Vsakomur s kančkom zdrave pameti, tudi brez dneva vaje iz makroekonomije, je jasno, da je carina dodatni davek na potrošnjo, ki ga plačujejo domači potrošniki za uvožene proizvode. Po uvedbi nizkih carin (denimo do 10 %) lahko tuji izvozniki ali domači uvozniki začasno “požrejo” ta strošek, da bi z nespremenjeno ceno ohranili raven povpraševanja, kar pa kasneje počasi in neopazno kompenzirajo s postopnim zviševanjem cen in carino postopoma prevalijo na kupce. Pri uvedbi višjih cen pa tuji izvozniki in domači uvozniki tega manevrskega prostora nimajo, zato sp prisiljeni carine večinsko prevaliti na kupce.
To je jasno vsem, razen Trumpu, Navarru in Bessentu ter ostalim genijem v Trumpovi administraciji. In to kažejo tudi dejanski podatki. Kot kaže spodnja slika, se – v nasprotju s Trumpovimi bombastičnimi izjavami – cene uvoženih proizvodov (brez carin) po uvedbi bizarno visokih carin na uvoz iz večine držav niso znižale, pač pa se je trend rasti uvoznih cen (brez carin) neovirano nadaljeval.
Vir: Justin Wolfers
Torej, uvoznih carin ne plačajo izvozniki, tudi v času Trumpa ne. In carin na kitajske, japonske, evropske, vietnamske itd. proizvode ne bodo plačale Kitajska, Japonska, EU, Vietnam itd., pač pa jih bodo plačali ameriški potrošniki.
S carinami je Trump zgolj dodatno obdavčil ameriške potrošnike. S prihodki od teh carin bo zgolj nadomeščal izpad prihdokov zaradi povečanih javnih izdatkov in davčnih olajšav za premožne in podjetja. Zanimivo pri vsem je le to, kako Trumpu s to populistično retoriko – da bo “Kitajska plačala carine” – uspeva nategovati ameriško javnost. Zanimivo je, da je ekonomska profesija ob tem večinsko, razen nekaj redkih izjem, tiho.
DAMIJAN blog 
Si predstavljate koliko stvari je padlo na to ubogo glavo od Trumpa!
V tej nerodni Ukrajini mora (naj bi) zagotoviti zmago Amerike in skupnega Zahoda nad razpadajočo Rusijo, da ne bo mogla več podpirati Kitajske v boju za prevlado. Čeprav se lahko Trump marsičemu odpove, pa si demokratični Zahod ne more privoščiti propada Ukrajine, za katero finančno krvavijo demokratični proračuni držav. In Amerika mora podpireti še te raznobežne demokracije v Evropi, da zmagajo. Denar odteka ven, domači dobički pa se ustvarjajo le pri izbrancih, ki imajo bogastva že čez glavo. Ne more si več privoščiti poslanje svoje vojske da udari (in zmaga) kjerkoli, kjer so potrebni »boots on the ground«. Naščuvati proti sovražniku, jih zaenkrat nima s čim. Pa še dolg proces je to, kjer mora biti na začetku kaka žrtev demokratična. Da se bodo vojaki lahko borili. V vojno za korist Izraela ameriški vojaki ne bodo šli.
Čedalje težje je usmerjati svoje demokratične vazale. Tudi pri njih se krepi rezmišljanje ki Ameriški politiki na v korist. V »visoki« politiki in še bolj pri tistih, ki so odrinjeni od oblasti.
Na gospodarskem področju mu iz rok polzi nepogrešljivost dolarja v mednarodni menjavi. Brics in podobni čudaki delajo to kar brez dolarja. In čedalje več je takih – le kako naj jih spametuje da se bodo spreobrnili? Na sankcije in carine so že pripravljeni, in še sprejmejo jih.
Za lepe načrte si Donald pomaga z zadolževanjem, kot njegovi predhodniki. Zamerljivci po svetu pa mu grozijo da bo moral priti konec prelaganju dolga na druge. Pri dolgu bo treba razmisliti o njegovem vračanju.
Doma mora zmehčati socialne nemire, da ne vzplamtijo in se spremenijo v kaj nevarnega. Lastno kmetijsko populacijo (farmerje) se na silo zmanjšuje. V nekaterih zveznih državah so kmetom prepovedali uporabo rečnih voda za namakanje polj, kar so lahko delal doslej. Pridelka tako ni in kmetje propadejo. Malenkost – njihovo zemlju poceni odkupijo korporacije, ki jim ni do kmetovanja (pridelave hrane), ampak jo samo vzamejo v last. Tisti ki lahko še kmetujejo, pa pridelka ne bodo mogli prodati, ker so se kupci po svetu preusmerili na druge dobavitelja iz političnih in carinskih razlogov. Healtcare se draži in upravičencem odklanjajo zavarovalno kritje. Ko morajo zdravljenje plačati sami, papropadejo in postanejo brezdomci. Healtcare družbe pa si povečujejo dobiček z odklanjanjem kritja za stroške zdravljenja.
Proizvodnjo želi obnoviti doma, čeprav je v Indiji in na Kitajsksem (in še drugje) delovna sila še vedno cenejša. Vendar se tega ne da storiti čez noč. Pa tudi težko je prepričeti investitorje, naložene z dosedanjimi dobički od prenosa proizvodnje izven Amerike, da morajo ravno oni to narediti v korist države USA, ne pa njih samih. Države v katere je Amerike prenesla proizvodnjo, postajajo resni konkurenti Amerike same, celo na istem proizvodnem področju. Prehitevajo jo na tehnološkem nivoju.
Pojasniti mora, kako najbogatejši sloj ki mu je zmanjšal davke, lahko reši Ameriko. In ohraniti podobo, da je on nad vsemi in da Izraelu ukazuje, obenem pa prikriti da ga vodi židovski lobi – če je potrebno do vsake malenkosti. Ohraniti mora mir in poslušnost svoje vojske, katere člani celo na najnižji ravni vedo koga in kaj vsebinsko podpira Amerika na Bližnjem vzhodu. S tem se ameriški ljudje ne strinjajo.
Po mojem se Donald še kar dobro drži nad vodo. Pri vseh teh problemih, od katerih lahko vsak, neodvisno od drugega, vzplamti v vseržavno krizo, ki dotolče Ameriko. Kako dolgo še?
Všeč mi jeLiked by 2 people