Janet Yellen, predsednica Fed, je prejšnji petek imela zelo odmeven govor o tem, kam bi makroekonomisti morali usmeriti svoj raziskovalni fokus. Naštela je štiri področja. Kot prvo je navedla vpliv agregatnega povpraševanja na agregatno ponudbo. To je seveda v nasprotju z dosedanjo doktrino, kjer so dolgoročni BDP determinirali faktorji na strani ponudbe, medtem ko je bilo povpraševanju dopuščeno zgolj vplivanje na ciklično nihanje okrog trendne dinamike BDP. Zadnje raziskave, predvsem Summers & Fatas (2016), pa so pokazale, da recesije (padec povpraševanja) puščajo globoke rane tudi v dolgoročnem BDP, saj zaradi učinka histereze del delovne sile in kapitala ostane trajno nezaposlen.

Drugo področje je obravnava agentov v makro modelih. Yellenova pravilno pravi, da bi morali opustiti predpostavko reprezentativnega agenta in preiti na heterogene agente, saj en sam reprezentativni agent slabo oziroma napačno prikazuje dejansko stanje. Tretje področje je interakcija med finančnim in realnim sektorjem, predvsem vpliv povečanega zasebnega dolga na fluktuacije BDP. Kot zadnje pa navaja raziskovanje vzrokov za inflacijo, kjer se je stara paradigma glede vpliva plač in kratkoročnih inflacijskih pričakovanj izpela.

Spodaj nekaj odlomkov iz govora Yellenove.

Nadaljujte z branjem→

David Autor iz MIT, eden najboljših ekonomistov s področja ekonomike dela in eden izmed trojice avtorjev (Autor, Dorn, Hanson) dveh trenutno najbolj vročih ekonomskih raziskav (tukaj in tukaj), v intervjuju za The Region, spletni portal podružnice Federal Reserve v Minneapolisu, pojasnjuje njegovo intelektualno evolucijo v spoznavanju učinkov sproščene trgovine na gospodarstvo. Pojasnjuje, kako je s soavtorji v nasprotju s predpostavkami trgovinskih modelov odkrival, da liberalizacija trgovine nima hitrih ravnotežnih učinkov. Nasprotno, bolj intenzivna globalizacija, predvsem s Kitajsko, je z zapiranjem domače proizvodnje in selitvijo delovnih mest v Latinsko Ameriko in Azijo pustila globoke rane v posameznih regijah. Nekatere regije se tudi po 15 letih niso pobrale, pač pa jih še vedno pesti depresiven trg dela. Vplivala je tudi na odločitve glede formiranja družin, na zmanjšano rodnost, na vrzel v plačah glede na spolno strukturo zaposlenih itd. Ta polarizacija na trgu dela in posledična socialna polarizacija pa sta za seboj potegnili tudi politično polarizacijo – v regijah, ki jih opustošila globalizacija, so volilci začeli voliti bolj ekstremne politike. Trump in Sanders sta posledica zanikanja problema oziroma neuspešnega odgovora liberalizacijo trgovine z redistributivnimi politikami, ki bi kompenzirale izgube “luzerjev” v tej globalizacijski epizodi.

Zelo dober intervju. Tudi zato,  ker – na zelo zanimivi temi – pokaže, kako so intelektualno pošteni raziskovalci sposobni spremeniti stališča, kadar v raziskovanju trčijo na nova dejstva.

Nadaljujte z branjem→

Ekonomisti običajno podcenjujejmo učinek migracijskih tokov. Naši teoretični (konceptualni) modeli nam sicer povedo, da pritok migrantov zniža raven plač domačim zaposlenim, kar je dobro za domače lastnike kapitala. Toda to zviša plače migrantom, ki so prišli ter plače v okolju, od koder so odšli ter zniža dobičke tamkajšnjim lastnikom kapitala. Če gledate na zadevo iz vidika splošnega ravnotežja integriranega (svetovnega) gospodarstva, kakor to gledamo ekonomisti, se zaradi migracij splošna blaginja v svetu poveča zaradi boljše alokacije resursov.

