Ponovna objava članka iz leta 2018. Pet let in Covid krizo kasneje je kitajska gospodarska rast še vedno impresivno robustna in visoka. Kitajski stroj rine kot lokomotiva.

Dolgo časa smo čakali na to – na priznanje, da obstaja poseben, kitajski razvojni model. Letos mineva 40 let od začetka Deng Xiaopingovih post-maocetungovih tržnih reform pod okriljem močne državne razvojne politike, ki so iz zaostale agrarne države naredile svetovno gospodarsko velesilo in tehnološkega velikana. Po letu 1978 je Kitajsko gospodarstvo raslo v povprečju po 10% na leto, gospodarska rast v teh štirih desetletjih pa je le 3-krat padla pod 6% letno.

Slika 1: Kitajska gospodarska rast po letu 1978 (v %)

Vir: The Economist

V teh štirih desetletjih (med 1987 in 2017) je – v dolarjih – Kitajska za 59-krat (!) povečala svoj BDP, po pariteti kupne moči pa za 95-krat. Če se vam ob velikosti kitajske populacije to zdi malo: v istem obdobju je Kitajska dohodek na prebivalca – v dolarjih – povečala za 39-krat, po pariteti kupne moči pa za 67-krat.

Za primerjavo:

• Velika Britanija je po letu 1780 potrebovala 58 let za podvojitev BDP,
• ZDA so potrebovale 47 let (po 1839)
• Japonska je potrebovala 35 let (po 1885)
• Južna Koreja je potrebovala: 11 let (po 1966)
• Kitajska podvoji svoj BDP vsakih 5 do 6 let (glejte sliko)

Slika 2: Kitajska podvoji svoj BDP vsakih 5-6 let

Vir: Penn World Tables; lastni preračuni.

Ob nadaljevanju sedanjih trendov in ob predpostavki 2% rasti ZDA in 6.5% rasti Kitajske, bo slednja v enem desetletju (leta 2028) glede BDP prehitela ZDA in postala absolutno največje gospodarstvo na svetu.

Slika 3: Kdaj bo Kitajska po BDP prehitela ZDA?

Vir: Bloomberg

Glede BDP na prebivalca pa naj bi se to zgodilo čez približno 25 let. Glejte spodnjo zabavno simulacijo Hansa Roslinga.

.

To so dejstva. Vprašanje pa je, kaj je povzročilo tako hiter gospodarski razvoj in kaj vpliva na to, da je rast tako visoka in stabilna. Doslej so popularne razlage trdile, da so čudežno kitajsko gospodarsko rast povzročile Deng Xiaopingove tržne reforme, ki so omogočile, da so tržne sile izkoristile velik kitajski potencial. Drugače rečeno, kitajska je z Deng Xiaopingovimi tržnimi reformami prevzela neoklasični tržni razvojni model, ki ga ni več dušila socialistična regulacija. Kitajskin razvoj torej ni nič posebnega, ne gre za noben poseben ali nov razvojni model.

Vendar to seveda ne drži. Dani Rodrik s Harvarda je že pred 20 leti primerjal razvoj denimo lartinsko-ameriških in azijskih držav in ugotovil, da so latinsko-ameriške države, ki so se držale učbeniškega neoklasičnega razvojnega modela in postulatov Washingtonskega konsenza glede privatizacije, deregulacije in popolne odprtosti za zaunanjo trgovino, tuje naložbe in finančne tokove, rasle mizerno počasi ali celo povsem zastale v primerjavi z azijskimi državami, ki so ignorirale te free-market postulate in namesto tega z močnimi industrijskimi politikami, subvencijami in kontroliranim odpiranjem za tujo konkurenco in finančni kapital spodbujale domači razvoj.

No, Zhu Ning iz univerze Tsinghua gre v The Economistu še korak naprej, ko ugotavlja pomembne razlike v razvojnem model ostalih azijskih držav in Kitajske. Medtem ko so vse uporabljale t.i. East Asia development model izvozne specializacije ob močnih industrijskih politikah in subvencijah države, pa se Kitajska pomembno razlikuje od ostalih v svojih politikah. Prvič, Kitajska ima zaradi specifičnega enopartijskega centralističnega modela upravljanja pomembno prednost, saj se direktive z vrha glede spodbujanja visoke rasti dosledno prenašajo v posamezne province, kjer lokalna vodstva tekmujejo, da dosežejo postavljene jim cilje.

Drugič, Kitajska je za razliko od ostalih azijskih držav svoj finančni sistem z zidom kapitalskih ovir odrezala od svetovnega finančnega sistema, zato je skoraj neobčutljiva na finančne šoke in krize, ki jih producirajo ameriški in globalni finančni trgi. In tretjič, kitajska ima unikatni model makroekonomskega upravljanja gospodarstva, kjer monetarna in fiskalna politika orkestrirano iz enega vrha skrbita za glajenje poslovnih ciklov in da se baloni ne razpočijo. Ko se rast ohladi, na Kitajskem ni domačega parlamentiranja ali poslušanja bedastih nasvetov bedastih uradnikov nekih Evropskih komisij, OECD-jev in IMF-ov o nujnosti fiskalne konsolidacije (zategovanja pasu in varčevanja) v času krize, pač pa fiskalna in monetarna politika ponudita ustrezen stimulus in gospodarstvo poženeta iz krize.

Kitajska torej ima svoj lasten razvojni model. To je sicer model tržnega gospodarstva, ki pa je utirjen z jasnimi smernicami strateških razvojnih in sektorskih politik (kjer država izbere strateške sektorje) in ki je centralistično makroekonomsko upravljan. Kitajski razvojni model kaže ostalim, razvitim državam, kako bi morale menedžirati svoja gospodarstva, ne pa se zanašati na ideologijo, da trgi vedo najbolje glede bodočega razvoja in na ideologijo samoregulacije trgov. Kitajski razvojni model je vsem ostalim dal lekcijo, kako je mogoče povečati učinkovitost, če – ob kontrolirani odprtosti – trgom ustrezno pristrežeš peruti, jih utiriš in jih rešuješ, ko se zaplezajo.

So maybe China’s model does not pose a challenge. Rather, it may be in harmony with the free-market-based paradigm of neo-classical economics. China’s government has proved that it can provide important and sometimes indispensable remedies when the market fails—an ability that economic theory had failed to predict it could master. With such involvement by the government, it is possible that economies elsewhere might perform better, even if they become less “free”.

It could be argued that China’s success does not raise questions about the correctness of market-based economics, but only about the best way to perfect the market. It may be that China’s experience will eventually provide an answer to the hitherto unresolved question of how to ensure sustained high-quality growth while integrating more closely with the global economic and financial system and opening up domestic markets in service and financial industries.

Vir: Zhu Ning, The Economist