Tudi če ChatGPT in druge UI modele skrbno vodite skozi proces priprave željenega outputa, še vedno zaidejo v “halucinacije” (izmišljevanje stvari, ki nimajo zveze ne z dejanskim stanjem, ne z realističnimi predpostavkami). To je eden izmed njihovih problemov. Drug, s tem povezan problem nastane, če tem halucinirajočim UI modelom omogočite avtonomijo, torej da sami odločajo, po kateri proti ali kateri proces izvesti na podlagi halucinacije, ki so jo razvili iz analiziranega vzorca. Ta del je res strašljiv.

Spodaj je dobro razmišljanje na to temo na osnovi nove verzije GPT-5.

This week OpenAI released GPT-5, the very-long-awaited successor to GPT-4, which came out more than two years ago. There have been other OpenAI models that arguably deserved the title “successor”; there’s 4.5, not to mention models called o1, o3, and 4o (names that, when rendered in fonts whose lower-case o’s resemble zeroes, become even more confusing than they otherwise would be). But GPT-5 integrates the distinctive powers of the different OpenAI models under a unified user interface and brings significant new advances of its own. The overall effect isn’t enough to warrant serious discussion of whether the breathlessly awaited threshold of “artificial general intelligence” has been reached. But it’s enough to sustain confidence that the trajectory of AI progress will continue: More and more AI power, in more and more useful forms, will be available to more and more people at lower and lower prices, with growing social, economic, political, and geopolitical impact. So, in acknowledgment of this moment, we begin this week’s Earthling with a few items that are about either GPT-5 itself or issues raised by ever-more-powerful AIs.

Nadaljujte z branjem→

Yanis Varoufakis slikovito primerja kitajsko kapitulacijo leta 1842 napram V. Britanije z evropsko kapitulacijo leta 2025 napram Amerike. Takrat je Kitajska po vojaškem porazu poslala svojega najvišjega uradnika, Qiyinga, v Nanjing podpisat kapitulacijo proti V. Britaniji in bila posledično prisiljena podpisati Nankinško pogodbo, s katero je dala Britancem skoraj vse, v zameno pa je dobila nič oziroma le trajno ponižanje. Skoraj dve stoletji kasneje je Ursula von der Leyen, predsednica Evropske komisije, šla na Škotsko in v Trumpovem golf resortu podpisala gospodarsko kapitulacijo EU, imenovano trgovinski sporazum z ZDA. Pri tem je brez vojaškega poraza, vendar pod carinskim pritiskom, sprejela velike koncesije. EU je s tem sporazumom dala vse, dobila pa nič.

Toda ta akt (trgoivinske) kapitulacije proti ZDA s strani von der Leynove je le zadnji izmed njenih aktov popolne kapitulacije in popolne podreditve EU, ki jo formalno vodi, ameriškim interesom. Spomnite se cepiva za Covid, dogodkov v letu pred začetkom vojne v ukrajini, reakcije na začetek vojne v Ukrajini in sankcij na uvoz plina in nafte iz Rusije, da bi omogočila uvoz ameriškega plina, in pristanka na dvig “obrambnih” izdatkov na 5 % BDP ter suspenza fiskalnega okvirja, da bi lahko evropske države kupovale več ameriškega orožja. Nato se spomnite “zelenega dogovora”, ki je izrecno izločil najizdatnejši, najbolj brezogljični in najcenejši vir električne energije (jedrska energija) iz nabora “čistih tehnologij”.

Slednje je zagnalo začetek deindustrializacije Evrope, ki sta ga nato reakcija na začetek vojne v Ukrajini (sankcije) in prepoved uvoza ruskega plina samo pospešila, trgovinska kapitulacija (z zavezo nakupa ameriškega plina v vrednosti 750 milijard dolarjev in 600 milijard dolarjev investicij evropskih podjetij v ZDA) in povečanje izdatkov za “obrambo” in zavezo nakupe ameriškega orožja pa ga bosta dokončali. Von der Leynova je s svojimi dejanji pognala EU v stoletje nazadovanja in ponižanja.

