Tako dobesedno pravi The Economist, če komu to kaj pomeni (kot ex-post zunanja potrditev znanega dogajanja). V glavnem, zgodba ameriškega “zaustavljanja Kitajske” je dokaj enostavna. Obe zadnji ameriški administraciji (Trumpova in Bidenova) sta poskusili zaustaviti kitajski vzpon prek vse bolj kompleksnega mehanizma carinskih ovir, prepovedi nastopanja kitajskih tehnoloških podjetij na ameriškem trgu, prek prepovedi izvoza tehnologije v Kitajsko in prek prepovedi izvoza tehnologije za izdelavo kritičnih tehnoloških inputov (čipov). Čeprav je bila na prvi pogled ameriška strategija uspešna, pa je privedla do treh perverznih učinkov. Prvič, kitajski izvoz in investicije v ZDA so se sicer res zmanjšali, vendar je Kitajska te proizvode preusmerila na ameriški trg prek tretjih držav (od Indije in Vietnama do Mehike) in se s tem izognila ameriškim carinam. Drugič, ZDA so s tem te tretje države pahnile v kitajski objem oziroma v kitajske dobavne verige. Te tretje države so zdaj postale odvisne od kitajskih investicij in naročil in če se bodo nekoč morale odločati med ZDA in Kitajsko, se bodo bolj verjetno odločile za KItajsko, ki jih je idnustrializirala in jim “daje kruh”. In tretjič, z ekonomsko integracijo tertjih držav s Kitajsko prihaja tudi geopolitična. Kitajska s tem širi svoj krog zaveznikov in svojo geopolitično moč, kar se nenazadnje kaže v porastu pomena grupacije BRICS+ in števila novih prošenj za članstvo (+23).

Torej, se je ZDA ta strategija “odklapljanja” (decoupling) od Kitajske in “zmanjševanja tveganj” (de-risking) splačala ali pa so se s tem tveganja za ZDA samo še bolj povečala? Je bila ameriška strategija glede Kitajske ameriški strel v lastno koleno?

On August 9th President Joe Biden unveiled his latest weapon in America’s economic war with China. New rules will police investments made abroad by the private sector, and those into the most sensitive technologies in China will be banned. The use of such curbs by the world’s strongest champion of capitalism is the latest sign of the profound shift in America’s economic policy as it contends with the rise of an increasingly assertive and threatening rival.

For decades America cheered on the globalisation of trade and capital, which brought vast benefits in terms of enhanced efficiency and lower costs for consumers. But in a dangerous world, efficiency alone is no longer enough. In America, and across the West, China’s rise is bringing other aims to the fore. Understandably, officials want to protect national security, by limiting China’s access to cutting-edge technology that could enhance its military might, and to build alternative supply chains in areas where China maintains a vice-like grip.

Nadaljujte z branjem→

Vojna v Ukrajini je za ZDA win – win ekonomska zgodba. Velika večina finančne pomoči Ukrajini je dejansko v obliki financiranja proizvodnje orožja v ameriških podjetjih (s čimer ZDA nadomestijo zastarelo orožje in se pripravijo na vojno (s Kitajsko)). Zraven pa je še “windfall gain”, korist za ameriške ponudnike LNG plina, ki so v veliki meri nadomestili ruski plin, in to po 3 do 5-krat višji ceni. Pa še Evropo, predvsem Nemčijo so deindustrializirali in s tem umaknili na stranski tir. Gledano iz tega vidika je ameriški ekonomski interes, da vojna v Ukrajini traja čim dlje. Dokler pač ne zmanjka za boj sposobnih Ukrajincev in ozemlja.

Dober komentar, zakaj ameriška proxy vojna s Kitajsko na Talvanu nikakor ne bi bila primerljiva s sedanjo ameriško proxy vojno z Rusijo v Ukrajini. Na Tajvanu ni posebne nekitajske manjšine, ki bi se upirala, Tajvan ne meji na sosednje države, ki bi lahko čez mejo dobavljale orožje in ZDA nimajo načina, da bi v primeru vojne na Tajvan dostavljale zadovoljive količine orožja.

