Javier Blas, glavni analitik pri Bloombergu za surovine, je v današnjem članku analiziral presenetljivo dejstvo, da se cena nafte kljub eni največjih motenj v svetovni oskrbi zaradi vojne z Iranom še vedno giblje pod 100 USD za sod. Čeprav je bilo pred začetkom konflikta skozi Hormuško ožino transportiranih približno 20 milijonov sodov nafte dnevno (okoli petina svetovne porabe), se trgi niso odzvali s pričakovanim cenovnim šokom. Blas predstavi deset ključnih razlogov, ki pojasnjujejo to anomalijo. Pri čemer pa pravi, da je glavni razlog – Kitajska, Kitajska in Kitajska oziroma da Kitajska rešuje svetovno gospodarstvo in Trumpa pred kolapsom.

Prvi in najpomembnejši dejavnik je Kitajska. Kitajski uvoz nafte po tankerjih se je zmanjšal za skoraj 40 %, kar pomeni približno 4 milijone sodov dnevno manj kot običajno. Takšen padec predstavlja količino, primerljivo s skupno porabo Nemčije in Francije. Razlogi niso povsem jasni, vendar Blas domneva, da je kitajsko gospodarstvo manj odvisno od nafte kot v preteklosti oziroma da država uporablja svoje strateške zaloge. Prav zmanjšano kitajsko povpraševanje je po njegovem mnenju najpomembnejši razlog, da svetovna inflacija ni eksplodirala in da centralne banke niso bile prisiljene v agresivno zviševanje obrestnih mer.

Nadaljujte z branjem→

Glede znanosti sem to že večkrat pisal, zato imam zgoraj v kolofonu tudi citat izjave nemškega fizika Maxa Plancka (iz konca 19. stoletja). In enako velja za politiko. Šele ko se bo umaknila sedanja izjemno škodljiva generacija politikov, bo lahko prišlo do normalizacije zunanjepolitičnih, varnostnih in ekonomskih politik v zahodnih državah oziroma do njihove uskladitve z realnostjo in dejanskimi strateškimi interesi zahodnih držav.

Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo. Vprašanje pa je, ali bo po koncu evropske medijske protikitajske histerije temu preobratu smela slediti tudi evroposka politika, ki je pod popolnim ameriškim nadzorom. Upal bi si staviti, da še kar nekaj časa ne bo smela. Dokler EU ne bo gospodarsko, tehnološko in politično suverena, bo samo ekspozitura ameriških interesov v Evropi in svetu.

This is extraordinarily rare.

In fact, according to a key figure in the German business community (who is a dear friend of mine), it’s unprecedented.

An op-ed, two pages, centerpiece, in Germany’s most important economic newspaper (the Handelsblatt) that begs the German establishment to stop looking at China via the prism of propaganda. And it’s by their Shanghai bureau chief – not some outside contributor.

The title is “The China debate cannot continue like this!” and the article makes the case that it’s suicidal, from a German and European standpoint, to keep reducing China to false caricatures rather than facts.

In effect it’s rubbish in, rubbish out: if you tell people lies about China – whichever direction they go (anti or pro) – then obviously the policies that come out will be rubbish, designed for a mirage of a country that exists only in people’s imagination.

Needless to say, this is absolutely music to my ears because it’s literally the main point I’ve been making in my advocacy around China for now almost 10 years. Some are finally seeing the light…

I also believe, as I argued in my article “Are Western media turning China-friendly?” last year (https://arnaudbertrand.substack.com/p/are-western-media-turning-china-friendly) that this type of coverage was bound to happen, and there will be more and more of it.

Why? For a very simple structural reason: China is now too powerful to coerce. The West, and Europe in particular, just don’t have the leverage anymore. Which means that if you tell China to do something and they don’t want to, they just won’t do it. Period.

Nadaljujte z branjem→

Kot veste, imam Thomasa Pikettyja zelo rad. Bil sem najbrž prvi, ki je v Sloveniji propagiral ideje iz njegove knjige Capital in 21st Century in objavljal polemične strokovne izzive nanjo. Piketty je odličen analitik, najboljši na področju neenakosti porazdelitve dohodkov in premoženja in skrajni čas je, da dobi Nobelovo nagrado (čeprav mi nekaj pravi, da strokovnemu odboru švedske centralne banke, ki vsako leto naredi selekcijo področja znotraj ekonomije in najbolj citiranih ekonomistov znotraj področja, njegove ideje niso tako zelo všeč, da bi temi neenakosti in njemu podelil nagrado; mimogrede, preberite knjigo The Noble Factor, ki zelo dobro ilustrira, komu in zakaj švedska centralna banka podeljuje najvišja odličja v ekonomiji).

Torej Piketty je odličen analitik, najboljši na področju neenakosti, vendar je njegov problem v mesijanskosti in utopičnosti. Piketty bi rad rešil problem neenakosti ne na ravni držav, pač pa univerzalno – na globalni ravni. Propagira uvedbo globalnega davka na bogataše in prenos premoženja iz razvitih v nerazvite države. Kar se seveda ne bo nikoli zgodilo (več spodaj).

