Bine Kordež

Pred dnevi smo lahko v Delu brali članek o izplačevanju otroškega dodatka. Povod so bile napovedi hrvaške vlade, da bodo v tej državi uvedli univerzalni otroški dodatek, podobno kot ga imajo tudi nekatere druge evropske države. Univerzalni otroški dodatek poenostavljeno pomeni, da je vsak otrok upravičen do dodatka ne glede na socialni status družine in se ga razume kot del družinske politike. Pri nas je izplačilo  otroškega dodatka povezano z višino dohodka v družini in je  torej del socialne politike. Nižji ko so povprečni dohodki na člana družine, do višjih otroških dodatkov je družina upravičeni. Po navedbah Dela so se ideje o uvedbi univerzalnega dodatka v preteklosti končale pri denarju. Tudi na ministrstvu za solidarno prihodnost so potrdili, da ne pripravljajo kakih zakonskih sprememb, da pa “potekajo interni razgovori znotraj strokovnih služb”.

Ob takšnih informacijah in navedb se postavlja vprašanje, ali strani odgovornih v vladnih strukturah, pa tudi drugje, nihče ne pomisli, da imamo v Sloveniji že ves čas v davčni zakonodaji uvedeno tudi olajšavo za otroke, katere učinke bi lahko umestili med pomemben del družinske politike. V skladu z določili Zakona o dohodnini lahko pri izplačilu plače starši uveljavijo olajšavo za vse otroke in si pomembno znižajo plačilo dohodnine. Za razliko od otroškega dodatka se ta prejemek na plačilni listi sicer ne vidi, ker se odraža samo v nižjem plačilu dohodnine, kot če olajšave ne bi uveljavljali, a je po višini podoben kot otroški dodatek. Predvsem pa je za to olajšavo značilno, da deluje v obratni smeri socialnih korektivov. Ta olajšava ali prejemek v obliki nižjega plačila dohodnine se namreč z višino plače povečuje – več kot nekdo zasluži (in ima otroke), do večjega popusta pri plačilu dohodnine je upravičen.

Nadaljujte z branjem→

Ameriški predsednik Donald Trump in zahodni mediji so slabo prenesli, kar se v prejšnjih dneh dogajalo v kitajskem Tianjinu (na srečanju Shanghai Cooperation Organisation (SCO)). Trump je celo sarkastično pošiljal pozdrave voditeljem treh največjih nezahodnih držav (Kitajske, Indije in Rusije), ker da so se zbrali, da bi naredili zaroto proti ZDA. No, v SCO to delajo že četrt stoletja (od 2001 naprej) in to javno vsako leto. Zahodne medije pa uradno rečeno moti srečevanje avtoritarnih šefov držav. Kot pravi Arnaud Bertrand, je ta nervoza na zahodu podobna nervozi zahodnih industrialcev v začetku 20. stoletja, ko so se delavci organizirali v sindikalnem boju za svoje minimalne pravice proti kapitalu. Ali nervozi zahodnih držav v začetku 1950-in 1960-ih ob procesih osvobajanja koloniziranih držav izpod kolonialne vladavine zahodnih držav saj je to rušilo njihov idealni svetovni red nadvlade.

Kar države v razvoju (t.i. Globalni Jug) hočejo, je mogoče najbolje zaobjeti v enem stavku: 

»Trudimo se organizirati predvidljiv mednarodni red, kjer lahko države trgujejo, se razvijajo in sodelujejo, ne da bi se soočale z vojno vsakič, ko se njihove politike razlikujejo od zahodnih pričakovanj.«

Torej dobrih 160 držav, ki ne spadajo v zahodno sfero, hoče predvsem  možnost enakopravnega sodelovanja, brez pridiganja in moraliziranja in brez izsiljevanja s strani zahodnih držav in brez groženj s sankcijami, če imajo drugačne vrednote, kot so si jih zamislili v nekaj zahodnih državah. Za razliko od procesov osamosvajanja kolonij v 1950-in 1960-ih letih je v tem, da države v razvoju danes imajo alternativo, ki jim omogoča točno to – gospodarsko sodelovanje in ugodno financiranje gradnje infrastrukture brez moraliziranja, brez izsiljevanj in brez posiljevanj s kulturnimi vzorci, ki so tuji v nezahodnih državah. Bertrand temu pravi “moralna slepota” zahodnih držav.