Too many people are convinced that the US can almost in a light switch moment, move to support Taiwan in a conflict with China. They make comparisons between Taiwan and Ukraine which don’t exist.

Taiwan is an island and isn’t landlocked to potential allies, it effectively depends on external sources for its energy needs, it doesn’t have ethnic Chinese in a civil war with the Taiwanese to provoke a future conflict. Taiwan doesn’t have the same political will as Ukraine does to engage in a conflict with China. Who exactly is going to provide ammunition, military hardware etc to Taiwan and how exactly are they going to get it to them?

Conducting a proxy war with China wrt Taiwan bears no resemblance to conducting a proxy war with Russia wrt Ukraine. Never mind the fact that the West has all but exhausted its arms capabilities supporting Ukraine and is likely to take years to replenish even if the Ukraine war stopped tomorrow.

Vir: The Sirius Report, Twitter (X)

The Ukraine war — or more precisely the West’s response to the latter — is causing Europe to deindustrialize at frightening speed. What’s worse, there is ample evidence that, from America’s perspective, this was the intended outcome all along.

America Is Deindustrializing Europe Compact Magazine, a radical American journal https://compactmag.com/article/america-is-deindustrializing-europe

1/ The Russia-Ukraine conflict has deeply transformed transatlantic relations, leading to a greater degree of European “vassalisation” (in the words of a recent @ecfr report) to the US than ever before.

The art of vassalisation: How Russia’s war on Ukraine has transformed transatlantic relations Europeans’ response to Russia’s war on Ukraine confirms their profound dependence on the US – an unwise position given the security challenge in Europe and coming geopolitical competition with China. https://ecfr.eu/publication/the-art-of-vassalisation-how-russias-war-on-ukraine-has-transformed-transatlantic-relations/

Nadaljujte z branjem→

Meritve v zadnjem desetletju konsistentno kažejo anomalije v temperaturi površine oceanov, nekje v razponu med 0.1 in 0.2 stopinje Celzija nad povprečjem obdobja 1991-2020. Letošnja anomalija pa je še posebej velika in je julija znašala kar 0.5 stopinje Celzija:

Opomba: Sea surface temperature anomalies (°C), relative to the 1991-2020 reference period, averaged over the extrapolar global ocean (60°S-60°N) for the month of July from 1979 to 2023. Data source: ERA5.

Vir: Copernicus Climate Change Service/ECMWF.

Ključno vprašanje med atmosferskimi fiziki in klimatologi letos je, kaj je povzročilo to nenormalno visoko anomalijo letos. Dober povzetek možnih razlogov je dal slovenski atmosferski fizik Žiga Zaplotnik:

Slovenska strokovnjakinja za področje atmosferske dinamike Lina Boljka, zaposlena na Univerzi v Bergnu, pa dodaja, da gre najbrž za amplifikacijo posameznih učinkov:

Nadaljujte z branjem→

Po začetku vojne v Ukrajini so zahodni politiki Ukrajini velikodušno obljubljali članstvo v Natu in EU. Realnost pa je bila – iz objektivnih razlogov – manj prijazna. Glede članstva v Natu je Ukrajina naletela na tipični Catch 22. Članstvo v Natu ni možno, dokler traja vojna, ker članice Nata nočejo biti prisiljene v aktivacijo člena 5 in vključitev v neposredno vojno z Rusijo. Po koncu vojne pa članstvo v Natu tudi ne bo možno, ker Ukrajina te vojne brez aktivne vključitve članic Nata ne more zmagati, zato bo Rusija kot zmagovalka postavljala pogoje in nečlanstvo v Natu bo prvi pogoj Rusije v mirovnem sporazumu, saj je zaradi tega sploh začela z vojno.