No, problem Pikettyja je, da se je zdaj – enako utopično – spustil na področje urejanja globalnih podnebnih sprememb. Kot sem predstavil tukaj, je Piketty pripravil zelo radikalni predlog za »rešitev« tega »problema«. Piketty opozarja, da podnebne krize ne bo mogoče rešiti zgolj s tehnološkim prehodom na čiste vire energije, temveč bo treba v razvitih državah omejiti materialno potrošnjo, upočasniti gospodarsko rast in spremeniti prehranske navade. Zelo podobno stališču Meščeve Levice in nekdanjega premierja Roberta Goloba.

Nadaljujte z branjem→

V vednost radikalni Pikettyjev zapis na X o nujnosti odrasti, da bi rešili planet. Moj komentar sledi.

The world today is characterized by large-scale inequalities. And a climate crisis is looming over us.

We urgently need a new vision for global progress in the 21st Century. One that grounds human development and equality in planetary habitability.

What would it take to achieve high prosperity and equality while remaining within planetary boundaries?

The World Inequality Lab is very excited to launch the #GlobalJusticeReport.

The key finding of the report is that energy transition alone will not suffice.

We need to combine it with “sufficiency” to stay within 2 degrees.

This includes labour hour reductions, growth caps in rich countries, less material consumption, and changes in food habits.

Nadaljujte z branjem→

Razprava o umetni inteligenci je v zadnjih dveh letih dobila nov ton. Če smo še nedavno poslušali predvsem navdušence, ki so napovedovali prihod tehnološke revolucije, danes vse več uglednih ekonomistov, raziskovalcev in intelektualcev opozarja na temnejšo plat razvoja umetne inteligence. Ne gre več zgolj za vprašanje delovnih mest ali zasebnosti, temveč za nekaj bistveno bolj temeljnega: ali lahko umetna inteligenca oslabi človekovo sposobnost razmišljanja, učenja in ustvarjanja novega znanja? In še huje, ali lahko umetna inteligenca uniči človeštvo samo?

Najodmevnejši prispevek k tej razpravi je prispeval Nobelov nagrajenec Daron Acemoglu s sodelavcema. V letošnji razpravi so razvili teoretični model, po katerem lahko napredni agenti umetne inteligence postopoma zmanjšujejo človekovo motivacijo za pridobivanje znanja. Če ljudje vedno pogosteje prepuščamo razumevanje, analizo in odločanje algoritmom, se lahko začne zmanjševati skupna zaloga človeškega znanja. Avtorji celo opozarjajo na možnost »kolapsa znanja« – stanja, v katerem družba izgubi sposobnost samostojnega ustvarjanja in obnavljanja znanja.

Nadaljujte z branjem→

Pred dvema mesecema in pol, po začetku vojne proti Iranu in zaprtju Hormuške ožine, je velika večina najbolj uglednih mednarodnih institucij – od IMF do Morgan Stanley – napovedovala, da lahko pride do hude energetske krize in posledično pritiska na rast cen (inflacijo) ter posledično stagnacijo zaradi dviga obrestnih mer. Če namreč nenadoma zmanjka na globalnem trgu 20 % ponudbe nafte in LNG, tretjine umetnih gnojil itd. (kar se ni zgodilo še nikoli), je logična posledica energetska kriza in kriza v prehrambeni industriji. Tudi jaz sem govoril o tej možnosti – v okviru različnih scenarijev. Edini dve osebi, ki se jih spomnim, ki nista sledili temu splošnemu mnenju v stroki, sta Javier Blas (glavni komentator za blagovne borze na Bloombergu) in Bojan Ivanc (glavni analitik na GZS). Njun argument je bil, da bo najbrž prišlo do “demand destruction” (strmoglavljenja povpraševanja) glede goriv, kar bo omejilo cenovne pritiske.

Od začetka vojne proti Iranu in zaprtja Hormuške ožine sta minila dva meseca in pol in do pričakovane krize ni prišlo. Cene nafte so sicer podvojene, vendar ne ekscesno visoke – na ravni med 90 in 100 $/sodček. Cene pogonskih goriv so sicer močno poskočile, vendar ne ekscesno visoko – v EU so na ravni  med 1.7 in 2.5 evra/liter. Torej cene nafte in derivatov so močno povišane, vendar  ker nafte in goriv ni zmanjkalo, cene niso šle ekstremno visoko. 

Ključno vprašanje je, zakaj kljub izgubi okrog 12 do 14 % globalne ponudbe nafte , ni prišlo do pomanjkanja nafte.

Nadaljujte z branjem→

Kateri tehnološki velikan ni prijavil (dovolj velikega) dobička na Irskem, da je v prvem četrtletju letos irski BDP upadel za 12 %?

Irsko je treba izvzeti iz Eurostatovih podatkov glede rasti BDP (itd.) na ravni unije, ker običajno – zaradi svoje narave kot davčne oaze – vedno skazi dejansko sliko. Brez Irske se je BDP v evrskem območju v prvem četrtletju povečal, z njo pa – navidezno – upadel.