Gordon Hahn dobro ugotavlja, da če bi v ukrajinski vojni zahodnim državam res šlo za vojno za demokracijo in zaščito zahodnih vrednot itd. itd., bi se z vsemi silami vključile v to vojno. Dejansko pa gre zgolj za kaprico ZDA, ki jim kot slepe ovce sledijo ostale evropske države, da imajo pravico do neomejenega širjenja Nata z namenom vzdrževanja ameriške globalne hegemonije. Ukrajina pa je bila izbrana za to, da se bori – do zadnjega Ukrajinca, do zadnjega kvadratnega metra ukrajinske zemlje – za to ameriško kaprico. Ukrajina nikoli ne bo mogla izpolniti nemogočega pogoja za članstvo v Natu, da premaga Rusijo (in tudi če bi ga izpolnila, bi ji naložili nove težko izpolnjive pogoje), sme pa pasti v boju za to ameriško kaprico.

U.S. President Joseph Biden and not surprisingly NATO made it evidently clear that there will be no Ukrainian membership in NATO until after the war. This stipulation and the requirement – objective and subjective – of Ukraine’s victory over Russia in the war constitutes a form of de facto blackmail of Kiev on the part of the West. This dooms Ukraine to fight ‘as long as it takes’ – in the sloganeering vernacular of the White House – to the cliched but very real last Ukrainian in order to gain NATO membership.

The Blackmail Trap

On the eve of NATO’s Vilnius summit Joseph Biden stated clearly that he had consolidated the alliance’s members around the position that it will not offer Kiev membership in NATO until after the war. Never mind that this carrot was dangled over Ukraine for additional months as war raged and Ukrainians died by the tens of thousands at the West’s behest. More importantly, this ‘decision’ (actually a long ongoing policy) means that Ukraine cannot gain NATO membership without attaining victory in the war with Russia. Why? Because a defeated Ukraine cannot become a NATO member not just from Washington’s and Brussels’ point of view but also from that of Moscow.

Anything that can be called a Russian victory objectively speaking and in Moscow’s view cannot coexist with the survival of the principle of NATO’s ‘open door policy’ and its application to Ukraine.* As long as the West and Ukraine insist on the right of Ukraine to be a member of the alliance, Russia will continue its special military operation and is likely to escalate to full-scale war. Ukraine is faced with the Hobson’s choice of continuing war – one which is eviscerating Ukraine’s landscape in every possible sense—from the economy to society to the polity (now distinctly undemocratic) to the ecology. It is being held hostage. Kiev is told that it must risk survival – though naturally the West will do everything it can ‘for as long as it takes’ – in order to achieve NATO expansion.

Nadaljujte z branjem→

Eric Schmidt, nekdanji CEO Googla, zdaj pa top svetovalec Pentagona, je po vrnitvi iz Ukrajine v intervjuju za CNN vse prej kot optimističen, da bi Ukrajini lahko uspel preboj na fronti in da bi lahko zmagala v tej vojni:

Nadaljujte z branjem→

Če smem parafrazirati Margot Timmins: Ko sem bil še mulc, sem bil zaljubljen v Margot Timmins, zdaj ko sem star prdec, sem še vedno zaljubljen vanjo.

Jasmina Držanič

Ob branju kolumne Janka Lorencija v Mladini (št. 28, 14.7.2023) se mi je dvignila obrv ob naslednji pasaži: »Odrečeš se nuklearki in raje sistematično varčuješ z energijo. Varčevanje je zahtevnejše, od tod toliko nuklerak.« Sem ta tekst še isti dan komentirala na Twitterju. Nimam namena polemizirati z avtorjem Mladinine kolumne, ker nima samo on takega pogleda na reševanje energetskih vprašanj. Mislim, da je treba tole »dajmo raje varčevati« mantro, pogledati drugače.

Za začetek, oglejmo si stvari v našem domu. Poglejmo, koliko predmetov imamo, iz kakšnih materialov so narejeni in premislimo, koliko od teh materialnih stvari smo imeli pred 30 leti? In kako so ti materiali in produkti narejeni, koliko od tega se uvaža, koliko se pridobi v EU? Sladokusci bodo ta razmislek verjetno izvedli še za kakšno tovarno, pa za transportne poti in vozila in plovila…. Rezultat bo povsod podoben: imamo več predmetov in več materialov in za izdelavo več materialnega je potrebno več energije. Edinokrat, ko je bilo porabljeno manj energije, je bilo v 2020, ko je bil svet v lock-downu.  Ali kdo želi to enkratno izkušnjo spremeniti v vseživljenjsko?

Nadaljujte z branjem→

Draghijeva poanta je, da skupnih ciljev EU, kot je boj proti klimatskim spremembam, ni mogoče učinkovito dosegati na decentraliziran način, ko imajo nekatere države več fiskalnega prostora kot druge, na drugi strani pa so članice EU omejene z avtomatiziranimi fiskalnimi pravili. Zato naj bi bila potrebna skupna, centralizirana fiskalna politika EU s posebnimi skupnimi skladi za doseganje skupnih ciljev (klimatske sprenembe, skupna obrambna politika…).

