The Final Showdown Between China and the U.S.: The Battlefield Shifts from Military Hegemony to Global Currency Warfare

As the clock struck 3 a.m. on Wall Street, Switzerland’s banking clearing system suddenly flashed a red alert—China’s Cross-Border Interbank Payment System (CIPS 2.0), powered by the digital yuan, went live simultaneously across 16 ASEAN and Middle Eastern countries. The first transaction, a 120 million yuan ($16.5 million) payment for auto parts, cleared from Shenzhen to Kuala Lumpur in 7.2 seconds. This speed, faster than a blink, rendered SWIFT’s three-day processing cycle a relic of the “Stone Age.” The global financial world finally awoke: a bloodless currency war, armed with blockchain scalpels, had sliced open the veins of dollar hegemony. 

Behind the Blitzkrieg: What 7 Seconds Upended Beyond Speed 

The digital yuan’s “financial blitzkrieg” struck three fatal weaknesses of the dollar system: 

1. Cost Annihilation: A cross-border e-commerce company’s ledger revealed that a $100,000 payment to a Thai supplier via SWIFT incurred $4,950 in fees (4.95%) and took 72 hours. Using CIPS 2.0, it cost $0.12 in network fees and settled instantly. This shift from “toll roads to data plans” slashed annual global trade settlement costs—worth $30 trillion—by over 90%.
2. Technological Supremacy: In tests by Singapore’s DBS Bank, the digital yuan’s *dual offline payment* function completed transactions without internet, while SWIFT’s VISA/Mastercard systems collapsed. More revolutionary was *smart contract technology*: when Malaysian palm oil arrived at Tianjin Port, the system auto-released payment, eliminating document fraud plaguing traditional trade.
3. Security Revolution: The UAE Central Bank showcased a money laundering case where the digital yuan’s blockchain ledger tracked every cent. A syndicate’s attempt to launder funds through 16 layered accounts was intercepted by AI risk controls in 0.3 seconds. In contrast, 85% of SWIFT’s cross-border money laundering cases require manual tracing, averaging 47 days.

Nadaljujte z branjem→

Najin članek (z Danijelo Lazović Vuković) “Drivers of Income Inequality in OECD Countries: Testing the Milanovic’s TOP Hypothesis” je bil pravkar objavljen v reviji Structural Change and Economic Dynamics. V članku preučujeva dejavnike naraščajoče dohodkovne neenakosti v državah OECD med letoma 1980 in 2018. S testiranjem Milanovićeve hipoteze TOP (Tehnologija, Odprtost, Politike) članek raziskuje, v kolikšni meri je distribucija dohodkov v razvitih državah posledica tehnološkega napredka ali globalizacije ter v kolikšni meri je distribucija dohodkov pod vplivom političnih odločitev oziroma so jih te omilile. V osnovi tehnološki napredek in intenzivnost integracije v mednarodno trgovino in kapitalske tokove (odprtost oziroma globalizacija) vplivata na povečanje neenakosti, na drugi strani pa lahko vlade z različnimi politikami (davki, zaščita zaposlenosti, večja vlaganja v izobraževanje) pomembno vplivajo na to, da so koristi od tehnološkega napredka in globalizacije bolj enakomerno porazdeljeni v družbi.

V članku tako ugotavljava, da je 10-odstotno povečanje trgovinske odprtosti, finančne globalizacije in tehnološkega napredka v povprečju povezano s 0,4-, 0,3- oziroma 0,9-odstotno spremembo tržne neenakosti. Na drugi strani pa politike, kot so javni izdatki za izobraževanje, zakonodaja o zaščiti zaposlitve ter neposredni davki na dohodek, pomembno prispevajo k bolj enakomerni porazdelitvi dohodkov. Najpomembnejša ugotovitev članka pa je, da imajo politike ne le neposreden izenačevalni učinek na porazdelitev dohodkov, temveč tudi ublažijo vplive globalizacije in tehnološkega napredka na dohodkovno neenakost.

