Spodaj je tekst Elbridga Colbyja, nekdanjega visokega uradnika Pentagona in člana Foreign Council ter sina nekdanjega direktorja CIA, ki velja ne samo za enega največjih ameriških zunanjepolitičnih jastrebov, pač pa tudi enega najbolj militantnih jastrebov. Colbyjev tekst je glede na pretekle tekste v zadnjem letu in pol presenetljivo trezen. In pesimističen. Na kratko, Colby ugotavlja, da globalni politični procesi ne gredo v prid ZDA: vojna v Ukrajini se bo nadaljevala; sankcije Rusiji niso škodile; Rusija se vojaško močno mobilizira in pričakuje, da bo z nadaljevanjem vojne samo še pridobivala; sedanja vojna v Ukrajini je spodbudila nastanek zavezništva med Rusijo in Kitajsko; Kitajska se vojaško močno krepi in glede na stanje sil bi ZDA težko zaustavile morebitno kitajsko invazijo na Tajvan; ZDA bi lahko celo “prvič izgubile” in to s “katastrofalnimi posledicami”; Kitajska si je ustvarila tudi vojaške zaveznike v regiji od Severne Koreje do Bližnjega vzhoda; in ZDA ostajajo osamljene glede krepitve vojaškega potenciala, saj na Evropo tukaj ne morejo računati. Na koncu Colby nakaže na možno ameriško strategijo, in to je fokus na ključne nacionalne interese in prioritizacija dejavnosti na ključnega rivala, Kitajsko.

Colbyjev tekst je seveda treba brati v luči intenzivnih diskusij znotraj ameriškega političnega establishmenta. Tekst ima na eni strani s temačnim filtriranjem globalnih geopolitičnih procesov politično-budilni namen. Nakazuje, da utegnejo ZDA izgubiti pozicijo globalnega hegemona, če ne spremenijo strategije. Na drugi strani pa tekst kaže na možnost, da se ZDA umaknejo iz ukrajinske vojne, saj praktično 80% vse vojaške pomoči krijejo same in si težko privoščijo, da še nekaj let namenjajo po 60 do 80 milijard dolarjev letno za pomoč Ukrajini, pri čemer je vojna tam de facto že izgubljena, cilji slabitve Rusije pa niso bili doseženi.

Ja, ZDA res ne kaže najboljše. Ampak vse to smo že precej časa vedeli. Vprašanje je le, če se bodo ZDA pripravljene umakniti z vrha brez sprožitve globalne vojne.

_____________

Contrary to the conventional wisdom, the world situation is grim for America. And it could actually get far worse. Why, then, are many of our national leaders acting as if things are going well? We need not doubling down but fundamental change. That starts with understanding that we are in serious trouble.

The war in Ukraine, which is manifestly the Biden administration’s priority, is sadly likely to be protracted. While the Ukrainian counteroffensive is still ongoing, the best analysis indicates that the war has become a struggle of attrition. Russia is substantially mobilizing its economy and society for a long-haul war effort — and its armed forces appear to have at least partially adapted from their earlier failures. At the same time, there is little to no credible evidence that Moscow is seriously interested in a peace agreement; in fact, it appears Moscow thinks it may gain an advantage if the war continues.

Nadaljujte z branjem→

Kot pišem v sosednjem članku, so ZDA s sprovociranjem ruske invazije na Ukrajino z namenom totalne oslabitve Rusije naredile veliko strateško napako. Kot kaže razvoj dogodkov, vojna v Ukrajini in totalne zahodne sankcije Rusije niso oslabile, ampak jo krepijo. Gospodarsko, vojaško in politično. Z vsakim dnem nadaljevanja vojne je Rusija vojaško močnejša. Tega so se začeli zavedati tudi na Zahodu in pojavile so se tako trezne kot panične ocene, da bi Rusija morda lahko zmagala v tej vojni. To bi bil za ZDA Afganistan 2, gromozanski strateški poraz. Poraz v Afganistanu je bil samo velika sramota za ugled ZDA, poraz v Ukrajini pa bi pomenil dolgotrajno strateško geopolitično škodo – kdo bi se še bal ZDA, koga ZDA sploh še lahko ustrahujejo in izsiljujejo s sankcijami in kaj, če ta nekdo poišče pomoč pri Rusiji?