Le kaj bi pri tem lahko šlo narobe?

Nadaljujte z branjem→

Ta članek v Politicu je precej poljuden, vendar v grobem pojasni zgodbo nemške deindustrializacije v zadnjih letih, ki se je zaostrila z začetkom vojne v Ukrajini in porastom cen energije. Prvič, v osnovi je nemška industrija tehnološko zastarela (temelji na mehaniki) in nepripravljena na električni oziroma digitalni prehod. Najbolj plastičen primer je dosedanji biser nemške industrije – avto: nemška podjetja niso sposobna preklopiti iz motorja z notranjim izgorevanjem z 20,000 sestavnimi deli na električni avto s tremi ključnimi komponentami (elektro motor, baterija, digitalni krmilni sistem). Drugič, ta tradicionalna industrija je energetsko intenzivna in potrebuje fosilna goriva (zemeljski plin in električno energijo v industriji in naftne derivate za pogon avtomobilov), vlade Angele Merkel pa so z lansiranjem Energiewende (spodbujanje obnovljivih virov energije s subvencijami in zapiranje jedrskih elektrarn) podvojile cene električne energije in prizadele podjetja, ki jim je slednja glavni energetski vir.

Tretjič, Scholzeva vlada je s pridružitvijo ameriškim sankcijam proti Rusiji in posledičnim zmanjšanjem dobav ruskega plina ter kupovanjem nekajkrat dražjega ameriškega utekočinjenega zemeljskega plina odločilno vplivala na porast cen plina. Vsa nemška industrija, ki je odvisna od toplotne energije, je s tem postala nekonkurenčna. Tudi po tem, ko so borzne cene plina upadle, so še vedno 2 do 3-krat dražje kot pred ukrajinsko vojno. Četrtič, s priključitvijo ameriškim sankcijam proti Rusiji so nemška podjetja izgubila del trga, nemški izvoz v Rusijo se je na mesečni ravni zmanjšal za okrog 2 milijardi dolarjev. In petič, geopolitika je Nemčijo postavila na stranski tir. V bitki med ZDA in Kitajsko Nemčija kratkovidno sledi ZDA, ki pa z IRA zakonom in doslej nedovoljenimi subvencijami nepošteno spodbuja ameriška podjetja in privablja investicije evropskih podjetij, tudi nemških.

Standort Nemčija je pred resno grožnjo kolapsa. Zaenkrat nemška vlada nekatera podjetja še zadržuje doma z velikimi subvencijami, vendar tudi te ne zadostujejo več. Ključni dejavniki so trenutno zanesljivost oskrbe z energijo in cene energije ter dostop do kitajskega trga.

Nadaljujte z branjem→

Pa recite, da to ni blizu resnici!

Bidenova administracija je po letu in pol svojega delovanja lani napovedala dve ekonomski vojni: prvo Kitajski z blokado izvoza naprednih čipov in tehnologije za njihovo proizvodnjo (več spodaj), hkrati z njo pa napoved vojne tudi Evropi z uvedbo tehnoloških subvencij domačemu gospodarstvu (v okviru IRA zakona). Obe ekonomski vojni imata kot motivacijo ob gospodarskih seveda predvsem politične željene učinke – to je ohranitev in okrepitev dominantnega gospodarskega položaja ZDA. Seveda pa Bidenova administracija vzporedno vodi še druge velike vojne za prevlado, to sta predvsem njena proxy vojna v Ukrajini z namenom ošibitve Rusije in vojaško izzivanje Kitajske, da bi jo zvabila v vojno na Tajvanu, da bi jo lahko zahodne države sankcionirale in da bi se slednja tako izčrpala.

Zadnji New York Times prinaša, začuda, dober komentar na temo tehnološke vojne proti Kitajski in ki jo kot takšno tudi imenuje: “If you’d told me about these rules five years ago, I would’ve told you that’s an act of war — we’d have to be at war.” Tukaj gre res za vojno na življenje ali smrt – obstanek ameriškega imperija ali njegov zaton. Zakaj poteka vojna prek čipov? “Problem” čipov je, (1) da so možgani vseh sodobnih proizvodov, (2) da je njihova proizvodnja tehnološko izjemno kompleksna, razvoj dolg in negotov, za razvojem in proizvodnjo pa stoji dolga globalna proizvodna veriga (glejte spodaj dober opis), zaradi česar je koncentracija v panogi izjemno velika (nekaj podjetij kontrolira globalno proizvodnjo, od tega tajvanski TSMC polovico ponudbe), in (3) da prav zaradi tega pomena čipov in kompleksnosti njihove proizvodnje lahko nekdo z dovolj politične in gospodarske moči prek “silikonske blokade” (prepovedi izvoza čipov) prepreči razvoj državam, za katere si zamisli, da so njeni dejanski ali potencialni sovražniki.

