To poletje so zaznamovale nutrije. Dramatična akcija ljubiteljice živali in influencerke brez najmanjše strokovne podlage, vendar z enormnim političnim vplivom, in ki bi imela v primeru politične udejanitve akcije gromozanske negativne družbene učinke. No, nutrije so na simbolni ravni zgolj odsev energetske politike te vlade.

Dajmo nutrije v perspektivo. Problem akcije za nutrije je dvojne narave. Prvi problem je diskrepanca med stroko in navdušenimi ljubiteljskim pristopom. Nutrije kot za nekatere simpatični kosmati glodalci sicer imajo lahko naše simpatije, toda vpliv njihovega enormnega razmnoževanja na širši ekosistem mora ovrednotiti stroka in ne ljubiteljice živali in podobno ljubiteljska združenja. Kot pravi Hubert Potočnik z Biotehniške fakultete, avtor študije in strokovne podlage odločitve ministrstva za kmetijstvo glede odlova nutrij, je prenos etičnega stališča glede dobrobiti in celo svetosti življenja posameznega bitja »na področje upravljanja prostoživečih vrst, še posebej invazivnih tujerodnih, je nevzdržen oziroma pogosto celo škodljiv za celo vrsto drugih bitij in samo naravno okolje«. Nutrije so pač globalno »ena najbolj invazivnih in škodljivih vrst za mokriščne ekosisteme, ki so najbolj ranljivi ekosistemi na našem planetu« in če zaradi nekritičnega navdušenja ljubiteljev dopustimo njihovo nekontrolirano razmnoževanje, smo naredili nepopravljivo škodo za ranljiv ekosistem.

Nadaljujte z branjem→

In short: We can’t talk peace from a position of strength or of weakness, or from points in between. So we’ll wait for the Putin regime’s collapse or for NATO to enter the war—and hope that neither of those brings the regional if not global catastrophe that either could well bring.

Does that summarize Biden’s current thinking? If not, could somebody explain what he is thinking? What is his plan?

This week a widely followed Twitter account called War Mapper quantified the amount of terrain Ukrainian forces have retaken since the beginning of their counter-offensive two months ago. The net gain is a bit over 100 square miles. So the fraction of Ukrainian territory occupied by Russia has dropped from 17.54 percent to 17.49 percent.

This gain has come at massive cost: untold thousands of dead Ukrainians, untold thousands of maimed Ukrainians, and lots of destroyed weapons and armored vehicles.

At this rate of battlefield progress, it will be six decades before Ukraine has expelled Russian troops from all its territory—the point before which, President Zelensky has said, peace talks are unthinkable. And at this rate of human loss, Ukraine will run out of soldiers long before then—and long before Russia does.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Nedavno smo lahko v eni od slovenskih revij brali članek v katerem avtor kot vodilno temo izpostavlja podatek, da ima 1 % najbogatejših Slovencev v rokah kar 23,2 odstotka vsega premoženja v Sloveniji. Ta odstotek je višji kot v veliko evropskih državah, kar je v popolnem nasprotju splošni tezi, da smo v Sloveniji v samem vrhu po kazalcih neenakosti. V Italiji ima npr. 1 % najpremožnejših  22,1 % celotnega premoženja, v V. Britaniji 21,3 %, na Nizozemskem celo samo 16,4 %, v Avstriji pa 30,6 %. V naši državi imamo res skoraj najmanjše razlike med prejemki najbolje in najmanj plačanih, po premoženju pa naj bi imeli bistveno večjo razslojenost. Podatki so povzeti po sicer ugledni spletni strani WID.WORLD, kjer so zbrani obsežni podatki o razlikah v dohodkih in premoženju vseh držav sveta skozi čas. Glede na kredibilnost vira je seveda zaključek avtorja korekten.

Nadaljujte z branjem→

Kadarkoli katera država s svojo uspešnostjo zagrozi, da bo prehitela ZDA ali ogrozila njen položaj hegemona, ZDA prekinejo s prakso proste trgovine, ki so jo sicer same propagirale in začnejo z ostroim protekcionizmom. Tisti, ki smo že nekaj časa na svetu in strokovno spremljamo to področje, to hipokrizijo redno opažamo, medtem ko imajo širša javnost in mediji spomin zlate ribice. Spodaj je dober članek CNN iz leta 1987, ki opisuje, kako so ZDA uvajale tehnološki protekcionizem proti Japonski, ki je na mnogih področjih tehnološko prehitela ZDA in postala gospodarsko premočna. In kot lahko vidite, so ameriški vladni predstavniki, politiki in komentatorji proti Japonski uporabljali povsem enako retoriko, kot jo danes proti Kitajski (vključno s špijoniranjem, le da pri Japonski tega niso mogli pripisati Komunistični partiji).

