Ta komentar je bil generiran s pomočjo umetne inteligence – z uporabo ChatGPT 4o in nato močno editiran (* glejte več spodaj)

Jan Emblemsvåg je v sveže objavljenem članku z naslovom “Rethinking the ‘Levelized Cost of Energy’: A critical review and evaluation of the concept” naredil temeljit pregled metrike izravnanih stroškov energije (LCOE), ki se pogosto uporablja pri oblikovanju politik in ocenjevanju energetskih tehnologij. Avtor kritizira poenostavljeno formulacijo LCOE in poudarja pomembne nianse in zapletenosti, ki so pogosto spregledane, zlasti v kontekstu spremenljivih obnovljivih virov energije (VRE).

Emblemsvåg uvodoma poudarja pomen natančnega izračuna stroškov energije za informirano odločanje, zlasti s strani organizacij, kot je Intergovernmental Panel on Climate Change (IPCC). Poudarja, da se LCOE uporablja za primerjavo različnih energetskih tehnologij, vendar poudarja, da lahko preprostost izračuna povzroči nerazumevanje resničnih stroškov, povezanih s proizvodnjo energije.

Omejitve LCOE

Emblemsvåg ugotavlja več pomanjkljivosti v trenutni uporabi LCOE, zlasti glede njene nezmožnosti zajeti zapletenosti, ki jih prinašajo VRE. Prispevek navaja soglasje med raziskovalci, da lahko tradicionalni izračuni LCOE napačno predstavijo stroške, povezane z integracijo obnovljivih virov energije v obstoječe energetske sisteme. Emblemsvåg se je v članku osredotočil predvsem na številne ugledne mednarodne organizacije, kot je Mednarodna agencioja za energijo (IEA), ki imajo precejšen vpliv pri promociji uporabe LCOE. Ugotavlja, da nekritično uporabljajo pomanjkljivo LCOE analizo, kar vodi do potencialno zavajajočih zaključkov za oblikovalce politik.

Za razliko od njih Emblemsvåg kritično analizira formulo, ki se uporablja za izračun LCOE in razpravlja o ključnih parametrih in pomenu zagotavljanja primerljivosti različnih energetskih tehnologij. Ugotavlja, da številni izračuni LCOE ne upoštevajo kritičnih dejavnikov, kot so stabilnost sistema, zanesljivost in različne življenjske dobe različnih energetskih tehnologij. Pridružuje se drugim kritikom, in sicer da LCOE ne bi smel odražati le stroškov, povezanih s proizvodnjo energije, ampak bi moral vključevati tudi stroške na ravni sistema, da bi zagotovili natančnejšo predstavitev dejanskih stroškov energije.

Nadaljujte z branjem→

Tucker Carlsson nadaljuje s serijo odličnih intervjujev

(0:00) How Close Are We to Nuclear War?
(12:08) Why Don’t We Know All the Details of 9/11?
(25:23) The Nuclear War Chain Reaction
(33:29) Warcrimes in Serbia?
(37:05) Why Hollywood Exiled Oliver Stone
(40:33) The Economic War Between the US and Russia
(50:11) Is There Hope for Hollywood?
(57:37) The Rapid Advance of Nuclear Weapon Technology
(1:12:02) The Shadowy Acts of NATO
(1:17:07) The Origins of War Profiteering
(1:26:01) How the Democrat Party Became the Party of War
(1:32:50) How History Is Rewritten

Če zanemarimo grotesknost situacije, je to za Grendlandijo odlična priložnost. Lahko ostane samostojna in se izpogaja za velike denarje za koncesije nad izkoriščanjem naravnih bogastev in postavitev pristanišč in vojaških baz. Tudi Kitajska in Rusija bi bili zainteresirani.

EU pa bi morala biti zainteresirana še najbolj glede na to, da nima praktično nobenih strateških materialov pod svojo kontrolo. Ne vem, kaj so države in vodstvo EU počeli do sedaj, da niso videli tega strateškega potenciala Grenlandije.