Spodnji komentar, ki ga je napisal upokojeni ameriški polkovnik Daniel Davis, preigrava možnost ruske zmage in ameriške opcije. Članek je sicer informacijsko močno pristran v korist ZDA, vendar pa kljub temu ugotavlja, da je možnost ruske zmage dokaj velika. Davis zato predlaga, da morajo ZDA resno pretehtati svoje opcije in se v primeru večje verjetnosti ruske zmage zavzeti za čim hitrejšo diplomatsko rešitev, da bi tako minimizirale svoje strateške izgube. Z drugimi besedami, ameriški nacionalni strateški interes ima prednost pred interesi Ukrajine in, kot nakazuje Davis, bo Ukrajina pač morala pristati na nemaksimalne rešitve, če obstaja nevarnost ogrozitve ameriških strateških interesov.

Nadaljujte z branjem→

ZDA so v zadnjih nekaj desetletjih naredile štiri velike, ampak zares velike strateške napake, vse kot kolateralna škoda v zasledovanju ameriških gospodarskih in političnih interesov. Prva strateška napaka so bile ameriške investicije in prenos večine ameriške proizvodnje v Kitajsko, in sicer ob podcenjevanju Kitajske in naivni predpostavki, da se bo Kitajska obnašala in uklonila ameriškemu kapitalu in politični moči kot vsaka druga manj razvita država. Kar se ni zgodilo, pač pa so ZDA na ta način nehote Kitajsko dvignile iz revščine in ji omogočile, da je tehnološko dohitela in večinoma prehitela ZDA, gospodarsko jo bo v nekaj letih, ter postala glavna tekmica za globalno politično prevlado.

Druga strateška napaka se je zgodila kot kolateralna škoda ameriške invazije na Irak. Ta je za seboj potegnila dvig cen nafte in plina, kar je omogočilo Putinovi Rusiji, da je po bankrotu leta 1998 vstala iz pepela in se začela gospodarsko in vojaško krepiti. ZDA so tako nehote od mrtvih obudile Rusijo in “naredile Putina”. Od mrtvih so obudile nekdanjega največjega tekmeca.

Tretja strateška napaka je bilo ameriško sprovociranje ruske invazije na Ukrajino z namenom oslabitve Rusije. Predpostavka je bila, da se bo pod vplivom totalnih sankcij Rusija gospodarsko in vojaško izčrpala in se posledično politično sesula. Vendar se to ni zgodilo. Nasprotno, Rusije sankcije niso bistveno prizadele, pač pa so na eni strani omogočile oživitev prej zanemarjene ruske industrije, na drugi so pokazale tehnološko prednost nekaterih ruskih oborožitvenih sistemov in močno okrepitev ruske vojaške industrije. Paradoksalno, z ukrajinsko vojno se je ruska vojaška moč okrepila in trendu ni videti konca.

In četrta strateška napaka je, da so ZDA s sprovociranjem ruske invazije na Ukrajino in ob hkratnem provociranju Kitajske glede Tajvana uspele ustvariti politično in gospodarsko navezo med nekdanjima velikima rivaloma Kitajsko in Rusijo. Uspele so ustvariti potencialni monster Evrazije, ob čemer se križajo vsi največji politično trezni ameriški geopolitični strokovnjaki. In ta evrazijski dvojec je organiziral nov globalni politični blok BRICS+, ki je gospodarsko močnejši od zahodne grupacije G7 in ki dobiva nezaustavljiv globalni moment.

S temi strateškimi napakami pa so ZDA ogrozile svojo vlogo globalnega hegemona. Drugače rečeno, v svojem kratkovidnem ekonomskem in političnem pohlepu so uspele sebe vreči z globalnega prestola.

Nemško gospodarstvo je v recesiji, vsi indeksi poslovnih sentimentov so globoko v rdečem, obseg proizvodnje energetsko intenzivnih dejavnosti je med 10 in 20% nižji kot leta 2019, celo nižji kot v času kovida, število stečajev je na rekordni ravni, dve petini podjetij razmišlja o relokaciji v tujino ali pa so to že storila. Zakaj je Nemčija postala največji bolnik Evrope?

Vir: Financial Times

Najkrajši odgovor je: vladni zeleni energetski prehod, križan z vladnim odzivom na ukrajinsko krizo.

