Spodaj je reklama za knjigo Gorazda Hladnika (z zgornjim naslovom), ki se mi zdi zanimiva.
Knjiga Dobro jutro, Evropa je angažiran in drzen pogled na razkroj evropske civilizacije pod pritiski globalne oligarhije, neoliberalnih dogem ter kulturne in moralne erozije. Z analitično ostrino in politično jasnostjo razkriva, kako se izgubljata evropska suverenost in etična koherenca – in ponuja konkretne scenarije za civilizacijski preporod.
Avtor, z dolgoletnimi izkušnjami v mednarodnem menedžmentu, politiki in institucionalnem sodelovanju, opisuje mehanizme manipulacije, propad zaupanja in zaton vrednot. Knjiga poziva k obnovi odgovorne solidarnosti, strateške avtonomije in človeške integritete v multipolarnem svetu.
Priporočilo
» Dobro jutro, Evropa je široka politična analiza tega, v kaj sta se preoblikovala Evropska unija in njene države članice. Ponuja ostro kritiko nekoč plemenitih idealov, ki so se sčasoma spremenili v prazne obljube, napihnjeno birokracijo in aroganco—ter razkriva, kako institucionalizirano lobiranje in korporativna moč zatreta upanje ‘malih’ državljanov. Hkrati je to tudi poziv k rešitvam—neposredni demokraciji, modularni federaciji in varnostni deeskalaciji.«
— Pascal Lottaz, izredni profesor, Univerza v Kyotu
Weijian Shan je ena najvplivnejših osebnosti sodobnih azijskih financ in nekdo, ki Kitajsko razume iz notranjosti, ne skozi zahodno optiko. Njegovo življenjsko pot je zaznamovala kulturna revolucija, ki jo opisuje v eni najboljših avtobiografij o sodobni Kitajski, knjigi Out of the Gobi. To delo ni le osebna pripoved, temveč tudi zgodovinski ključ za razumevanje generacije današnjih kitajskih voditeljev, ki so odraščali v obdobju revščine, političnih pretresov in ideološkega preobrata poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let. Shan, danes izvršni predsednik in soustanovitelj zasebno-kapitalske družbe PAG, v svojih drugih knjigah Money Games in Money Machine natančno razčlenjuje mehanizme globalnih trgov in kapitala. To je prednost njegove pravkar objavljene, še čisto sveže analize o paradoksu “nizke produktivnosti” Kitajske, ki jo je objavil na strani svetovalne družbe Gavekal Dragonomics – v njej je prepletel vse: zgodovinsko razumevanje, praktično finančno znanje in redko sposobnost, da preseže zahodne zmote o kitajskem gospodarstvu.
Njegova analiza je razgalitev epistemološke slepote Zahoda, ki kljub očitni prevladi Kitajske v proizvodnji še vedno vztraja pri prepričanju, da je kitajska industrija neučinkovita. Da kitajska prednost izhaja iz nizke cene delovne sile. Shan prepričljivo pokaže, da je ta domnevna neučinkovitost zzgolj rezultat napačnih meritev, napačnih pojmovanj in napačnih kategorij, ki jih uporabljajo mednarodne institucije in analitiki, ujeti v lastne metodološke okvirje.
Kitajska danes predstavlja svetovno jedro industrijske proizvodnje, saj ustvari okoli 30 % globalne dodane vrednosti v industriji in več kot dve tretjini fizične proizvodnje v sektorjih, kot so ladjedelništvo, električna vozila, baterije, droni in sončne celice. Z več kot 30.000 pametnimi tovarnami, od katerih številne delujejo popolnoma avtomatizirano, ter z gostoto industrijskih robotov, ki je za 50 % višja kot v ZDA, se zdi, da je Kitajska uresničila vizijo četrte industrijske revolucije. Toda skoraj vse ekonomske raziskave hkrati trdijo, da je kitajska delovna produktivnost v industriji še vedno za nekajkrat nižja od ameriške. Kako je to mogoče? Shan plastično razloži, da gre za napačne metodološke primerjave – ne za realni zaostanek v produktivnosti.
My view – as a former diplomat – on the proposed intelligence unit under the President of the European Commission:
We are already struggling to share information effectively between European institutions, and even within EU Delegations around the world. What we truly need is to strengthen existing structures – not to duplicate them. Why create redundancy? Why foster mistrust? The EU’s Intelligence and Situation Centre (IntCen), part of the European External Action Service (EEAS), already handles threat assessments and situational awareness.
