Med 2:41 in 7:27 je najboljša poljudna ocena odločitve Mednarodnega sodišča ICJ glede obtožbe o izraelskem genocidu v Gazi, kar sem jih videl do sedaj.

Večina ljudi ne razume, kako nastaja denar v sodobnem gospodarstvu (česar jim ne moremo zameriti) in za inflacijo vedno krivijo centralne banke oziroma njihovo “tiskanje denarja”. Dejstvo je, da centralne banke ne izdajajo denarja, ampak samo primarni denar, ki služi kot “plačilno sredstvo” za poravnavanje obveznosti med poslovnimi bankami, denar pa ustvarjajo poslovne banke, ko izdajajo kredite (pri čemer jim primarni denar centralnih bank služi zgolj kot depozit). In če ni dovolj povpraševanja po kreditih, kot ga ni bilo v desetletju pred Covidom, ne more priti do bistveno povečanega obsega denarja v obtoku – torej do inflacije. Obstaja sicer posebni primer tega, ko se vlade za svoje izdatke neposredno zadolžujejo (monetarno financirajo) pri centralni banki, kar seveda vodi k hiperinflaciji (Zimbabve, Venezuela), ker vlade na ta način povečujejo obseg denarja v obtoku, vendar je v razvitih državah ta praksa prepovedana.

No, kljub temu je ljudem lažje, če verjamejo, da denar in s tem inflacijo ustvarjajo centralne banke. Pri čemer jim asistirajo mnogi konzervativni ekonomisti oziroma monetarni jastrebi, ki inflacijo in zasluge za nizko inflacijo pripisujejo izključno monetarni politiki centralnih bank. Ne vidijo pa drugih razlogov. Ključni je seveda povpraševanje po kreditih, medtem ko nenadne inflacijske šoke v razvitih državah večinoma povzročajo ponudbeni šoki oziroma natančneje šoki v cenah ključnih dobrin, kot je nafta (energija nasploh), surovine in nekateri inputi za industrijsko proizvodnjo. Spodaj je dober primer, kjer Vitor Constancio (nekdanji podpredsednik ECB, zdaj pa profesor v Lizboni in Navarri) Davidu Andolfattu (nekdanji podpredsednik Federal Reserve Bank of St. Louis, zdaj pa profesor na University of Miami) pokaže, da so za vse velike inflacijske šoke v zadnjih 60 letih krivi naftni šoki (zanje pa vojne, v katere so zapletene države ponudnice nafte).

Aja, poglejte si podobnosti oblike inflacijskih šokov v času prve in druge naftne krize v 1970-ih ter pravkar minule post-covidne krize. Monetarni ekonomisti jih pripisujejo presežnemu agregatnemu povpraševanju, gre pa seveda prvenstveno za ponudbene šoke. Stvar ekonomske ideologije.

This week, as President Biden was deciding how to respond to the killing of three American soldiers by an Iran-backed militia, and hawkish commentators were recommending an attack on Iran, someone asked Biden if he holds Iran responsible for the three deaths. He said, “I do hold them responsible in the sense that they’re supplying the weapons to the people who did it.”

This led William Hartung of the Quincy Institute to wonder aloud on Twitter, “Does he feel the same way about the 26,000 deaths caused by US weapons in Gaza?”

Interesting question. And it raises other questions—questions that might be directed toward Senators Lindsey Graham and Tom Cotton and anyone else who advocated attacking Iran as punishment for the actions of Iran-backed militias. Namely:

(1) Isn’t it fair to call Israel “US-backed” in roughly the same sense that some militias in the Middle East are “Iran-backed”—since the US provides Israel’s weapons and ammo and gives it logistical and political support and shares intelligence with it? 

(2) Shouldn’t Graham and Cotton, if they want to be consistent, therefore say that any country attacked by Israel has the right to retaliate by attacking the US?

Nadaljujte z branjem→

Tole, kar danes gledamo v Nemčiji – deindustrializacija in zaton tradicionalnih izvoznih panog ter vsesplošne demonstracije – je posledica nemške politične norosti. Je, kot spodaj dobro komentira Thomas Fazi, posledica dveh obsesij nemškega političnega razreda – obsesije s kvazi-zeleno agendo in varčevanjem. Oboje za vsako ceno. Ti obsesiji sta trčili na nemško totalno politično podrejenost Ameriki (morda se sliši grozno, vendar je v svojem bistvu res: medtem ko se je Rusija leta 1945 oziroma leta 1989 umaknila iz Nemčije, je Nemčija od leta 1945 do danes še vedno okupirana s strani ZDA) v času vojne v Ukrajini in v času šibkega post-covidnega okrevanja svetovnega gospodarstva. Nemčija si je “prostovoljno” odrezala dobave poceni ruskih energentov in izvoz na ruski trg.

Nemčija je danes v gospodarskem razsulu in političnem kaosu. Rezultat sedanjih širokih demonstracij proti norostim politik mavrične koalicije bo vzpon levih in desnih ekstremističnih strank. To pa pomeni iliberalno zapiranje Nemčije in pospešitev detronizacije Nemčije kot absolutne vodje EU, ki jo je Nemčija imela v času vladavine Angele Merkel. Pomeni eksistenčno grožnjo Nemčiji kot donedavni absolutni evropske velesile.