Glede članstva v EU, ki bi bilo po mojem mnenju pozitivno za EU, saj bi se s tem izboljšala avtonomija EU na mnogih področjih – od hrane, energije do nekaterih ključnih surovin, pa je zgodba enako kruta. Po eni strani je Ukrajina preveč kmetijska država in z njeno vključitvijo bi zaradi povečane konkurence cene hrane v EU močno padle, kar bi prizadelo ostale države, predvsem vzhodnoevropske in Francijo. Ukrajina še niti ni postala članica EU, pa je že poškodovala skupni trg, zaradi česar so vzhodnoevropske države serijsko blokirale uvoz žita iz Ukrajine.

Drugi problem je finančne narave. Ukrajinski kmetje bi po vstopu v EU posrkali večino kmetijskih subvencij in Francija bi glede skupne kmetijske politike nenadoma postala neto plačnica v EU proračun. In naprej, ker bi bila Ukrajina daleč najmanj razvita članica EU, bi posrkala tudi levji delež sredstev za kohezijo. Namesto Poljske bi Ukrajina postala največja prejemnica EU sredstev. Vstop Ukrajine v EU bi torej zahteval bodisi povečanje vplačil v proračun EU ali zmanjšanje EU sredstev za večino držav.

To so pač objektivni razlogi, zakaj Ukrajina v previdljivi prihodnosti ne more postati članica EU. Seveda ji ostale članice in Evropska komisija tega ne morejo naravnost povedati, zato se bodo skrivali za formalizmi. Za reformami, ki bi jih Ukrajina morala narediti pred vstopom, za vladavino prava, za potrebnim zmanjšanjem korupcije, in za reformami delovanja EU, ki bi jih članice  morale narediti pred tem itd. Več o tem v spodnjem članku.

Nadaljujte z branjem→

Pogovori o miru v Ukrajini konec prejšnjega tedna v Savdski Arabiji, kamor ni bila povabljena Rusija kot ena izmed strani v vojni, so se po pričakovanju končali s popolnim neuspehom. Ruski predstavniki so naknadno v izjavah za javnost sporočili svoje pogoje za začetek mirovnega sporazuma, ki se nahajajo v razponu med “popolno kapitulacijo Ukrajine” (Maria Zakharova, tiskovna predstavnica ministrstva za zunanje zadeve Rusije) in “ko bo Ukrajina na kolenih prosila za milost” (Dmitri Medvedev, nekdanji predsednik Rusije in predsednik vlade ter zdajšnji podpredsednik Sveta za nacionalno varnost).

Rusiji se razumljivo nikamor ne mudi. V prid ji gredo trije razlogi. Prvič, v tej vojni po pričakovanju vojaško zmaguje in v dolgotrajni vojni izčrpavanja bo postopno povsem izčrpala Ukrajino in voljo po pomoči zahodnih donatork, ki so že ostale brez streliva. Ruska vojna industrija dela na polnih obratih, zagnali so nove obrate, hkrati pa jim nemoten izvoz energentov in kritičnih surovin (umetna gnojila, kobalt, aluminij itd.) po visokih cenah omogoča tako trgovinski kot proračunski presežek. Hkrati je Rusija zagnala uvozno nadomestno proizvodnjo, ki jo je zanemarjala zadnja tri desetletja (pa čeprav je to zagon proizvodnje “moskvičev na kitajski osnovi”) in dosega letos pozitivno gospodarsko rast.

Nadaljujte z branjem→

Video, ki plastično pojasni, zakaj je vojna v Ukrajini fantastična za posel špekulantov.

Slika 1: Spodnji graf lepo pokaže, da odkar se je Schröderjeva vlada leta 2000 odločila za t.i.Energiewende (za zapiranje jedrskih elektrarn in za njihovo nadomeščanje z energijo sonca in vetra) se je cena nemške električne energije več kot podvojila (povečala se je za 130% do 2021, s čimer zaradi korektnosti izvzamemo cenovni šok zaradi ukrajinske vojne v letu 2022). Energija iz OVE sonca in vetra je za Nemčijo torej ekstremno draga, sploh v primerjavi s prej poceni energijo iz jedrskih elektrarn.

Nadaljujte z branjem→