The priority must be to build trust among the intelligence services of EU member states. Creating a unit directly under the supervision of the President of the European Commission-as national heads of state do-risks going beyond healthy competition. In the current geopolitical crisis, such centralization and overreach are likely to generate even more suspicion and division.
An intelligence unit should be proportional to the functions of the European Commission.
Wolfgang Münchau v odlični kolumni v UnHerd opozarja na pogost logični zdrs političnih analitikov – na t. i. fallacy of composition (zmoto posploševanja iz posameznega primera). V tem kontekstu izpostavlja napačno domnevo, da se bodo vse evropske skrajno desne stranke po prihodu na oblast »melonizirale« – torej se obnašale podobno kot italijanska premierka Giorgia Meloni, ki je svojo nekoč evroskeptično retoriko omilila in postala proevropska pragmatičarka. Münchau poudarja, da je tak sklep zmoten, saj francoska Nacionalna fronta oziroma današnji Nacionalni zbor (Rassemblement National – RN) Marine Le Pen temelji na povsem drugačnih političnih in ideoloških osnovah kot Melonijeva stranka Bratje Italije.
Melonijeva je svojo politično pot začela v devetdesetih kot aktivistka neofašističnega gibanja, a se je znotraj tradicije Gianfranca Finija preoblikovala v desno, a proevropsko voditeljico. Finijeva preobrazba italijanske skrajne desnice v pro-NATO in pro-EU smer je omogočila, da je Italija ohranila stabilne odnose z Evropsko unijo, kljub desni retoriki. Melonijeva tako danes uporablja EU kot orodje za krepitev italijanskih interesov, ne pa kot nasprotnika.
Ali ima Zahod prihodnost, kdo bo propadel – EU ali Rusija, zakaj se milijarde vlagajo v propagando, zakaj družba nori, kaj prinaša Burevesnik, zakaj sta si Trump in Putin blizu, kaj se bo zgodilo z Zelenskim in Ukrajino, kdo si želi novih balkanskih vojn, kje je podpis tajnih služb, kaj hočejo s strategijo kaosa?Kako se iz vsega izvleči?
Evropska unija je za obdobje 2024–2027 vzpostavila t. i. Ukraine Facility, finančni okvir v vrednosti 50 milijard evrov, od tega 33 milijard v posojilih in 17 milijard v nepovratnih sredstvih. EU je samo leta 2025 v ukrajinski proračun zagotovila 20,5 milijarde evrov, od tega 6,5 milijard evrov iz instrumenta za Ukrajino in 14 milijard evrov iz pobude G7 ERA, kar se plačuje iz obresti od imobiliziranih ruskih monetarnih rezerv. V naslednjih dveh naj bi Ukrajina prejela približno 12–13 milijard evrov letno, kar predstavlja okoli 6–7 % letnega proračuna EU. Na prvi pogled se znesek zdi obvladljiv, saj je skupni proračun EU za leto 2026 ocenjen na približno 186 milijard evrov, vendar gre za enega največjih finančnih transferjev v zgodovini Unije, ki že presega letne proračune posameznih evropskih držav.
Večina pomoči bo zagotovljena s skupnim zadolževanjem Evropske komisije, kar pomeni, da bo EU na finančnih trgih izdala obveznice in s tem zbrani denar posodila Ukrajini. Kratkoročno to sicer razbremeni nacionalne proračune, dolgoročno pa se obresti in tveganja prenesejo na prihodnje evropske proračune oziroma neposredno na države članice. Če Ukrajina ne bo sposobna vračati posojil, bodo stroške na koncu nosili evropski davkoplačevalci. V teoriji je shema izvedljiva, v praksi pa bo odvisna od politične enotnosti in pripravljenosti največjih gospodarstev – predvsem Nemčije, Francije in Italije – da sprejmejo večino finančnega bremena v času, ko se doma soočajo z lastnimi proračunskimi omejitvami.
Prav tu se skriva ključni problem. Medtem ko imajo severne države z močnejšimi javnimi financami nekaj manevrskega prostora, se južne članice – Francija, Italija, Španija – že zdaj spopadajo z visokimi primanjkljaji in dolgovi, kar omejuje njihovo sposobnost, da prispevajo več. Javno mnenje se hkrati obrača proti nadaljnjemu financiranju vojne, ki se vleče brez vidnega napredka. Zato v Bruslju čarajo “ustvarjalne” rešitve, kot sta uporaba prihodkov od zamrznjenih ruskih sredstev ali nov krog skupnega zadolževanja, kar pa odpira nova pravna in politična tveganja. Realnost je, da se EU z vsakim novim posojilom vse bolj zapleta v finančni model, ki vojno ohranja pri življenju, ne pa končuje.