Vir: Yanis Varoufakis, UnHerd

Putin and Trump had their first call on February 12, 2025. The call went well and it looked as if Trump was ready to solve the Ukraine conflict, taking into consideration the realities on the ground. Russia had won the war. Sanctions had failed. NATO defeated. EU deindustrialized.

Trump change direction and decided to go the route of Kellogg, EU and Neocons. The Trump White House opted for a freeze strategy and a defeat of Russia. The strategy lasted 6 months and failed with the 100% tariff armegeddon, more sanctions and Trump weapons deliveries. The end result being a unified BRICS, a stronger Russia and a war that was now owned by Trump.

For six months Putin remained calm and measured, as Trump vented his anger and frustration towards the Russian leader. Russia was consistant, always letting the US know that Istanbul Plus root causes, from June 2024, remained on the table.

The Russian military continued its war of attrition, destroying NATO wonder weapons and setting up the scenario we have today in Donbass, Kherson and Kharkov, where with one final push, dozens of key nodes in Ukraine’s defense lines will crumble like a house of cards in quick order.

Putin played the long game, knowing that once all doors for a defeat of Russia were slammed shut, Trump would have no choice but to revert back to February 12, 2025 and send Witkoff to Moscow to make a deal.

Vir: Alex Christoforou

Ko je Slovenija 6. avgusta 2025 kot prva članica EU uvedla embargo na uvoz blaga iz izraelskih naselbin in orožja iz Izraela, je stopila na politično zelo občutljivo svetovno prizorišče. Ukrep, četudi ekonomsko nepomemben, nosi močan simbolni naboj. Zdi se skoraj bizarno, da mala alpska država izzove tehnološko in vojaško razvito regijsko silo z globalno podporo. Kakšne bi lahko bile posledice te diplomatske bitke?

Ne morem se izogniti, da tega slovenskega diplomatskega izziva Izraelu ne bi primerjal z aktualno vojno med Ukrajino in Rusijo. Najprej razmerje moči. Na prvi pogled so razmerja glede velikosti podobna – Izrael ima približno 4,7-krat več prebivalcev kot Slovenija in skoraj 20-krat večji BDP, Rusija pa ima okoli 4-krat več prebivalcev kot Ukrajina in več kot 10-krat večji BDP (po PPP). Rusija je globalna vojaška velesila z jedrskim arzenalom in geopolitičnim ambicijami, medtem ko je Ukrajina še pred letom 2022 veljala za regionalno silo brez večjega strateškega vpliva. Izrael, po drugi strani, ni klasična imperialna sila, a njegova moč leži drugje: v globalni medijski prisotnosti, diplomatski spretnosti in vplivu prek organizacijskih mrež in kapitalskih povezav, zlasti v ZDA.

Zaplesti se v bitko z Izraelom zna biti bistveno bolj nevarno, kot zaplesti se v bitko s katerokoli drugo državo. Redke so države, ki so si to upale.

Nadaljujte z branjem→

Donald Trump announced that he plans to meet with Russian President Vladimir Putin next Friday in Alaska, as the US president looks to broker a ceasefire agreement in hopes of bringing an end to the war in Ukraine.

“The highly anticipated meeting between myself, as President of the United States of America, and President Vladimir Putin, of Russia, will take place next Friday, August 15, 2025, in the Great State of Alaska,” Trump wrote in a social media post. “Further details to follow.”

Earlier Friday, Trump announced his plans to hold the meeting during a summit with Armenia and Azerbaijan at the White House and indicated Ukrainian President Volodymyr Zelenskiy may not be involved.

“We’re going to have a meeting with Russia, start off with Russia,” Trump said.

The face-to-face summit with Putin represents a high-stakes gamble for the US president, who on the campaign trail pledged to bring a quick end to the war only to see his efforts repeatedly stymied. Trump said Friday he believed “we’re getting very close” to a peace deal.