No, ZDA so Japonsko zaustavile. In to povsem. Ne toliko s tehnološkim protekcionizmom kot s podpisom t.i. Plaza Accorda leta 1985, s katerim se je Japonska zavezala k apreciaciji jena. To je Japonsko vrglo na rob recesije, začela je s fiskalno ekspanzijo, napihnili so se kapitalski in nepremičninski baloni in leta 1991 je Japonska kolapsirala. Nikoli več se ni pobrala. In danes seveda ni več nobena tehnološka grožnja Ameriki (o tem sem pisal lani). Za Kitajsko je ta lekcija ključna.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika je iz zadnjega poročila Mednarodne agencije za energijo (IEA). Nekateri, predvsem v Nemčiji, so se v začetku leta hvalili, kako je državam EU uspelo lani (2022) zmanjšati porabo energije (elektrike in zemeljskega plina). Pozabili pa so povedati ceno tega zmanjšanja. Spodnja slika kaže, da smo lani v EU sicer zmanjšali agregatnop porabo električne energije iz 2,551 na 2,440 TWh. Toda cena za to je, da smo se manj greli (31 TWh) in da je energetsko intenzivna industrija zmanjšala proizvodnjo – aluminij za 12%, jeklo za 10%, papirna za 6%, kemična pa za 5%.

Le kako si kdo pri zdravi pameti predstavlja konkurenčnost domače industrije ob visokih cenah plina in astronomskih cenah električne energije iz sonca in vetra (ko upoštevamo njune skrite, sistemske stroške)? Le kako si kdo med politiki v EU predstavlja “odklop” (zmanjšanje tveganj) od Kitajske ob istočasnem zmanjšanju domače proizvodnje kritičnih materialov? Le kako si kdo predstavlja, da bomo v Evropi brez lastne proizvodnje kritičnih materialov in ob visokih cenah energije proizvajali denimo sončne panele, baterije, čipe…? Je morda kdo vsaj za hip pomislil, da nekaj na področju energetskega prehoda v kvazi-zeleno delamo katastrofalno narobe?

Polkovnik Jacques Baud je delal za švicarsko strateško varnostno službo, bil je vodja misij Združenih narodov in bil je član predstavništva Nata, ki je po letu 2014 spremljalo situacijo v Ukrajini. Spodaj je njegova kronološka dokumentacija vzrokov za vojno v Ukrajini (od referendumov o avtonomiji večinsko rusko govorečih regij, napadov ukrajinske vojske na te regije, nespoštovanja obeh sporazumov iz Minska in izigravanja Rusije, ki je zahtevala spoštovanje obeh sporazumov), ki jo je napisal že lani marca, en mesec po začetku vojne. In kot boste videli, je ta resnica dokaj neprijetna tako za ukrajinske oblasti kot za zahodne države, ki so ukrajinske oblasti podpirale pri zatiranju elementarnih človekovih pravic ruske manjšine.

Na žalost resnica in dejstva danes skorajda nikogar več ne zanimajo, pač pa se posamezniki povsem prepustijo enostranski propagandi, servirani iz medijev. No, resnica in dejstva so vseeno pomembna, če hočemo razumeti, zakaj je prišlo do vojne in kaj morajo vsebovati dolgoročne rešitve za mir na tem območju.

_____________

Part One: The Road To War

For years, from Mali to Afghanistan, I have worked for peace and risked my life for it. It is therefore not a question of justifying war, but of understanding what led us to it. [….]

Let’s try to examine the roots of the [Ukrainian] conflict. It starts with those who for the last eight years have been talking about “separatists” or “independentists” from Donbass. This is a misnomer. The referendums conducted by the two self-proclaimed Republics of Donetsk and Lugansk in May 2014, were not referendums of “independence” (независимость), as some unscrupulous journalists have claimed, but referendums of “self-determination” or “autonomy” (самостоятельность). The qualifier “pro-Russian” suggests that Russia was a party to the conflict, which was not the case, and the term “Russian speakers” would have been more honest. Moreover, these referendums were conducted against the advice of Vladimir Putin.

In fact, these Republics were not seeking to separate from Ukraine, but to have a status of autonomy, guaranteeing them the use of the Russian language as an official language–because the first legislative act of the new government resulting from the American-sponsored overthrow of [the democratically-elected] President Yanukovych, was the abolition, on February 23, 2014, of the Kivalov-Kolesnichenko law of 2012 that made Russian an official language in Ukraine. A bit like if German putschists decided that French and Italian would no longer be official languages in Switzerland.

This decision caused a storm in the Russian-speaking population. The result was fierce repression against the Russian-speaking regions (Odessa, Dnepropetrovsk, Kharkov, Lugansk and Donetsk) which was carried out beginning in February 2014 and led to a militarization of the situation and some horrific massacres of the Russian population (in Odessa and Mariupol, the most notable).

Nadaljujte z branjem→