Resnični izziv ni finančne, temveč strateške narave. Evropa vlaga milijarde v vojno, za katero je očitno, da je Ukrajina ne more dobiti, hkrati pa ne vlaga dovolj v lastno varnost, industrijo in energetsko stabilnost. Ključno vprašanje je – kaj po tem, ko tudi po 2 letih Ukrajina ne bo uspela pregnati ruskih sil (česar seveda ne more niti v teoriji) in kaj po tem, ko bo Ukrajina morala pristati na asimetrični mirovni sporazum (kapitulacijo), po katerem Rusija ne bo plačala nobenih vojnih reparacij? Kdo bo plačal teh 140 milijard evrov posojila (ki ga Evropska komisija želi oblikovati na podlagi zamrznjenih ruskih monetarnih rezerv) in kdo bo plačal obresti zanje? Ukrajina tega prav gotovo ne bo sposobna, saj se bo sesula kot hišica iz kart.
Torej bomo teh 140 milijard evrov plus obresti plačali evropski davkoplačevalci. Za kaj? Za financiranje nadaljevanja vojne, ki je Ukrajina niti v teoriji ne more zmagati? Kakšen smisel ima v Ukrajino in nakupe ameriškega orožja prelivati ta enormna sredstva, namesto da jih vlagamo v razvoj, v evropsko industrijsko, tehnološko in energetsko suverenost?!
Če EU ne bo oblikovala jasne strategije izhoda in prehoda iz vojne pomoči v mirovno diplomacijo, bo ta finančna politika postala ne le ekonomsko, temveč tudi politično nevzdržna – solidarnost, ki se spreminja v samouničenje EU.
Spodaj je dober pogovor na to temo. Ian Proud, nekdanji britanski diplomat:
Following my recent article on the topic of the so-called EU reparations loan (a cheap ruse to fund the Ukrainian state for another 2-3 catastrophic years of war), I discussed the issue in more detailed with Glenn Diesen,
The more I consider this issue, the more clear it becomes that attempting to exproprirate Russian assets is a desperate measure to prevent EU Member States from giving Ukraine the money themselves, money which they do not have.
The Commission idea, should the Russian asset option continue to be blocked by Belgium, to borrow the money on international markets and then lend it to Ukraine, which can’t borrow money itself, appears similarly desperate. Who will make repayments on that loan? Becauses Ukraine won’t.
Suddenly, the EU idea of common debt becomes more worrying still. Who wants to give Kaja Kallas a blank cheque to fund proxy wars in other countries, with repayments being share among Member States?
Amid all of this, with Pokrovsk falling, Kupiansk and Siversk almost lost, the Russian army pushing into Zaporizhia, does anyone in Brussels take a step back and ask whether, in fact, it would be better to support the US in leveraging Zelensky to settle?
There are, I’m afraid to say, still too many truly believers in the Russia total defeat delusion. Ukraine can still win! With what troops and, critically, what money?
Napiši komentar, kako realistično bi se – glede na dosedanji potek vojne v Ukrajini, glede na vojaško opremljenost EU držav v primerjavi z rusko, glede na razvitost in stopnjo izkoriščanja evropske in ruske vojaške industrije, glede na rusko premoč v jedrskem arzenalu ter glede na nove načine bojevanja (droni, rakete dolgega dosega, neuporabnost tankov in oklepnih vozil) – vojna v Ukrajini lahko obrnila v korist Ukrajine, če bi evropske države v Ukrajino poslale svoje čete v aktivni spopad z Rusijo.
Odgovor ChatGPT:
Ideja, da bi evropske države lahko obrnile potek vojne v Ukrajini s pošiljanjem lastnih čet v neposreden spopad z Rusijo, je strateško in logistično skoraj neizvedljiva – ne zaradi pomanjkanja poguma ali solidarnosti, ampak zaradi objektivnih omejitev vojaške, industrijske in energetske narave.
Evropske države so po treh desetletjih zmanjševanja vojaških izdatkov in razgradnje obrambnih industrij danes preprosto nepripravljene na vojno visoke intenzivnosti. Realno operativnih tankov in oklepnih vozil je v Evropi manj kot 2.000, kar je manj od številke, ki jo je Rusija izgubila samo v prvih dveh letih invazije. Večina evropske opreme je starejših generacij, servisno omejena in neprimerna za sodobno frontno bojevanje, kjer odločajo droni, topništvo dolgega dosega in natančno vodenje raketnih sistemov. Evropske države razpolagajo sicer s kakovostno usposobljenimi vojaki in močno zračno komponento, a nimajo zadostne zaloge streliva, raket dolgega dosega in zanesljive proizvodne baze, ki bi vzdržala večmesečni ali večletni spopad z Rusijo.