Na področju razvoja in energetske politike imata obe skrajni (leva in desna) stranki, pred katerimi strašijo nemški mediji in evropska vodilna politična kasta, še najbolj normalne poglede in stališča. Sahra Wagenknecht (socialistka iz nekdanje Die Linke, zdaj Sahra Wagenknecht Alliance) bi ukinila sankcije proti Rusiji (ki škodijo nemškim podjetjem) in spet vzpostavila uvoz ruskega plina.

Na nasprotnem, na skrajno desnem polu pa bi Alice Elisabeth Weidel (Alternative for Germany, AfD) pa bi ponovno odprla jedrske elektrarne, ponovno usposobila in odprla Severni tok z aruski ploin in porušila vsa polja vetrnic.

Če sta obe skrajni stranki še najbolj normalni, kar se tiče energetike in razvoja, ima Nemčija velik problem. Razen če obe stranki zmagata in oblikujeta koalicijo.

Izjemno dober komentar Johna Burna Murdocha v Financial Timesu je pokazal na novo dimenzijo razumevanja problema padajoče rodnosti. Pokazal je, da gre problem padajoče rodnosti z roko v roki z naraščajočo preferenco po samskosti. Padec rodnosti po vsem svetu ni posledica manjšega števila otrok na par, temveč občutnega zmanjšanja števila ljudi v razmerju. Njegovi podatki za številne (razvite in nerazvite) države kažejo izjemno visioko korelacijo med stopnjo rodnosti in deležem samskih. Torej, ker ljudje trendno izgubljajo željo po “parjenju” (življenju v paru), naj bi se trendno zmanjševala tudi rodnost.

Trend je globalen, z nekaj izjemami (Južna Azija). Murdoch poskuša najti povezavo med med manjšo željo po parjenju z naraščajočo uporabo pametnih telefonov. Slednji naj bi zmanjševali željo po druženju, hkrati naj bi omogočili širjejnje liberalnih vrednot med ženskami prek družbenih omrežij. V Južni Aziji naj bi se tradicionalne vrednote bolj ohranile zaradi manjšega dostopa do interneta, zato je ta trend manj močan.

Zanimivo je tudi, da je ta trend sicer povezan z izobrazbo, vendar drugače, kot smo mislili do sedaj. Do sedaj je veljalo prepričanje, da je trend padajoče rodnosti posledica trendno višje stopnje izobrazbe žensk. Vendar pa podatki kažejo, da naj bi bil trend manjše stopnje parjenja bolj izrazit med manj izobraženimi (zaradi manjše samozavesti pri iskanju partnerja).

Spodaj je nit na podlagi tega komentarja s ključnimi slikami in poudarki. V posebnem komentarju sledijo podatki za Slovenijo, ki odstopajo od teh.

Coupling and Fertility are Falling.

In Finland, Mexico, Peru, South Korea, Thailand, Turkey and the US, both are going down.

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanović v odličnem komentarju kot odgovoru na kritiko Martina Wolfa v Financial Timesu opisuje, kako so ameriški mainstream ekonomisti v sodelovanju z Bidnovo administracijo porušili fundamente povojne mednarodne trgovinske ureditve. Trump bo le še dokončal njihovo delo in dodal še geografski ekspanzionizem z zasedbo ozemelj, za katere meni, da so strateški za Ameriko. Milanović se sprašuje, katere bistvene sestavine neoliberalne globalizacije so sploh še ostale nedotaknjene (več spodaj).

O tej temi sem že večkrat pisal v času prvega Trumpovega mandata, ko se je večina ljudi in tudi ekonomistov zgolj sramežljivo čudila Trumpovemu iniciranju trgovinskih in tehnološke hladne vojne in niti ni opazila njegove efektivne imobilizacije Svetovne trgovinske organizacije (z neimenovanjem ameriških arbitrov, zaradi česar WTO vse do danes ne more presojati o teh nedovoljenih trgovinskih praksah). Takrat (februarja 2017) sem svaril, da je trgovinska vojna realna nevarnost globalizaciji in svetovnemu redu. Globalna trgovinska vojna se, če eskalira, kot nas uči zgodovina, lahko razvije v sfero politike in vojaške spopade. Takrat sem opozoril na dogajanje v 1930-ih letih, ko so ZDA leta 1930 s Smooth-Hawleyevim carinskim zakonom zakuhale globalno trgovinsko vojno, ki je po desetletju depresije in kaosa trgovinskih in valutnih vojn na koncu privedla do 2. svetovne vojne in največje morije v zgodovini človeštva.

