Henry Kissinger, oče političnega realizma v mednarodnih odnosih v intervjuju za Der Spiegel pravi naslednje. Prvič, vojno v Ukrajini je treba končati, pogajalska pozicija pa bi morala biti situacija pred 24. februarjem. Drugič, o pomenu globalnega ravnotežja moči: ravnotežje moči samo po sebi ne zagotavlja stabilnosti, a brez ravnotežja moči ne morete imeti stabilnosti. In tretjič, razširiti vojno v Ukrajini v vojno proti Rusiji, hkrati pa ostati v izjemno sovražnem položaju do Kitajske, bi bilo to zelo nespametno. In četrtič, ko bo te vojne konec, bo vprašanje, ali bo Rusija dosegla skladen odnos z Evropo – kar si je vedno prizadevala – ali pa bo postala predstraža Azije na meji Evrope. Prihodnji odnos Rusije z Evropo bo postal ključno geostrateško vprašanje.

Moj pristavek: Vprašanje je, ali je v pogajanjih sploh še mogoče iti na pozicijo izpred 24. februarja (osebno močno dvomim v to). In vprašanje je, ali je v ameriških in evropskih voditeljih dovolj državništva, da bi se zavedali, da je nespametno voditi (tehnološko, trgovinsko, vojaško) vojno proti Rusiji in Kitajski hkrati in s tem hkrati proti novemu globalnemu gospodarskemu in političnemu polu (BRICS, OPEC). Drugače rečeno, vprašanje je, ali so ZDA in Evropa pripravljene miroljubno pristati na to, da so z globalizacijo, ki so jo same zagnale in dizajnirale, izgubile svojo dominantno vlogo v svetu. Ali so pripravljene pristati na multipolarni svet?

DER SPIEGEL: Mr. Kissinger, when you were born, Lenin was still alive. You were 29 years old when Stalin died, 39 when Nikita Khrushchev deployed nuclear missiles in Cuba and 45 when Leonid Brezhnev crushed the Prague Spring. Which of these Kremlin rulers does Vladmir Putin most remind you of?

Henry Kissinger: Khrushchev.

DER SPIEGEL: Why?

Kissinger: Khrushchev wanted recognition. He wanted to affirm the importance of his country and to be invited to America. The concept of equality was very important to him. In Putin’s case, this is even more acute, because he considers the collapse of the Russian position in Europe from 1989 onward as a strategic disaster for Russia. That has been his obsession. I don’t really share the view of many people who think that he wants to regain every bit of territory that was lost. But what he cannot bear is that the entire territory between Berlin and the Russian border fell to NATO. And that’s what made Ukraine such a key point for him.

Nadaljujte z branjem→

Tekst novinarja Aleksandra Nepogodina, ki jih objavlja na spletu RT, ruske mednarodne TV mreže. Berite ga z ustrezno dozo previdnosti ob zavesti, da je bil objavljen na mediju pod kontrolo ruske države. Informacijska vrednost teksta je opis etnične delitve v Ukrajini, ki se zdi zelo podobna tisti v Bosni in Hercegovini in ki se je na podoben način radikalizirala po letu 2014 kot v Bosni po letu 1991.

Alexander Nepogodin: Ukraine’s divisions will help Russia consolidate the territory it now controls

The conflict in Ukraine has many frontlines. The world is mostly focusing on the hostilities, but an even more serious conflict is unfolding inside the Ukrainian camp. This standoff between Ukrainians and Russians as two political nations has been developing since 2014, but it entered a new, decisive phase after Russia began its military offensive, three months ago. 

Nadaljujte z branjem→

Ne bom veliko filozofiral, spodnji tviti opisujejo dramatičnost situacije in možno pot iz nje.

Le kako smo lahko pristali na situacijo, v kateri je v forsiranju pravičništva za politično elito bolj sprejemljivo aktivno spodbujanje vojne (z dobavami orožja) namesto iskanja mirne rešitve? Le kako smo lahko pristali na situacijo, v kateri sankcioniranje nasprotnika boli in dobesedno uničuje samo nas, nasprotniku pa koristi? Le kako smo lahko pristali na situacijo, da bomo uničili našo blaginjo, naš položaj v svetu in našo prihodnost ter na drugi strani dvignili nasprotnika (naveza med Rusijo in Kitajsko, vzpon BRICS)?

Vprašanje je le, ali (1) se politična elita res ne zaveda, kam je v evforiji pravičništva po ruskem napadu na Ukrajino s svojimi nepremišljenimi reakcijami zapeljala Evropo?, (2) se tega zaveda, vendar močno podcenjuje situacijo?, ali (3) se zaveda situacije, vendar ne more izstopiti, ker mora slediti nareku iz Washingtona? Ne glede na odgovor pa niti ljudje niti zgodovina aktualni politični eliti te neumnosti ali naivnosti ne bodo odpustili.

