete in the market.

Sanctions have turbocharged Chinese industrial development and, to a certain extent, Russia’s as well. But Chinese development has been frightening; it doesn’t compare to Russia’s or any other.

In the face of U.S. sanctions, they went from 14 nm chips in 2020 to 7 nm chips in 2023 and plan to present a 5 nm chip by the end of the year, while today they already have domestic machines for 28 nm chips. Only the U.S. had put the Chinese on the chip blacklist, and after a few years, the Chinese banned NVIDIA precisely because they evolved their domestic industry so quickly.

Nadaljujte z branjem→

Aktualna izdaja prestižne MIT Technology Review poroča o študiji dveh raziskovalcev iz Harvarda, ki sta v analizi, objavljeni v akademski reviji Joule, demonstrirala, da denimo 100 % proizvodnja električne energije v ZDA z vetrnimi elektrarnami do konca tega stoletja ne bi zmanjšala temperature površja celinskih ZDA, pač pa bi prispevala k povečanju temperature za 0.24 stopinj Celzija. Avtorja zato pravita, da je potreben fokus ne samo na vetrne elektrarne, pač pa tudi na sončne. Sicer tudi sončne elektrarne prispevajo k segrevanju, vendar 10-krat manj kot vetrne.

Je pa pri teh ugotovitvah treba biti previden. Potrebno je upoštevati časovni horizont. Te ugotovitve veljajo v horizontu do konca tega stoletja. V daljšem časovnem horizontu, denimo na tisoč let, pa imajo “preprečne emisije CO2” z zamenjavo elektrarn na premog z elektrarnami na veter vseeno ugoden vpliv na ravni CO2 (in posledično temperature), ker je pri CO2 potrebno upoštevati učinek akumulacije.

Seveda sta avtorja s svojimi ugotovitvami naletela na številne kritike iz tabora zagovornikov vetrnih elektrarn. Najdete jih na spodnji povezavi.

______________

Wind power is booming in the United States. It’s expanded 35-fold since 2000 and now provides 8% of the nation’s electricity. The US Department of Energy expects wind turbine capacity to more than quadruple again by 2050.

But a new study by a pair of Harvard researchers finds that a high amount of wind power could mean more climate warming, at least regionally and in the immediate decades ahead. The paper raises serious questions about just how much the United States or other nations should look to wind power to clean up electricity systems.

The study, published in the journal Joule, found that if wind power supplied all US electricity demands, it would warm the surface of the continental United States by 0.24 ˚C. That could significantly exceed the reduction in US warming achieved by decarbonizing the nation’s electricity sector this century, which would be around 0.1 ˚C.

Nadaljujte z branjem→

Včeraj je ameriški predsednik Donald Trump potočil krokodilje solze nad tem, da naj bi Kitajska zavzela zelo sovražno trgovinsko pozicijo s “pismom svetu”, v katerem naj bi napovedala uvedbo izvoznih kontrol “na skoraj vse proizvode, ki jih izvaža, tudi tiste, ki jih ne”. Trump to imenuje celo kot “moralno sramotno” ravnanje z ostalimi državami.

Trump se s “pismom” referira na uradno obvestilo kitajskega ministrstva za trgovino (MOFCOM, Notice 2025/61), izdano 9. oktobra 2025. V njem Kitajska širi izvozne kontrole na redke zemlje: za izvoz številnih izdelkov (tudi tistih, proizvedenih zunaj Kitajske) je potrebna kitajska izvozna licenca, če vsebujejo tudi sledove kitajskega izvora redkih zemelj oziroma magnetnih/sputter materialov; pri tem se prošnje za vojaške končne uporabnike praviloma zavrnejo (če vsebnost redkih zemelj presega prag 0,1 % vrednosti). Ne gre za vsesplošno prepoved “skoraj vsega”, temveč za strožji licenčni režim z ekstrateritorialnim dosegom, utemeljen z “nacionalno varnostjo”. Ta ukrep cilja predvsem na omejitev (neposredno in posredno) dostopa ameriških podjetij do kitajskih mineralov redkih zemelj oziroma proizvodov, ki temeljijo na njih, ki se uporabljajo v proizvodnih verigah v vojaški industriji, proizvodnji polprevodnikov, magnetov in tehnologij v infrastrukturi umetne inteligence.

Z drugimi besedami, Kitajska je uvedla povračilni ukrep, s katerim omejuje ameriškim podjetjem možnost razvoja tehnologij in orožja, s katerimi bi lahko ZDA neposredno ogrožale Kitajsko ali pomenile njeno tehnološko konkurenco. Ukrep je povračilne narave, kajti ZDA so natanko enako in z enakim argumentom (“nacionalna varnost”), le da pri drugih proizvodih, že 8 let nazaj (pri tehnologijah, pri orožju pa že ves čas) ukrepale proti Kitajski. ZDA so sprožile vojno na tem področju, Kitajska pa jim je žogo vrnila na njihovo stran igrišča, in to znotraj ameriškega kazenskega prostora.

Trump je seveda ustrezno dramatiziral zadevo. Pri čemer je pozabil, da je tehnološko in trgovinsko vojno s Kitajsko začel prav on v svojem prvem mandatu (spomnite se “črnolistanja” Huaweija in pol ducata drugih kitajskih tehnoloških podjetij, 2-letnega priprtja (hišnega pripora) podpredsednice Huaweija (sicer hčerke ustanovitelja podjetja), 6-ih krogov dvigov carin na kitajske izdelke), nadaljeval Biden s popolno prepovedjo izvoza čipov in tehnologije za  proizvodnjo čipov v Kitajsko, in do absurda prignal Trump v novem mandatu z absurdno visokimi carinami na kitajske izdelke (vse do 245 %), nato z dajatvami na kitajske tovorne ladje v ameriških pristaniščih in prejšnji teden še s prepovedjo preleta ruskega ozemlja za kitajska civilna letala. In Trump je seveda tisti, ki je februarja letos začel trgovinsko vojno s celim svetom z uvajanjem “recipročnih carin”, katerih analitični temelj in njihova višina sta bila izsesana iz prsta.

No, Kitajska je ZDA zdaj vrnila udarec v popolnosti. Marca letos je kot kontra ukrep na ameriške absurdne carine zgolj uvedla izvozna dovoljenja za izvoz redkih zemelj, zdaj pa jih je zaostrila na maksimum. Kitajska pozicija glede trgovinske vojne je bila od leta 2017 konsistentna (zadnje sporočilo kitajske ambasade v ZDA to samo še enkrat ponavlja): “ne želimo si trgovinske vojne, vendar se je ne bojimo“.

Ključno vprašanje je, zakaj je Kitajska čakala tako dolgo z “weaponiziranjem” redkih zemelj v sporu z ZDA? Odgovor naj bi se skrival v besedici: helij.

Nadaljujte z branjem→

Naslovna izjava ni moja (vir), je pa zelo zelo blizu realnosti. Nobelove nagrade za mir so politična farsa. Dobivajo jih posamezniki iz držav, ki jih izbere ameriška CIA za subverzivne akcije proti (lastni) državi, kjer CIA izvaja svoje prevratniške aktivnosti.

Ne morem soditi za druge dejavnosti, toda tudi na področju ekonomije je izbor nagrajencev absolutno politiziran. Priporočam branje knjige The Nobel Factor oziroma mojega komentarja izpred let.