Poleg tega pokaževa, da je trgovina s Kitajsko v obdobju tako imenovanega “kitajskega šoka” v povprečju povečala dohodkovno neenakost, vendar bi bilo mogoče negativne učinke omiliti z ustrezno zakonodajo o zaščiti zaposlitve. Ugotavljava tudi, da so v državah, kjer v ekonomski politiki prevladujejo socialistični in socialdemokratski elementi – torej v nordijskih in nekdanjih socialističnih državah, učinki finančne globalizacije in tehnološkega napredka na dohodkovno neenakost manjši kot v drugih državah članicah OECD.

Rezultati najine študije nakazujejo, da obstajajo smiselne alternative “trumpovskim” strategijam proti globalizaciji ter da je mogoče z redistributivnimi in izobraževalnimi politikami ter politikami na trgu dela učinkovito uravnavati neenakost v času globalizacije in tehnološkega razvoja.

Nekateri zatrjujejo, da ima ameriški predsednik Donald Trump glede trgovinske politike odlične svetovalce in da za njegovo carinsko politiko stoji brilijanten masterplan. Načrt, da bo s carinami odpravil trgovinski deficit, da bodo druge države plačale te carine in da bo z njimi smrtonosno prizadel Kitajsko. No, Trumpova izvedba te carinske politike ne kaže niti domišljenosti, niti da bi imel dobre karte.

Nekdanji grški finančni minister Yanis Varoufakis pravi, da Trumpova obsesija s carinami temelji na prepričanju, da ostale države zlorabljajo dolar kot globalno rezervno valuto. Prepričan je, da druge države, ki so neto izvoznice v ZDA, s tem, ko izvozne presežke v Ameriko plasirajo v nakupe ameriških obveznic, dejansko vplivajo na apreciacijo dolarja. Natančneje, ker centralne banke velikih neto izvoznic v ZDA celotnih izvoznih presežkov ne zamenjajo v domačo valuto, pač pa kot varne naložbe kupujejo ameriške državne obveznice, s tem zadržujejo rast vrednosti svojih valut nasproti dolarju. Če bi celotne izvozne presežke zamenjale v domače evre, juane in jene, bi te valute morale aprecirati nasproti dolarju, kar bi zmanjšalo konkurenčnost njihovega izvoza v ZDA in povečalo konkurenčnost ameriškega izvoza.

Od tod Trumpova fiksacija, da morajo ZDA zmanjšati trgovinski deficit. Toda tudi, če bi to uspelo in bi prišlo do depreciacije dolarja, kar se je sicer res zgodilo zaradi drugih razlogov, pa to pomeni še dodatno povišanje cen za ameriške potrošnike kot zgolj zaradi učinka carin.

Nadaljujte z branjem→

Morda so nekateri na levici, tudi zaradi simbolike, na Velikonočni petek pričakovali križanje Janeza Janše v Celju. Vendar ga niso dobili. Sodišče je na prvi stopnji Janšo oprostilo obtožb v zadevi Trenta.

Ta sodba celjskega sodišča je bila iz političnega vidika izjemno modra. Tako modra, da se je najbolj zadrti levičarji in zagovorniki prava danes še ne zavedajo. Ne spuščam se v presojo, ali so Janša in soobtoženi krivi tega dejanja, tega ne vem, pač pa v implikacije te sodbe. Če bi sodišče Janšo obsodilo, bi Janša (spet) dobil status žrtve in najboljšo zastonjsko predvolilno kampanjo, ker jih je možnih. V predvolilnem in volilnem letu bi njegove delnice kot politične žrtve kotirale bistveno višje kot v primeru oprostilne sodbe. Kot žrtev bi mobiliziral bistveno več volilnih glasov, kot jih bo brez te avreole. Kot žrtev bi gotovo sestavljal povolilno vladno koalicijo, kot oproščenec pa je morda ne bo.

Pri čemer ne pravim, da je eno ali drugo dobro ali slabo. Glede na ekonomske politike te vlade, bi bilo najbrž dobro, da bodočo vlado sestavlja Janša, glede na druge vidike pa morda nekoliko manj.

Najbolj zadrti levičarji in zagovorniki prava bi morali za senat celjskega sodišča zahtevati državno odlikovanje. Vendar stavim, da danes tega uvida (še) niso sposobni.