Nadaljujte z branjem→

Trumpov hitrojezični populizem ima hudo napako – svojih napovedi in groženj ne more uresničiti. To se najbolj očitno kaže v njegovi  zunanji politiki – na fronti carin proti celemu svetu, poskusu zaustavitve vojne v Ukrajini in Gazi. Povsod si je (samo)zadal roke za rešitve, ki jih ne more uresničiti, zato jih podaljšuje ali ignorira. Najbolj aktualen je njegov zaplet z Rusijo glede prekinitve ognja in mirovnega sporazuma v Ukrajini. Prvotni iz prsta izsesani ultimat (50 dni za dosego prekinitve ognja) je prejšnji teden v trenutku frustracije še zaostril na zgolj 10-12 dni. Pri čemer sta njegov ultimat Rusiji, da bo sicer doživela nove ameriške sankcije, in grožnja državam, ki trgujejo z Rusijo, s sekundarnimi carinami, izvenela kot piarovski krik iz obupa. Rusije Trump ne more sankcionirati bolj, kot jo že, ker je nima več s čim. Trgovina med državama je nizka, pri čemer pa ZDA še vedno kupujejo nekatere za ZDA kritično pomembne ruske proizvode: umetna gnojila in procesiran uran za jedrsko gorivo.

Prav tako pa Trump ne more prisiliti Kitajske in indije, da prenehata kupovati rusko nafto (in plin). Vodstvi obeh držav sta na to grožnjo takoj odgovorili, da je zanju povsem nesprejemljiva in da bosta ravnali v skladu s vojimi nacionalnimi strateškimi interesi. Indijski predsednik vlade se je v odzivu na Trumpove grožnje takoj najavil na obisk pri predsedniku Xiju konec avgusta in včeraj opravil pogovor z ruskim predsednikom Putinom ter ga povabil na uradni obisk. Trumpu je s svojim hitrojezičnim opletanjem kvečjemu uspelo še bolj povezati Rusijo, Kitajsko in Indijo in jih poenotiti v bloku proti ZDA. Te tri države (sicer članice BRICS) predstavljajo skupaj okrog 3 milijarde ljudi , kar je skoraj 8,8‑krat več kot prebivalstvo ZDA, in njihov skupen BDP po PPP znaša približno 56 bilijonov dolarjev, kar je 2,2‑krat več kot BDP ZDA.

Medklic: Ob tem ne moremo požreti frustracije zaradi izdajalskega ravnanja von der Leynove, ki je namesto pokončne drže in enotnega nastopa z drugimi državami, ki jih izsiljuje Trump, sramotno kapitulirala pred njim. Dala mu je več, kot je od nje zahteval in v zameno ni dobila nič.

Trump je zato v obupu, da ne bi vsem na očeh izpadel kot, no ja, blefer, poslal svojega odposlanca Witkoffa v Moskvo, s čimer je izničil svoj ultimat. Witkoff je Putinu očitno predal sprejemljivo Trumpovo ponudbo, ki bi lahko zadostila Putinovim pogojem za konec vojne, sicer Putin ne bi pristal na srečanje s Trumpom. Toda problem bo (je že) nastal z uskladitvijo teksta pogojev za konec vojne v Ukrajini, saj mora Trump za ta tekst dobiti podporo v svoji stranki, med evropskimi državami in v ukrajini (Zelenski je sicer zelo očitno na ameriškem odstrelu in utegne pristati na vse, problem pa so neonacistične strukture v vladi in vojski, ki v ozadju vodijo igro). Ti trije dejavniki so do sedaj združno zrušili vse Trumpove mirovne pobude. Srečanje med Trumpom in Putinom, če bo do njega zaradi zgornjih razlogov sploh prišlo, se – bolj kot ne – utegne izroditi v piarovski dizaster za Trumpa, če s Putinom ne bosta povsem uskladila teksta. Kar je težko verjetno. Vendar pustimo se presenetiti.

Gre za velik gambling Trumpa, kajti če Trump in Putin ne bosta uskladila teksta, je Trumpov hitrojezični populizem v še večjih težavah. S tem pa tudi njegov problem na domači fronti in v lastni stranki.

Nadaljujte z branjem→

Vsakomur s kančkom zdrave pameti, tudi brez dneva vaje iz makroekonomije, je jasno, da je carina dodatni davek na potrošnjo, ki ga plačujejo domači potrošniki za uvožene proizvode. Po uvedbi nizkih carin (denimo do 10 %) lahko tuji izvozniki ali domači uvozniki začasno “požrejo” ta strošek, da bi z nespremenjeno ceno ohranili raven povpraševanja, kar pa kasneje počasi in neopazno kompenzirajo s postopnim zviševanjem cen in carino postopoma prevalijo na kupce. Pri uvedbi višjih cen pa tuji izvozniki in domači uvozniki tega manevrskega prostora nimajo, zato sp prisiljeni carine večinsko prevaliti na kupce.