Toda ta pogled ima en problem, in sicer zelo velik problem, ki ga ekonomisti ignoriramo. To pa je, da po takšnih migracijskih valovih ne pride do takojšnjega oblikovanja novega ravnotežja, pač pa da pride v vmesnem času do daljšega obdobja potencialno zelo velike polartizacije in nestabilnosti. V vmesnem času se namreč zelo povečajo razlike v razdelitvi dohodkov – v državi, prejemnici migrantskega vala, se zmanjšajo plače, povečajo pa dobički kapitala in s tem prihodki iz naslova lastništva kapitala, kar močno poveča neenakost. V regiji, ki je najbolj prizadeta, se povečajo frustracije zaradi znižanja plač in/ali manj prostih delovnih mest. To povečanje neenakosti na ravni države in povečanje frustracij na ravni posamičnih regij pa za seboj potegne povečano družbeno nestabilnost in politično polarizacijo, iz katere se lahko rodijo upori in revolucije.

In tukaj nastopi delo evolucionističnega antropologa oziroma evolucionističnega zgodovinarja Petra Turchina iz univerze v Connecticutu, ki je leta 2007 objavil knjigo “War and Peace and War: the Rise and Fall of Empires“. V njej pa je obdelal prav vpliv različnih sil na sekularne cikle oziroma na pojav kriz.

Nadaljujte z branjem→

Tale študija Rothwell (2016) “Explaining Nationalist Political Views: The Case of Donald Trump“, narejena na zelo velikem vzorcu, najbrž najbolje prikazuje razlike med volilci Trumpa in ostalih predsedniških kandidatov. In pri Trumpovih podpornikih gre za zanimiv miš-maš ali, če hočete, brozgo različnih osebnih značilnosti in značilnosti okolja: so manj izobraženi in bodisi prihajajo iz družin z visokimi dohodki ali pa so brezposelni in na socialni pomoči, bolj verjetno prihajajo iz okolij, kjer je medgeneraciska mobilnost manjša (otroci težje napredujejo po družbeni ali dohodkovni lestvici) in ki so manj izpostavljena trgovinski konkurenci, migrantom in bolj izobraženim, pač pa so bolj rasno homogena. Izstopajo prav slednje karakteristike: v bolj izoliranih okoljih (od trgovine, stikov s tujci ali bolj izobraženimi) se stereotipi o tujcih ojačajo, kar vodi k ektremnim nacionalističnim stališčem glede njih.

Vir: Rothwell (2016) “Explaining Nationalist Political Views: The Case of Donald Trump” Nadaljujte z branjem→

Barack Obama je resnično car. Za razliko od mladega Billa Clintona ni samo zelo zelo inteligenten, pač pa tudi z osebno integriteto, izrazitim posluhom za socialno šibkejše in precej bolj neodvisen od finančne industrije. Prejšnji teden je imel genialni govor, kjer se je na koncu dotaknil tudi vodenja  države za razliko od podjetja in nasvetov direktorjev glede vodenja. Njegov point je seveda izjemno točen in pronicljiv: če bi se jaz (kot predsednik države) moral ukvarjati samo z razvojem neke naprave ali aplikacije in mi ne bi bilo treba skrbeti, ali si bodo revni lahko privoščili to napravo in ali ima ta naprava kakšne neželjene stranske učinke – ter ob tem še z vsem ostalim – so vaši nasveti fantastični. Toda del vladnih nalog je pač ukvarjanje s stvarmi, s katerimi se nihče ne želi ukvarjati.

Država pač ni podjetje. Podjetja jemljejo kot dano, da imajo na voljo delujočo infrastrukturo, da je zunaj dovolj ponudbe kvalitetne delovne sile, da je zdravstveno stanje zaposlenih splošno na visoki ravni, da ni vojne, da ni ropajočih band, da jih konkurenca nelojalno ne omejuje, da jih banke ne ožemajo, da sodišča delujejo, da imajo ljudje dovolj denarja, da si lahko privoščijo njihove izdelke ali storitve itd. Vse to pa seveda zahteva, da se nekdo s tem ciljno ukvarja in seveda zahteva tudi financiranje prek davkov.

Vir: @nacin

Tole je must see. Stumpf se je po tem verbalnem bičanju obdržal le še teden dni.

.

Nadaljujte z branjem→

Pravkar smo imeli pregreto družinsko debato o tem, katera verzija pesmi Highway Patrolman je najboljša. Meni je Springsteenova, itak. Nebraska, 1982. Kultni album. Ta pesem prinaša kultno, večno resnico, pravilo št. 1, o katerem se ne govori. Ker ni treba: “Man turns his back on his family, well he just ain’t no good“. Pa čeprav se familja ne strinja povsem s tvojimi glasbenimi preferencami.

Ampak v konkurenci so še Johnny Cash, Dar Williams…

Nadaljujte z branjem→

Flegarjev Luka z Haiku Garden in z zadnjim EP-jem “Waver”. Vrhunsko!