Ameriški ChatGPT je nekoliko bolj diplomatski od kitajskega DeepSeek glede kolapsa ameriškega imperija. Pravi, da je povprečna življenjska doba imperijev približno 250 let in specifično glede prihodnosti ameriškega imperija:

“Čeprav je težko natančno napovedati prihodnost, trenutni trendi in napovedi strokovnjakov kažejo, da se ZDA soočajo z izzivi, ki bi lahko vodili v zmanjšanje njihovega globalnega vpliva v prihodnjih desetletjih.”

_______________

Hitrost razpada svetovnih imperijev in možnosti razpada ameriškega globalnega imperija

1. Povprečna življenjska doba imperijev in trajanje razpada

Zgodovinske analize kažejo, da je povprečna življenjska doba imperijev približno 250 let. Ta ocena temelji na študijah, ki so preučevale različne imperije skozi zgodovino, vključno z rimskim, otomanskim in britanskim imperijem.

Ko imperij doseže svojo največjo moč, lahko obdobje od začetka resne krize do popolnega razpada traja od nekaj desetletij do več kot sto let. Na primer, rimski imperij je po začetku krize v 3. stoletju potreboval približno 200 let, da je dokončno razpadel.

Nadaljujte z branjem→

Vprašal sem oba glavna jezikovna modela umetne inteligence, kako hitro razpadajo imperiji in koliko časa življenja še dajo ameriškemu imperiju. DeepSeek pravi, da ni vprašanje ali bo ameriški imperij razpadel ali ne, pač pa, kako hitro ter ali bo miren ali nasilen. Napoveduje, da bodo ZDA doživele postopen upad (20 – 50 let), ne pa nenadnega kolapsa. Vendar pa bi lahko kombinacija notranjih in zunanjih pritiskov (ekonomska kriza, politična nestabilnost, vojna s Kitajsko) povzročila hitrejši razpad v naslednjih 10–20 letih. In sedanji predsednik Donald Trump je pomemben pospeševalec tega kolapsa.

_________

Hitri razpad svetovnih imperijev: Primerjava in napoved za ZDA

Zgodovina kaže, da se veliki imperiji pogosto hitro sesedejo, ko začnejo doživljati resne krize. Čeprav se zdi njihov propad včasih postopen, se ključna faza razpada običajno zgodi v nekaj desetletjih ali celo krajšem obdobju. Analiza več zgodovinskih primerov razkriva vzorce hitrega upadanja imperijev, ki so nekoč veljali za nespremenljive.

Ključni dejavniki hitrega razpada

Razpad imperijev običajno sprožijo naslednji dejavniki (Tainter, 1988; Diamond, 2005):

1. Ekonomska nestabilnost – preveliki davki, inflacija in gospodarska neuravnoteženost (prim. rimski denarni krizi v 3. stoletju).
2. Politična decentralizacija in državljanski konflikti – notranji spori in upori (kot v Osmanškem imperiju v 19. stoletju).
3. Zunanji pritiski – vojne, invazije in geopolitična konkurenca (npr. španski imperij po Napoleonovih vojnah).
4. Upad legitimnosti vladavine – izguba zaupanja ljudstva (kot pri Sovjetski zvezi).

Nadaljujte z branjem→

Otomanski imperij je razpadel zaradi gospodarske nekonkurenčnosti po tem, ko so evropske države gospodarsko zacvetele po industrijski revoluciji. Iznajdba parnega stroja je omogočila revolucijo tako v načinu proizvodnje (industrija je zamenjala obrt) kot v transportu (železnica namesto kočij in parniki namesto jadrnic).

Podobno usodo je doživel kitajski nekajtisočletni imperij. Kitajska je bila do začetka 19. stoletja najmočnejša gospodarstka sila v svetu. Njen delež v svetovnem BDP je znašal približno eno tretjino. Vendar je Kitajska prespala industrijsko revolucijo, ostala v obrtnem gospodarstvu in fevdalizmu, in začela rapidno zaostajati. Kot kaže spodnja slika (moja slika po podatkih iz opusa Angusa Madisona), je delež Kitajske v svetovnem BDP v obdobju 150 let padel iz ene tretjine na manj kot 5 %.

Nadaljujte z branjem→