Nekateri so presenečeni nad izjavo Aleksandra Mervarja (ELES), da bomo morali v času do izgradnje novega bloka jedrske elektrarne (JEK2), ko se sicer načrtujejo velike investicije v nove kapacitete sončnih elektrarn, izgraditi več plinskih elektrarn:

Vendar presenečenje ni na mestu. Poglejmo dva primera iz realnega sveta: primer energije iz sonca in primer energije iz vetra ter korelacijo s porabo plina.

Prvič, glede sončnih elektrarn (SE) potreba po izgradnji kapacitet plinskih elektrarn (PE) ob večjem obsegu vključevanja elektrike iz SE v omrežje izhaja iz zakonitosti delovanja SE kot ekstremno nestanovitnega in variabilnega vira energije (SE so še bolj nestanoviten vir od vetra). Poglejte spodaj primerjavo med teoretično povprečno letno proizvodnjo iz SE pri nas (aproksimirano s povprečno osončenostjo pri nas v obdobju 2010-2022) in porabo različnih energentov – električne energije in porabe plina in kurilnega olja v gospodinjstvih (vir: SURS). Kot lahko vidite, SE pri nas proizvedejo 75% elektrike (EE) med aprilom in septembrom (slika spodaj), v preostalem času (kurilna sezona med oktobrom in marcem, ko porabimo >62% letne porabe olja in plina) je treba EE iz sonca za ogrevanje nadomestiti z EE iz fleksibilnih virov (TE na plin ali premog). Bolj kot bomo opuščali plin za ogrevanje in šli na toplotne črpalke, več elektrike bomo rabili pozimi (modra krivulja spodaj se bo močno obrnila navzgor). Torej več bo EE iz sonca in večja bo elektrifikacija ogrevanja in prometa, večje nadomestne kapacitete bo treba zagotoviti za proizvodnjo EE ponoči, ob oblačnih dneh in za kurilno sezono. Zato Mervar govori o gradnji novih plinskih elektrarn.

Drugi primer se nanaša na Irsko, ki je svojo energetsko prihodnost naslonila na vetrno energijo. Delež energije iz vetra v omrežju se je povečal v povprečju na 34%, ob vrhuncih pa dosega tudi 65%. Vendar se je, kot kaže študija na zelo podrobnih podatkih (obdobje 2015-2019), ki jo je lani v reviji Applied Energy objavil Jan Emblemsvåg, v tem času istočasno in v enaki meri povečala tudi poraba plina, ki je potreben za ustvarjanje nadomestne energije (korelacija med proizvodnjo energije iz plina in vetra znaša visokih 85%). To pomeni, da je ob več EE iz vetra, ki navidezno nadomešča proizvodnjo EE iz premoga, plina, sonca, vode itd., potrebno več kapacitet plinskih elektrarn za izravnavo nihanj v proizvodnji vetrnih elektrarn. Torej: več vetra pomeni tudi večjo porabo plina. Zato je ta študija tudi pokazala, da so se s povečanjem deleža nestanovitne vetrne energije izpusti CO2 zmanjšali le za 10 do 20%.

Študija sklene z ugotovitvijo, da sistemi z energijo iz vetra, ki jih je treba balansirati s plinom, niso vzdržni iz vidika izpustov.

Navedene stvari so v energetiki splošno znane, zato tukaj ni in ne more biti presenečenj, da bomo ob več EE iz sonca in vetra potrebovali tudi več plinskih elektrarn, pri čemer pa se izpusti CO2 prav zaradi tega ne bodo bistveno znižali. Res pa je, da različni kvazi-zeleni agitatorji v različnih vladnih inštitucijah, nevladnih organizacijah in na socialnih omrežjih prodajajo manipulacije, da lahko z več EE iz obnovljivih virov sonca in vetra razogljičimo proizvodnjo EE. Ne moremo! Ne v teoriji in še manj v realnem svetu.

Spodaj sta sliki, ki primerjata letne izpuste CO2 v proizvodnji EE med konceptom SAZU-GZS (NEK, JEK2, hidro, sonce etc.) in obeh konceptih NEPN (VELIKO sonca v obeh, OVE scenarij je brez JEK2). Kot lahko vidite bi se v primeru SAZU-GZS CO2 izpusti v proizvodnji EE po izgradnji JEK zmanjšali za več kot 60 %…

… medtem ko bi se izpusti CO2 v primeru obeh NEPN scenarijev znižali le za 25 % do 32 %. Razlog je v tem, da bi bilo ob velikem deležu EE iz sonca v omrežju, potrebno zagotavljati več EE za izravnavo in nadomestne EE iz “umazanih” plinskih elektrarn ali iz uvoza (ponoči oziroma v kurilni sezoni pa ta uvozna EE prihaja iz elektrarn na premog ali plin).