Nadaljujte z branjem→

V dolgotrajni vojni izčrpavanja, ki se obeta med Rusijo in kolektivnim Zahodom na ozemlju Ukrajine, bo zmagala država, ki ji bo kasneje zmanjkalo za boj sposobnih moških in ki bo uspela proizvesti več orožja in streliva. Glede vojaške sile ni dileme, saj bo – če Nato ne pošlje svojih čet v Ukrajino – slednji bistveno prej zmanjkalo za boj sposobnih moških. Vse pa kaže, da je tudi ZDA in ostalim zahodnim zaveznikom postalo jasno, da dileme ni tudi glede vojaške industrije: kot priznavajo, Rusija na letni ravni proizvede 7-krat več streliva kot vse zahodne države skupaj. Podobno je glede ostale vojaške tehnike. Rusija je pač obdržala močno vojaško industrijo in njen ritem zdaj ojačala na tri izmene, medtem ko so na Zahodu vojaško industrijo večinoma opustili ali pa jo ohranili v majhnem obsegu. Poleg tega je Rusija v zadnjih desetletjih delala na razvoju novih orožij in danes prednjači pred Zahodom na področju letalstva, supersoničnih raket in protizračne obrambe, hkrati pa je razvila orožja, ki temeljijo na povsem “novih fizikalnih načelih“. Očitno bo Ukrajina še nekaj časa poligon za testiranje novega orožja in merjenje vojaškega potenciala med Rusijo in ZDA.

Spodaj je, kot običajno, dober vpogled na strani MoA.

______________

Last year I mocked the media for claiming that ‘Russia is running out of’ whatever.

• How Russia, And Putin, Are Weaponizing, Losing And Running Out Of … Everything – June 3, 2022
• Russia Is Running Out Of [Whatever The Media Claim] – June 26, 2022
• Russia, Having ‘Run Out Of Missiles’, Launches Barrage On Ukraine – Oct 10, 2022

> Back in March I had warned that Lies Do Not Win Wars. Here is another practical example.

After allegedly having ‘run out of missiles’ and, more importantly, patience, the leadership of the Russian Federation decided to de-electrify Ukrainian cities with a ‘barrage of missile strikes’. <

Western military commentators have finally started to accept the obvious. Russia is winning and doing so by a large margin.

Nadaljujte z branjem→

This week more than 60 US senators met behind closed doors with 22 “tech titans” (as the New York Times put it) to discuss artificial intelligence. Not present, unfortunately, was the tech titan who in the coming months may have the biggest impact on discourse about AI: Mustafa Suleyman, whose new book The Coming Wave will hit the bestseller list next week and seems destined to become the first big zeitgeist-shaping book about AI of the ChatGPT era. (Which is to say: the era when “generative” AI, and in particular “large language models,” got lots of people to take this AI thing seriously.)

A month ago I lauded a Foreign Affairs piece about AI co-authored by Suleyman (co-founder of DeepMind and now CEO of Inflection AI) and geopolitical analyst Ian Bremmer. Now that Suleyman’s book is out, I can say a bit more about why I think he’s worth listening to—why we’re lucky that the first big tech-titan-authored AI book of this era is by him (as opposed to, say, hyper-libertarian Peter Thiel or hyper-disingenuous Mark Zuckerberg or hyper-hyperbolic Elon Musk).

Nadaljujte z branjem→

Tale vizualizacija spodaj je fascinantna in razlika v dinamiki razvoja pride do izraza šele, ko jo vidite na tak način. Še leta 1986 sta bili Indija in Kitajska enako veliki glede BDP, nato pa je kitajska gospodarska rast eksplodirala in danes je Kitajska skoraj 6-krat večja od Indije po BDP.

Kaj so kitajske avtoritarne oblasti na razvojnem področju počele bistveno boljše od indijskih demokratičnih vlad?

V zvezi s sedanjo katastrofo ob poplavah v Libiji je indikativna tipična hipokrizija zahodnih politikov in glavnih medijev. Na eni strani poročajo o žrtvah ob katastrofalnih poplavah in slabo protipolavno zaščito povezujejo s slabim upravljanjem države oziroma kaosu po letu 2011. Prav tako govorijo o tem, da je bila Libija do 2010 najbolj razvita afriška država in z najvišjim Human Development indeksom, zdaj pa gre za povsem porušeno državo in brezpravno, kjer cvetijo javni trgi s sužnji. Na drugi strani pa absolutno pozabijo na to, da je Libijo v to katastrofalno stanje kaosa, brezpravja in brezvladja pahnila intervencija Nata leta 2011, za katero so Američani sfabricirali podatke o domnevnih neredih kot povod za intervencijo. Prav tako pa pozabijo, da so zahodni mediji absolutno javno podpirali to intervencijo Nata, ki je privedla do sedanjega stanja.

Le kako se lahko dotični politiki in novinarji zjutraj v ogledalu pogledajo v oči?

Spodaj je kratka poljudna kronologija.

Nadaljujte z branjem→