Pogovori o miru v Ukrajini konec prejšnjega tedna v Savdski Arabiji, kamor ni bila povabljena Rusija kot ena izmed strani v vojni, so se po pričakovanju končali s popolnim neuspehom. Ruski predstavniki so naknadno v izjavah za javnost sporočili svoje pogoje za začetek mirovnega sporazuma, ki se nahajajo v razponu med “popolno kapitulacijo Ukrajine” (Maria Zakharova, tiskovna predstavnica ministrstva za zunanje zadeve Rusije) in “ko bo Ukrajina na kolenih prosila za milost” (Dmitri Medvedev, nekdanji predsednik Rusije in predsednik vlade ter zdajšnji podpredsednik Sveta za nacionalno varnost).

Rusiji se razumljivo nikamor ne mudi. V prid ji gredo trije razlogi. Prvič, v tej vojni po pričakovanju vojaško zmaguje in v dolgotrajni vojni izčrpavanja bo postopno povsem izčrpala Ukrajino in voljo po pomoči zahodnih donatork, ki so že ostale brez streliva. Ruska vojna industrija dela na polnih obratih, zagnali so nove obrate, hkrati pa jim nemoten izvoz energentov in kritičnih surovin (umetna gnojila, kobalt, aluminij itd.) po visokih cenah omogoča tako trgovinski kot proračunski presežek. Hkrati je Rusija zagnala uvozno nadomestno proizvodnjo, ki jo je zanemarjala zadnja tri desetletja (pa čeprav je to zagon proizvodnje “moskvičev na kitajski osnovi”) in dosega letos pozitivno gospodarsko rast.

Kot kažejo zadnji podatki Svetovne banke, je Rusija v zadnjih dveh letih (2021-2022) prehitela Nemčijo v BDP (po pariteti kupne moči) in postala peto največje gospodarstvo na svetu:

Drugič, vojna v Ukrajini in gospodarske sankcije škodijo predvsem zahodnim državam – zaradi zmanjšanja (neposrednega) izvoza v Rusijo in zaradi visokih cen energentov. Predvsem slednje ubijajo evropsko gospodarstvo, ki je na robu recesije, brez perspektive nižjih cen energije bo evropska energetsko intenzivna industrija (5 industrij materialov, industrija kovinskih izdelkov, avtomobilska industrija) klecnila, podjetja pa preselila proizvodnjo v tujino. Nemčija to najbolj bridko okuša. Hkrati se bližajo volitve v ZDA in mnogih evropskih državah in nadaljevanje neučinkovite vojne v Ukrajini sedanjim vladajočim strankam in voditeljem jemlje možnosti ponovne izvolitve.

In tretjič, v ozadju te vojne se dramatično preoblikuje geopolitična situacija v svetu. “Tretje države” ali “države v razvoju”ali kakorkoli imenujete države izven zahodne hemisfere so uvidele, da moč ameriškega hegemona in evropskih vazalnih držav v okviru EU peša in da jih je Kitajska gospodarsko prerasla, predvsem pa je postala njihov najmočnejši trgovinski in investicijski partner. Zato so ostale “neuvrščene” v tej vojni in se gospodarsko integrirajo okrog dvojca Rusija – Ukrajina v grupaciji BRICS. Dlje časa kot traja vojna v UKrajini, bolj globoka bo ta integracija in tem močnejša njena politična moč. In situacija v Afriki po državnem udaru v Nigru nakazuje širše geopolitične dimenzije osamosvojitve “tretjega sveta” od zahodnega sveta. Države tretjega sveta so spoznale, da imajo energente in surovine, ki jih zahodne države potrebujejo za tehnološki zeleni prehod in da jim ni treba več poslušati zahodnih pridig ali se bati njihovih vojaških intervencij ter finančnih izsiljevanj IMF, pač pa se lahko začnejo pogajati o cenah. V Kitajski imajo izbiro, v Rusiji vojaško zaščito in v BRICS gospodarsko zavetje, česar doslej niso imele.

Če povzamem, zahodnim državam se bistveno bolj mudi končati to vojno v Ukrajini kot Rusiji. Zato je z njihove strani pričakovati več nervoze, več mirovnih pobud in več popuščanja (trgovanja z opuščanjem sankcij).