In zdaj smo tam – onstran trgovinske vojne in že v fazi vojaške eskalacije.

Kako se bo končalo tokrat?

Nadaljujte z branjem→

Pesem je, kar se mojega glasbenega okusa tiče, sr…e, ima pa dober tekst (ki se ga zaradi slabe muzike ne da ločiti od običajnih lajn tega tipa). Ima pa predvsem izvrsten marketinški spin. Kakšno boljšo reklamo si lahko želiš od tega, da te zaradi omembe genocida v Gazi zapusti menedžer in te cenzurirajo na Facebooku? 5 milijonov ogledov zaenkrat…

Abbe May

Zadnje desetletje je bilo moderno biti “družbeno, okoljsko in upravljalsko  odgovoren”. Velike korporacije so tekmovale v tem, katera bo bolj glasno javno komunicirala, da spoštuje in implementira standard ESG (Environmental, Social, and Governance) odgovornosti. Tekmovale so, kako čim bolj obsežno in grafično všečno v letnih poročilih prikažejo, kako zelo so ESG odgovorne (pri čemer jih večina ni imela za pokazati kaj drugega od tega, da imajo nekaj sončnih panelov na strehi, da imajo varčne žarnice ali da se določen odstotek zaposlenih v službo vozi s kolesom). In največje globalne banke so sklenile “ESG pakt”, v okviru katerega so se zavezale, da bodo zmanjšale financiranje fosilnih projektov in financiranje večinsko preusmerila k obnovljivim virom energije.

Kakšnega pol desetletja je korporativni in finančni svet živel v čudoviti pravljici družbene odgovornosti. …dokler klienti bank niso ugotovili, da “obnovljivi projekti” niso več donosni. Postali pa so nedonosni, ker so vlade v razvitih državah ukinile ali bistveno zmanjšale subvencije zanje. Nenadoma so se spet bolj splačali “fosilni projekti”. In največje globalne banke, za njimi pa tudi največji investicjski skladi (včeraj je to sporočil še BlackRock), so eden za drugim sporočali, da zapuščajo ESG pakt. Nato so največje globalne banke sporočile, da se preusmerjajo v financiranje jedrskih projektov.

Torej pravljica “zelene in družbene odgovornosti” se je prenehala v trenutku, ko so vlade umaknile subvencije in ko so se pokazali pravi stroški “obnovljivih projektov”, s čimer je kolapsnila njihova donosnost. Preusmeritev nazaj k fosilnim projektom in ponovno odkritje jedrskih projektov je bila logična, saj ti projekti ne potrebujejo subvencij, da bi bili donosni.

Podobna zgodba kot glede “zelene in družbene odgovornosti” se je pravkar zgodila tudi glede spoštovanja “raznolikosti”. Pred leti je bila modna ideja za podjetja, da se je dobro osredotočiti na raznolikost, pravičnost in vključenost (Diversity, Equity and Inclusion, DEI). Korporacije so tekmovale glede spodbujanja ideje o večji raznolikosti pri zaposlovanju in to na veliko razglašale tudi v letnih poročilih za lastnike. …dokler niso ugotovile, da zgolj zaposlovanje več žensk in temnopoltih ne pomeni tudi tega, da bodo ti uspeli ali da se bodo povzpeli na vodilne položaje. No, v resnici pa, dokler niso ugotovile, da od spoštovanja raznolikosti pri zaposlovanju nimajo koristi, ker ti “raznoliki kadri” ne prinašajo tolikšnega učinka kot “neraznoliki kadri” s spričevali z dobrih šol.

Nadaljujte z branjem→