Michael Roberts, ki spada med najboljše akademske analitike marksistične prevenience, se je odzval na najnovejše podatke o rasti kitajskega gospodarstva in polemizira z razširjeno tezo v zadnjih dneh v vodilnih zahodnih medijih, da Kitajska vstopa v obdobje dolgotrajne stagnacije. Čeprav se je rast BDP v drugem četrtletju 2026 upočasnila na 4,3 %, poudarja, da skupna gospodarska rast v prvi polovici leta še vedno dosega 4,7 %, kar ostaja znotraj uradnega cilja kitajske vlade.
Roberts opozarja, da zahodni komentatorji že skoraj dve desetletji napovedujejo skorajšnji zlom kitajskega gospodarstva, vendar se te napovedi doslej niso uresničile. Tokrat kot primer izpostavi kolumnista Financial Timesa Ruchirja Sharmo, ki trdi, da je kitajska rast trajno izgubila zagon in da se država vse bolj oddaljuje od možnosti, da bi prehitela ZDA kot največje svetovno gospodarstvo.
Po Robertsovem mnenju so takšne ocene zavajajoče predvsem zato, ker mešajo nominalne in realne kazalnike. Res je, da se je kitajski delež svetovnega BDP, merjen v tekočih ameriških dolarjih, zmanjšal, vendar je to predvsem posledica apreciacije dolarja, depreciacije juana in domače deflacije. Če gospodarstvo primerjamo po pariteti kupne moči (PPP), se kitajski delež svetovnega gospodarstva še naprej povečuje.
You must be logged in to post a comment.