Poslušajte tekst.

Tekst novinarja Aleksandra Nepogodina, ki jih objavlja na spletu RT, ruske mednarodne TV mreže. Berite ga z ustrezno dozo previdnosti ob zavesti, da je bil objavljen na mediju pod kontrolo ruske države. Informacijska vrednost teksta je kronologija semena razdora v Ukrajini.

Alexander Nepogodin: The foundations for the current Ukraine conflict were laid almost two decades ago

In late June, after fierce fighting, the last remaining units of the Ukrainian Armed Forces pulled out of Severodonetsk, a large industrial center in the western part of the Lugansk People’s Republic.

Back in 2004, the city hosted the famous congress of the ‘federalists’, Ukrainian politicians – elected at different levels – who backed the presidential candidate Viktor Yanukovych during the Western-backed Orange Revolution. Back then, they declared then that the Kiev protests were an attempted coup and warned that an illegitimate government coming to power could prompt the congress to establish south-eastern autonomy to protect local residents.

At the same time, regional deputies decided to hold a referendum on changing the country into a federal state and appealed to Russian President Vladimir Putin for support. In this article, RT recounts the first attempt of Ukraine’s southeastern regions to gain independence from Kiev and explains why the events of 2004 defined the future armed conflict in Donbass.

Nadaljujte z branjem→

Zanimiva primerjava. Tako so zveneli The Mission v njihovem največjem hitu, ko je ta pesem nastala (1990), in ko so že bili izven njihove gotske, darkerske faze …

… tako fascinantno so zveneli 21 let kasneje …

… in tako so zveneli še 11 let kasneje, aprila letos v Leedsu

Po 32 letih zgodovine te pesmi se mi zdi najboljša njihova “zrela” izvedba izpred 11 let.

Po začetku ruske agresije na Ukrajino in po uvedbi sankcij je prišlo tudi do obojestranske informacijske blokade. V Rusiji večinoma ne morejo (legalno) spremljati zahodnih medijev, mi pa ne ruskih. Kljub vsemu pa je pomembno poznati, kaj se dogaja na drugi strani informacijske zavese. Ne zgolj za obveščevalne službe in politična vodstva, pač pa tudi za nas navadne državljane. Za lažje razumevanje in boljšo presojo situacije. V naslednjih dneh bom objavil nekaj tekstov Aleksandra Nepogodina, novinarja, rojenega v Odessi, ki jih objavlja na spletu RT, ruske mednarodne TV mreže, pod kontrolo ruske države.

Prvi tekst, ki se nanaša na prihodnost regij, ki jih je zavzela Rusija (in vse ostale tekste), berite seveda z ustrezno dozo previdnosti ob zavesti, da je bil objavljen na mediju pod kontrolo ruske države. Kljub temu pa iz njega lahko izluščite pomembne informacije, zakaj so zasedene regije gospodarsko in politično tako pomembne. Na kratko: hrana, energija in kopenska povezava s Krimom. Za lažje razumevanje je spodaj najprej zemljevid Ukrajine, ki kaže stanje na dan 3.7.2022.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Hvalevredno je, da je Vlada pretekli teden sprejela Program za odstranitev žičnih in panelnih ograj, ozaljšanih z bodečo žico na vrhu. Golobova Vlada je očitno po šest letih, odkar na slovensko- hrvaški meji stoji spomenik neumnosti Cerarjeve in nato Janševe Vlade, odločila, da ograja, ki povzroča škodo Sloveniji in njenim državljanom ter povzroča utapljanje beguncev v Kolpi, preprečuje napajanje divjadi in ribolov ter čolnarjenje in kopanje v najdaljši čisti in topli reki na meji s Hrvaško, nima nikakršnega smisla in jo bo odstranila, kot to določa sprejeti načrt. Kaj v tem načrtu piše, ne vem, saj ni javno objavljen.

Po javno dostopnih informacijah na spletu Vlada vehementno obljublja, da bo ograja odstranjena do konca leta, ministrica za notranje zadeve pa je napovedala, da bo ograjo odstranila slovenska vojska v 150 dnevih. Z odstranjevanjem ograj bo slovenska vojska začela še ta teden, nekako okoli 15. julija 2022. Ker je slovenska vojska po izjavi ministrice Bobnarjeve sposobna odstraniti borih 200 m ograje na dan, lahko ugotovimo, da bo v napovedanih 150 dnevih lahko odstranila 150 dni x 200 m = 30.000 m ograj, oziroma le 30 km ograj do konca leta.

Nadaljujte z branjem→