Alternativo imajo v Kitajski. Imajo jo v BRICS+, imajo jo v SCO, imajo jo v Belt & Road Initiative in imajo jo v Forum on China-Africa Cooperation. In v vseh štirih procesih, ki potekajo že skoraj eno četrtletje, je vodilna Kitajska. Kitajska postopno, sistematično, korak za korakom, ustvarja paralelno globalno ureditev, ki bo neodvisna od ZDA in EU. Ki bo lahko delovala navkljub nasprotovanju in – v skrajnem primeru – sankcijam zahodnih držav. Predpogoj za to je tehnološka, gospodarska in vojaška neodvisnost in sama velikost sidra tega sistema. In Kitajska se je razvila v največje možno sidro globalne ureditve. Kitajska je postala največji trgovinski partner velike večine držav. Postala je največje gospodarstvo na svetu. Postala je največja vojaška sila na svetu. In postala je tehnološko najmočnejša država na svetu.

Zato nervoza v zahodnih državah. Nervoza je zaradi izgube dosedanje globalne dominacije zahodnih držav in v naslednjem koraku samega dosedanjega pomena teh držav. Kdo še potrebuje ZDA, kdo še potrebuje Francijo, kdo še potrebuje Nemčijo…., če pa lahko večkratnik njihovega pomena dobi v Kitajski. In če lahko v Kitajski dobi predvsem stabilno sidro brez moraliziranja. In ko se na to sidro navežejo druge največje države sveta – Indija, Kitajska, Brazilija, Iran, Indonezija, Južna Afrika…, dobi to sidro povsem drugo geopolitično težo.

Nervoza zahodnih držav je na mestu. Toda prepozna vsaj za 20 let. Tega geoekonomskega in geopolitičnega prestrukturiranja se ne da več ustaviti.

Nadaljujte z branjem→

Ko si izpadel iz igre velikih, ti ostane samo še sarkazem

Conspire: To plan or plot secretly.

1. Nothing over the past week (from the SCO to WW2 event) was done is secret. Real diplomacy in China. Media in attendance, press conferences and communiqués published.

2. Trump should have attended, but the neocons would not give him permission him to go. Blame Lindsey for not attending the historic events in China.

3. North Korea. First term, Bolton sabotaged rapprochement. Who appointed Bolton?

4. Weaponize USD, weaponize institutions, weaponize tariffs, weaponize media, freeze assets, sanctions, regime change, color revolutions…sooner or later alternatives will be created.

5. Paris “Coalition of the Willing” meeting this week. What will be discussed, money and weapons to Ukraine. That is all the US/West ever discusses anymore. Trump is stuck with the losing team and he knows it, hence the bitter post on Truth.

Tudi mediji, kot je The Economist, ki so tri leta in pol dan za dnem gobezdali o nujnosti in veliki verjetnosti ukrajinske zmage nad Rusijo (poglejte posebni meni, namenjen propagandi o vojni v Ukrajini), nekega dne obrnejo ploščo in propagirajo pozitivne plati ukrajinskega poraza. Zdaj je postal popularen model “finlandizacije Ukrajine” v skladu z mirovnim sporazumom med Finsko in nekdanjo Sovjetsko zvezo. Za osvežitev spomina: Začelo se je s sovjetsko invazijo na Finsko 30. novembra 1939 (zaradi sovjetskih “varnostnih razlogov”), končalo pa se je tri mesece in pol pozneje po “zimski vojni” z Moskovsko mirovno pogodbo 13. marca 1940. Finska se je v skladu s sporazumom morala odpovedati 9 % ozemlja in pristati na vojaško nevtralnost, in po novem sporazumu iz 1944 je bila brez omejitev (po 1945) glede finskega vključevanja v evropske integracijske procese.

Finski predsednik Alexander Stubb zdaj ta model priporoča Trumpu kot uspešen model rešitve ukrajinske vojne. Torej skoraj natanko to, kar Rusija zahteva od začetka vojne – vojaško nevtralnost Ukrajine, in kar Rusija eksplicitno dopušča – možnost Ukrajine glede vključitve v EU. Ključna razlika glede na “moskovski mirovni sporazum” iz marca 1940  je v tem, da Rusija v začetku vojne ni zahtevala ukrajinskega ozemlja (razen Krima, ki je bil vedno ruski) in da osnutek sporazuma iz Istanbula (iz marca 2022) tega tudi ni predvideval. Rusija je v začetku vojne zahtevala zgolj zaščito ruske manjšine v štirih vzhodnih regijah, ki tvorijo t.i. Novo Rusijo in osnutek mirovnega sporazuma je predvideval avtonomijo teh 4 regij. Ruske ozemeljske zahteve so prišle šele z ukrajinskim nasprotovanjem mirovnemu sporazumu iz Istanbula in s kasnejšo formalno aneksacijo teh regij (po referendumih septembra 2022) in ruskim vojaškim zavzetjem večine teritorija teh regij.

Torej finski predsednik Stubb predlaga “realpolitično opcijo” po vzoru Finske – da se Ukrajina odpove delu ozemlja, da pristane na vojaško nevtralnost in da ohrani avtonomijo in s tem dobi možnost vključitve v EU. To naj bi bil po njegovem temelj finske zgodbe o uspehu v danih realpolitičlnih okoliščinah.