For much of the Merkel era, Germany stood as an island of economic and political stability amid Europe’s perennially stormy waters. Those days, however, seem like a distant memory. Europe is still in crisis — but now Germany is the epicentre. It is, once again, the sick man of Europe.

Anti-government demonstrations are rare in Germany. So when hundreds of angry farmers and their tractors descended on Berlin in mid-December, to protest a planned cut to diesel subsidies and tax breaks for agricultural vehicles as part of a new wave of austerity measures, it was clear that something was afoot. The government, evidently concerned, immediately backtracked, announcing that the discount would remain in place, and that the diesel subsidy would be phased out over several years instead of being abolished immediately. The farmers, however, said it wasn’t enough — and threatened to step up the protests unless the government completely reserved its plans.

Nadaljujte z branjem→

V sredo sem z žalostjo v srcu v tujih medijih prebral, da je kitajski proizvajalec električnih avtov in baterij BYD podpisal pogodbo z madžarsko lokalno skupnostjo v Szegedu o nakupu zemljišča za gradnjo tovarne električnih avtomobilov. Zakaj sem bil žalosten? Zato, ker te pogodbe z BYD ni podpisala kakšna slovenska občina.

BYD (Build Your Dream) je bil ustanovljen leta 1995. Podjetje ima več večjih podružnic: BYD Auto, ki proizvaja vozila, BYD Electronic, ki proizvaja elektronske dele in montažo, in FinDreams, ki proizvaja avtomobilske komponente. Hčerinska družba BYD Auto je največji proizvajalec električnih vozil na svetu, lani je prehitel Teslo, in je glavni proizvajalec avtomobilov nasploh (električni in hibridni avtomobili, avtobusi, tovornjaki itd.). Hčerinska družba BYD FinDreams je s 30-odstotnim tržnim deležem največji svetovni proizvajalec baterij (za mobilne telefone in za električna vozila). Prek drugih hčerinskih družb BYD proizvaja tudi viličarje in sončne celice.

Nadaljujte z branjem→

Tole, kar trdi tiskovna predstavnica Bele hiše, da je Putin povzročil ameriško inflacijo, je res ali višek stupidnosti ali višek slaboumne propagande. Ne vem, kje jemljejo te polpismene modele.

Putin je naredil marsikaj slabega, res grozno slabega, ampak ameriške inflacije pa ni pozvročil. Glejte spodnjo sliko. Ameriška inflacija je začela rasti februarja 2021 (praktično takoj po inavguraciji Bidna). Ko je leto (12 mesecev!) kasneje, 22. februarja 2022, Putin napadel Ukrajino, je bila ameriška inflacija že skoraj na vrhuncu (7.9 % na letni ravni), junija 2022 (tri mesece po Putinovem napadu Ukrajine) pa je dosegla vrh in je začela enako strmo padati.

Če bi bili žleht propagandisti, bi lahko rekli nasprotno, in sicer, da je izvolitev Bidna povzročila rast inflacije v ZDA. In demokrat Larry Summers, nečak nobelovca Paula Samuelsona, nekdanji predsednik Harvarda in nekdanji finančni minister v Clintonovi vladi itd., je točno to Bidna že ob začetku njegovega mandata tudi obtožil. Da je Bidenov stimulus paket prevelik, sploh pa čeki za 1,400 dolarjev, da bo to preveč pospešilo agregatno povpraševanje in sprožilo inflacijski šok. To se je sicer res zgodilo, vendar ni bil kriv samo Biden s prevelikim povpraševalnim stimulusom, ampak sam akt post-covidnega odpiranja gospodarstva po marcu 2021 (ko so vsi precepljeni želeli spet začeti normalno živeti in trošiti), ki je naletelo na premajhno ponudbo in ustvarilo zamaške v dobavnih verigah. In večina konzervativnih ekonomistov se je in se še vedno strinja s Summersom, čeprav nima (povsem) prav.

No, ampak če bi bili žleht propagandisti, bi lahko rekli, da je Biden povzročil ameriško inflacijo, Putin pa jo je z vojno v Ukrajini spet znižal. In prvi del zahteva precejšen napor, da ga empirično izpodbijete, drugi del pa je kot izgovor, ki ga prinese pes na repu.

Ampak tako je pač s propagandisti – komu mar za dejstva, glavno, da se dobro sliši!

Najbrž najboljši izbor pesmi U2. Če bi se U2 razpustili na svojem vrhuncu leta 1987, bi šli v legendo. Tako pa še 4 desetletja mučijo sebe in nas z neprebavljivimi metamorfozami

Ponovna objava članka iz leta 2018. Pet let in Covid krizo kasneje je kitajska gospodarska rast še vedno impresivno robustna in visoka. Kitajski stroj rine kot lokomotiva.

Dolgo časa smo čakali na to – na priznanje, da obstaja poseben, kitajski razvojni model. Letos mineva 40 let od začetka Deng Xiaopingovih post-maocetungovih tržnih reform pod okriljem močne državne razvojne politike, ki so iz zaostale agrarne države naredile svetovno gospodarsko velesilo in tehnološkega velikana. Po letu 1978 je Kitajsko gospodarstvo raslo v povprečju po 10% na leto, gospodarska rast v teh štirih desetletjih pa je le 3-krat padla pod 6% letno.

Slika 1: Kitajska gospodarska rast po letu 1978 (v %)

Nadaljujte z branjem→