For decades, “mainstream media” sold itself as the guardian of truth, the noble referees of democracy. But as Elon said, the real trick isn’t in what they say. It’s in what they don’t.
Silence is their loudest lie. When a story threatens the narrative, it disappears. When it protects “the right people,” it dominates every headline. That’s not journalism. That’s narrative management.
They didn’t investigate; they curated. They didn’t question; they coordinated. They built stories like weapons, aiming not for accuracy but for influence. And when trust collapsed, they blamed “disinformation” instead of admitting they became the disinformation.
The press once exposed power. Now it performs for it. “Fact checks” read like campaign ads. “Debunks” sound like talking points. The job isn’t to find truth anymore; it’s to make sure you believe the approved version of it.
Orwell warned about this in 1948 when he wrote about the Ministry of Truth, where lies were rewritten as facts and history was whatever power said it was. The difference is that today’s propaganda doesn’t wear uniforms. It wears makeup and smiles under studio lights.
Then came the plot twist they never saw coming. The internet broke their monopoly. Social media gave every citizen a printing press. For the first time, people could challenge a headline, post evidence, or embarrass a newsroom in real time. The gatekeepers lost the gate.
That’s why they call it “misinformation” when citizens do journalism better than journalists. Social media didn’t just democratize information. It exposed who had been rigging it.
That’s what Elon meant. The lie isn’t always spoken. It’s edited out. It’s the missing headline, the buried story, the silence that tells you everything.
Modern journalism isn’t dying. It’s mutating. From watchdog to lapdog. From the fourth estate to the spin doctors of the establishment.
The narrative feeds power. Truth doesn’t feed anyone, so they starved it.
Bill Gates je v svojem komentarju izpred tedna in pol imel znanstveno podlago za svojo trditev, da ima v dilemi med podnebnimi spremembami in prehransko varnostjo slednja prednost. Zmanjšanje globalnega segrevanja na 1,5 °C zahteva ambiciozne podnebne zaveze, ki pa imajo lahko močan negativen vpliv na rabo zemljišč, kar lahko vodi v poslabšanje prehranske varnosti za najbolj ranljive države. Nova študija Gao et al, objavljena v Nature Climate Change, razkriva, da bi lahko te zaveze povzročile obsežno izgubo kmetijskih površin in s tem povečale tveganja za prehransko varnost, zlasti v državah globalnega juga. Medtem ko so ukrepi za blaženje podnebnih sprememb, kot so pogozdovanje, obnova ekosistemov in ponovna ozelenitev degradiranih območij, ključni za doseganje ogljične nevtralnosti, lahko hkrati ogrozijo pridelavo hrane, saj tekmujejo za isto omejeno zemljišče.
Spremembe v rabi zemljišč so pogosto povezane z negativnimi okoljskimi in družbeno-ekonomskimi posledicami — od izgube biotske raznovrstnosti in degradacije tal do razseljevanja lokalnih in avtohtonih skupnosti ter gospodarskih motenj. Ker je površina Zemlje omejena, širitev gozdov za doseganje podnebnih ciljev neizogibno pomeni manj površin za kmetijstvo. Raziskave so že opozorile na obseg sprememb, ki jih zahtevajo neto ničelne emisije, vendar nova analiza poudarja, da so tveganja in omejitve strategij, temelječih na rabi zemljišč, večja, kot se je doslej domnevalo.
Študija, ki so jo izvedli Gao in kolegi, je s pomočjo integriranih podnebno-gospodarskih modelov in podrobne prostorske analize ocenila učinke globalnih podnebnih zavez. Ugotovili so, da bi lahko do leta 2100 ob upoštevanju cilja 1,5 °C svet izgubil približno 12,8 % obdelovalnih površin, predvsem zaradi ukrepov, kot sta pogozdovanje in obnova ekosistemov. Izguba pa ni enakomerno porazdeljena – Južna Amerika bi lahko izgubila skoraj 24 % kmetijskih zemljišč, medtem ko bi 81 % prizadetih držav prihajalo iz globalnega juga, kjer je prehranska negotovost že zdaj velik izziv.
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.