Nadaljujte z branjem→

Ko tudi v The Economistu priznajo, kar ve ves nezahodni svet – da je Kitajska uspešno zamenjala ZDA kot “globalno sidro stabilnosti”, bo najbrž nekaj na tem. Kasno Marko na Kosovo stiže.

In fact, as President Xi Jinping plays host to over 20 presidents and prime ministers in China, a new reality is taking hold.

…

For Mr Xi the gathering has a higher significance. It shows, he says, that China has become a global leader and the source of stability and prosperity. The origin of uncertainty today is America, he argues, which is unleashing trade wars with almost everyone, and undermining its own network of military alliances and security partnerships.

Mr Xi’s guest list is impressive. It is one of the largest get-togethers of autocratic regimes in living memory, with Vladimir Putin of Russia, Masoud Pezeshkian of Iran and Alexander Lukashenko of Belarus in attendance. Kim Jong Un of North Korea travelled by armoured train, in his first visit to China since 2019.

Even more striking is the presence of leaders of countries that have in recent decades leaned more to the West, including Turkey, Egypt and Vietnam. Most striking is Narendra Modi, signalling India’s shift from America towards China. That follows Donald Trump’s disastrous double-fault singling India out for sky-high tariffs and embracing its enemy, Pakistan, following a conflict in May.

Mr Xi’s claim to lead a global coalition of America-sceptic powers is not as fantastical as you might think. Regarding trade, where all countries want predictability, China’s boast to be an anchor of stability now rings true—at least in relative terms. The country is already the largest goods-trading partner of most of this week’s visitors, along with another 100-odd states around the world. As the Trump administration pursues a rolling campaign of economic warfare against its trading partners, China’s sins of mercantilism and state-capitalism look minor by comparison.

There is also a new-found unity opposing sanctions, including the extraterritorial threat America uses to sever individuals, firms and countries from the dollar-based financial system and tech platforms. Once these were mostly feared by pariahs and rogue states. Mr Trump wields them with ever less restraint and without a predictable legal process or institutional framework. Russia, and increasingly China, are already moving away from dollar payments. Building a trusted, efficient alternative international system is daunting, perhaps impossible, especially for regimes without the rule of law. But more and more countries are interested in exploring options other than America’s dollar system. Even Europe is promoting a “global euro”. And fewer countries will be interested in enforcing American sanctions on its behalf.

Vir: The Economist

Vendar tudi ameriška zunanja politika ni veliko boljša – niti Bidnova, niti Trumpova. Razen če je bil njun namen razmontirati ameriško hegemonijo. Potem pa – kar tako naprej!

To me spomni na Pink Floyd. Obe izvedbi – brez Rogerja Watersa in samo Watersova – sta fenomenalni.

.

Spodaj je zelo dobra razlaga razlik v energetski gostoti različnih virov energije – primerjava med sončnimi paneli, jedrskimi, plinskimi in premogovnimi elektrarnami. Energetska gostota energije iz sončnih panelov na kvadratni meter je pač za okrog 50-krat (1 proti 50) manjša od enegetske gostote električne energije iz jedrskih elektrarn. In to v pogojih, da bi sonce ves čas sijalo. Ker pa v naših krajih sonce sije samo eno osmino časa v letu, so potrebne ogromne baterije in ogromno nadomestnih energetskih kapacitet (iz fosilnih virov), da bi zagotovili enake količine električne energije kot iz jedrskih elektrarn na kvadratni meter.  Kar pomeni, da se to razmerje pridobljene elektrike iz sonca in jedrskih elektrarn na kvadratni meter iz okrog 1 proti 50 spremeni v približno 1 proti 500. Vsak fizik, vsak elektro inženir in vsak energetik to ve.

Avtor spodnjega teksta se sprašuje, kdo bo to razložil Elonu Musku. Jaz sem dodal še našega premierja Roberta Goloba. Toda to (naslovno) vprašanje je povsem napačno. Oba – Musk in Golob – vse to, kar ve vsak fizik, vsak elektro inženir in vsak energetik, tudi sama dobro vesta. Vprašanje bi se moralo glasiti – zakaj se delata, da tega ne vesta. Odgovor se skriva v komercialnem interesu. Tako kot so nekateri politiki, uradniki, strokovnjaki in novinarji plačani za to, da ne razumejo, imata Musk in Golob komercialni interes, da “ne razumeta”. Musk prodaja baterijske sisteme za sončne elektrarne, Golob pa je vodil podjetje, ki se ukvarja s prodajo električne energije (s fokusom na solarni energiji) in sončnih elektrarn.

Nadaljujte z branjem→