To je jasno vsem, razen Trumpu, Navarru in Bessentu ter ostalim genijem v Trumpovi administraciji. In to kažejo tudi dejanski podatki. Kot kaže spodnja slika, se – v nasprotju s Trumpovimi  bombastičnimi izjavami – cene uvoženih proizvodov (brez carin) po uvedbi bizarno visokih carin na uvoz iz večine držav niso znižale, pač pa se je trend rasti uvoznih cen (brez carin) neovirano nadaljeval.

Vir: Justin Wolfers

Torej, uvoznih carin ne plačajo izvozniki, tudi v času Trumpa ne. In carin na kitajske, japonske, evropske, vietnamske itd. proizvode ne bodo plačale Kitajska, Japonska, EU, Vietnam itd., pač pa jih bodo plačali ameriški potrošniki.

S carinami je Trump zgolj dodatno obdavčil ameriške potrošnike. S prihodki od teh carin bo zgolj nadomeščal izpad prihdokov zaradi povečanih javnih izdatkov in davčnih olajšav za premožne in podjetja. Zanimivo pri vsem je le to, kako Trumpu s to populistično retoriko – da bo “Kitajska plačala carine” – uspeva nategovati ameriško javnost. Zanimivo je, da je ekonomska profesija ob tem večinsko, razen nekaj redkih izjem, tiho.

Marko Golob

Mislim, da gre bolj za reševanje “vojaka Trumpa”, kot pa za resne mirovne pogovore.

Trump se je ustrelil v koleno z ultimatom sekundarnih sankcij. Kitajska in Indija, ki predstavljata daleč največji trg za ruske energente, sta rekli NE. Kitajska drži v roki adut redke zemlje, s katerim lahko popolnoma paralizira Zahod. Pozabite na sankcije proti Kitajski, če obstaja vsaj še kanec realizma na Zahodu (ne vzemite pa to za “zdravo za gotovo”).

Sankcije proti Indiji lahko uničijo prizadevanje desetletij ameriške diplomacije, ki si je prizadevala spraviti Indijo v svojo orbito. Sankcije lahko pomenijo uničenje Quad iniciative (Avstralija, Indija, Japonska, ZDA). Indijska zavrnitev nakupa ameriških letal F35 in zavrnitev že naročenih AWACS letal (Poseidon P8) je pomemben signal. Vendar ne tako kot nedaven podpis (že po Trumpovem ultimatu) sporazuma o znanstvenem in industrijskem sodelovanju z Rusijo in napovedan Modijev obisk na Kitajskem konec tega avgusta. Če se Modi uspe dogovoriti s Xijem za umiritev napetosti med državama in za pospešitev sodelovanja med njimi, je z Zahodom konec. To bi pomenilo krepitev vezi Kitajska-Indija-Rusija. Oblikovanje dovolj močnega industrijskega-finančnega-tehnološkega-vojaškega-surovinskega centra, ki lahko za države Juga predstavlja alternativo Zahodu.

Nadaljujte z branjem→

Zdi se, da je Trumpov odposlanec Witkoff dal predlog Putinu, ki se je slednjemu zdel sprejemljiv. Kar se kaže tudi v organizaciji napovedanega srečanja predsednikov Trumpa in Putina naslednji teden.

Očitno gre za dogovor mimo Zelenskega, saj ni predvideno predhodno srečanje med Putinom in Zelenskim. Slednji bo zato najverjetneje enako kot prejšnjič iskal podporo pri evropskih politikih, da bi ti prepričali Trumpa, da ne pride do konca vojne v skladu z ruskimi zahtevami. Toda Ukrajinci so siti vojne – več kot dve tretjini jih je za takojšnja pogajanja o koncu vojne. Kar pa ne ustreza evropskim vojnim hujskačem. Zato je težko verjeti, da bo vojne v Ukrajini kmalu konec.