No, in ZDA so se odločile, da igrajo na tega aduta proti Kitajski. Problem pa je, da je ta strategija dokaj tvegana. Če se posreči, bodo ZDA lahko zatrle kitajski tehnološki in gospodarski vzpon. Toda če se ponesreči in če Kitajski uspe (zaradi svoje izjemne velikosti in izjemne zmožnosti mobilizacije resursov, tehnološke inovativnosti in politične determiniranosti) narediti lasten preboj na področju čipov, bo svojo sedanjo tehnološko dominacijo nad ZDA samo še razširila in postala povsem odporna na ameriške tehnološke sankcije. In točno to se zdi, da se danes dogaja. Ko je Trump leta 2019 postavil kitajskega velikana Huawei na črno listo, je promet Huaweia padel na polovico in Huawei ni bil več sposoben konkurirati na trgu 5G pametnih telefonov. Toda marca letos je Huawei (ki ima enega največjih raziskovalnih oddelkov na svetu z 22 milijardami dolarjev letnega proračuna in 100,000 raziskovalcev) objavil, da mu je uspel preboj na področju tehnologije za proizvodnjo čipov, kar bo pomagalo kitajskemu velikanu na področju proizvodnje čipov SMIC, da naj bi že letos proizvajal čipe v velikosti 7 nanonmetrov, ki se uporabljajo v 5G pametnih telefonih. Huawei je njihovo ponudbo napovedal za konec letošnjega leta.

Torej ZDA so se namesto poštenega sodelovanja spustile v izjemno tvegano “survive or die” vojno na številnih področjih in proti številnim državam hkrati. In zaenkrat ne kaže, da bi jim pri tem uspevalo. Če jim ne uspe, so si same izkopale svoj grob kot prve velesile sveta.

Nadaljujte z branjem→

Vprašanje za geofizike in astronome: Kakšna je povezava med sedanjimi podnebnimi spremembami in spremembami naklona rotacijske osi zemlje? Sprašujem zaradi dveh znanstvenih odkritij.

Prvič, pred 4 dnevi je ugledna revija Nature objavila povzetek znanstvenega članka, ki ugotavlja, da je povečana aktivnost črpanja vode (predvsem v Indiji in zahodnem delu severne Amerike) s praznjenjem podzemnih rezrervoarjev spremenila težišče zemlje, povzročila pospešen premik severnega pola in spremenila naklon rotacijske osi zemlje. Natančneje:

Gravitational surveys have measured the depletion of underground reservoirs, which is caused in large part by irrigation, especially in northwestern India and western North America. These surveys show that groundwater pumping shifted enough mass into the oceans to cause 6.24 millimetres of global sea-level rise between 1993 and 2010.

By including these changes in their model, the authors calculated that they should have a substantial impact on the Earth’s rotation axis. They predicted that the displacement of groundwater alone causes a shift in the North Pole of 4.36 centimetres per year, roughly in the direction of Russia’s Novaya Zemlya islands.

In drugič, pred sto leti je srbski geofizik in astronom Milutin Milanković odkril, da je cikle v dolgoročnih klimatskih spremembah mogoče pojasniti s spremembami pozicije zemlje glede na sonce oziroma da so dolgoročni skupni učinki sprememb položaja zemlje glede na sonce močno gonilo dolgoročnega podnebja na Zemlji in so odgovorni za sprožitev začetka in konca ledeniških obdobij (ledene dobe). Milanković je preučeval tri vrste ciklov, povezanih s (1) obliko površja zemljine orbite, (2) naklonom rotacijske osi zemlje in (3) smerjo rotacijske osi zemlje. Največji učinek izmed navedenih treh na klimatske spremembe naj bi imel naklon rotacijske osi zemlje, ker najbolj vpliva na osončenost na določenih dolžinah zemlje.

Kot pravi dober povzetek na spletni strani Nase:

Specifically, he examined how variations in three types of Earth orbital movements affect how much solar radiation (known as insolation) reaches the top of Earth’s atmosphere as well as where the insolation reaches. These cyclical orbital movements, which became known as the Milankovitch cycles, cause variations of up to 25 percent in the amount of incoming insolation at Earth’s mid-latitudes

…

The small changes set in motion by Milankovitch cycles operate separately and together to influence Earth’s climate over very long timespans, leading to larger changes in our climate over tens of thousands to hundreds of thousands of years. Milankovitch combined the cycles to create a comprehensive mathematical model for calculating differences in solar radiation at various Earth latitudes along with corresponding surface temperatures. The model is sort of like a climate time machine: it can be run backward and forward to examine past and future climate conditions.

Milankovitch assumed changes in radiation at some latitudes and in some seasons are more important than others to the growth and retreat of ice sheets. In addition, it was his belief that obliquity was the most important of the three cycles for climate, because it affects the amount of insolation in Earth’s northern high-latitude regions during summer (the relative role of precession versus obliquity is still a matter of scientific study).

Nadaljujte z branjem→