Večina ljudi ne razume, kako nastaja denar v sodobnem gospodarstvu (česar jim ne moremo zameriti) in za inflacijo vedno krivijo centralne banke oziroma njihovo “tiskanje denarja”. Dejstvo je, da centralne banke ne izdajajo denarja, ampak samo primarni denar, ki služi kot “plačilno sredstvo” za poravnavanje obveznosti med poslovnimi bankami, denar pa ustvarjajo poslovne banke, ko izdajajo kredite (pri čemer jim primarni denar centralnih bank služi zgolj kot depozit). In če ni dovolj povpraševanja po kreditih, kot ga ni bilo v desetletju pred Covidom, ne more priti do bistveno povečanega obsega denarja v obtoku – torej do inflacije. Obstaja sicer posebni primer tega, ko se vlade za svoje izdatke neposredno zadolžujejo (monetarno financirajo) pri centralni banki, kar seveda vodi k hiperinflaciji (Zimbabve, Venezuela), ker vlade na ta način povečujejo obseg denarja v obtoku, vendar je v razvitih državah ta praksa prepovedana.

No, kljub temu je ljudem lažje, če verjamejo, da denar in s tem inflacijo ustvarjajo centralne banke. Pri čemer jim asistirajo mnogi konzervativni ekonomisti oziroma monetarni jastrebi, ki inflacijo in zasluge za nizko inflacijo pripisujejo izključno monetarni politiki centralnih bank. Ne vidijo pa drugih razlogov. Ključni je seveda povpraševanje po kreditih, medtem ko nenadne inflacijske šoke v razvitih državah večinoma povzročajo ponudbeni šoki oziroma natančneje šoki v cenah ključnih dobrin, kot je nafta (energija nasploh), surovine in nekateri inputi za industrijsko proizvodnjo. Spodaj je dober primer, kjer Vitor Constancio (nekdanji podpredsednik ECB, zdaj pa profesor v Lizboni in Navarri) Davidu Andolfattu (nekdanji podpredsednik Federal Reserve Bank of St. Louis, zdaj pa profesor na University of Miami) pokaže, da so za vse velike inflacijske šoke v zadnjih 60 letih krivi naftni šoki (zanje pa vojne, v katere so zapletene države ponudnice nafte).

Aja, poglejte si podobnosti oblike inflacijskih šokov v času prve in druge naftne krize v 1970-ih ter pravkar minule post-covidne krize. Monetarni ekonomisti jih pripisujejo presežnemu agregatnemu povpraševanju, gre pa seveda prvenstveno za ponudbene šoke. Stvar ekonomske ideologije.