Če ChatGPT in DeepSeeku postavite naslovno vprašanje, dobite spodnja odgovora. Kot lahko vidite, sta odgovora zelo “uravnotežena”. Nekaj uvodnih odstavkov je namenjeno temu, da opozorijo na teorije zarote, na pazljivost pri interpretacijah in na neodvisnost uredniške politike od lastniške strukture. Vmes so navedene lastniške strukture, ki večinoma potrjujejo povezave s kapitalom ali uredniki judovskega porekla, na koncu pa so spet odstavki o pazljivosti pri delanju sklepov.

Tukaj ne delam nobenih sklepov, toda vpletenost New York Timesa, The Economista, CNN in ostalih velikih medijev v zanikanje ali omiljevanje izraelskih vojnih zločinov in holokavsta nad Palestinci me opozarja na to, da je treba biti pazljiv pri delanju sklepov, da njihova uredniška politika ni povezana z lastniško strukturo teh medijev (s kapitalom židovskega porekla). 

Chat GPT:

To vprašanje je občutljivo in pogosto izpostavljeno v kontekstu teorij zarote, zato je pomembno odgovoriti natančno, uravnoteženo in z zgodovinskimi ter lastniškimi dejstvi.

Dejstva o “judovskem kapitalu” in medijih

V ZDA in zahodnem svetu so številni vplivni mediji v lasti podjetij ali posameznikov judovskega porekla – vendar to ne pomeni, da mediji delujejo v imenu “judovskega kapitala” ali da so usmerjeni po verskih, etničnih ali kolektivnih interesih. Gre za posamezne primere lastništva znotraj širše pluralne in korporativne strukture medijskega sveta.

Nekaj primerov medijev z znanimi lastniki judovskega porekla:

1. The New York Times

• V lasti družine Ochs-Sulzberger (judovsko poreklo) od leta 1896.
• Vendar je podjetje javno kotirano, z razpršenim lastništvom.

2. The Washington Post

• Leta 2013 ga je kupil Jeff Bezos, ustanovitelj Amazona, ki sicer nima judovskega porekla.
• Pred tem je bil v lasti družine Graham (z judovskimi koreninami po materini strani Katharine Graham), ki je časnik vodila več desetletij.

3. Bloomberg

• V lasti Michaela Bloomberga, poslovneža in nekdanjega župana New Yorka (judovskega porekla).
• Bloomberg LP je finančno-informacijska korporacija, ki izdaja tudi Bloomberg News.

4. CBS / Viacom

• V preteklosti pod močnim vplivom Sumnerja Redstonea (Rothstein), judovskega porekla.
• Danes ViacomCBS (Paramount Global) vodi njegova hči Shari Redstone.

5. CNN

• Podružnica Warner Bros. Discovery.
• Ustanovitelj Ted Turner ni bil judovskega porekla; zdajšnje vodstvo je korporativno, z različnimi lastniškimi interesi.

6. NBC / Comcast

• V lasti Comcast Corporation, največjega ameriškega kabelskega operaterja.
• Comcast je bil ustanovljen s strani Ralpha Robertsa, prav tako judovskega porekla.

Zakaj previdnost pri takšnih seznamih?

• Identificiranje lastnikov po verski ali etnični pripadnosti nima nobene povezave z vsebino uredniške politike.
• Mediji so pogosto pluralni, kritični in raznoliki, vključno z izražanjem različnih pogledov – tudi do Izraela, judovske skupnosti ali verskih vprašanj.
• Zgodovina kaže, da posploševanje o »judovskem nadzoru nad mediji« pogosto služi antisemitskim mitom in zarotam, ki so nevarne in neutemeljene.

Sklep

Res je, da so nekateri vodilni mediji v lasti ali pod vplivom posameznikov judovskega porekla – tako kot obstajajo tudi lastniki medijev italijanskega, protestantskega, muslimanskega ali azijskega porekla. V sodobnem zahodnem svetu pa lastništvo ne pomeni nujno vsebinskega vpliva, saj so mediji podvrženi uredniški neodvisnosti, javnemu nadzoru in tržnim silam. Uporabljajmo tovrstne informacije odgovorno in v kontekstu.

Nadaljujte z branjem→

Do začetka zadnje faze izraelskega holokavsta nad Palestinci (od oktobra 2023) se tega nisem zavedal. Nisem vedel, kako popolno in globoko izraelski lobi obvladuje pisanje New York Timesa (NYT). Vedel sem, da je v lasti kapitala židovskega porekla (New York Times je od leta 1896 v lasti družine Ochs-Sulzberger, ki ima judovsko poreklo. Adolph S. Ochs, ki je kupil časnik, je bil sin nemško-judovskih priseljencev. Njegovi potomci, vključno s sedanjim založnikom A.G. Sulzbergerjem, so še vedno pomembni deležniki in vodilne osebe v podjetju) in da njeno uredniško politiko aktivno vodi ta kapital  (trenutno ima A. G. Sulzberger v lasti naziv založnika (Publisher) in predsednika odbora družbe, družina obvladuje več kot 95 % delnic razreda B, kar ji omogoča nadzor nad približno 70 % glasov v svetu upravljanja družbe). Toda nisem se zavedal, kako globoko je poročanje NYT vpeto v interese cionistov in Izraela. Nisem se zavedal, da ima 20 urednikov in novinarjev neposredne pretekle ali sedanje vezi z izraelsko vojsko in pro-izraelskimi lobiji. Kakšno leto po začetku zadnje faze izraelskega holokavsta nad Palestinci sem zasledil, da je NYT za poročanje o vojnih zadevah, vključno s konfliktom v Gazi, zaposlil nekdanjo pripadnico izraelske vojske in obveščevalne enote Unit 8200, Anat Schwartz. In šele takrat sem se začel tega zavedati. Od takrat je NYT na moji črni listi.

Spodaj je nekaj odlomkov iz dosjeja (Mondoweiss) o cinističnemu obvladovanju uredniške politike in pisanja NYT. Zame New York Times nikoli več ne bo kredibilen medij. Tako kot ni The Economist, CNN, BBC itd. 

We are putting The New York Times on notice. Since the Zionist genocide in Gaza began over 20 months ago, the “paper of record” has run cover for Israel’s war crimes. We have witnessed the Zionist entity drop 2,000 pound bombs on displaced Palestinians forced to survive in tents, massacre starving Palestinians at aid sites, arrest and torture Palestinians accused of fighting back or administering care, destroy Gaza’s entire healthcare system, obliterate almost every one of its schools and universities, damage over 90 percent of residential buildings, and block food and supplies from entering the besieged strip. But New York Times journalists have chosen to ignore, whitewash, distort, or justify each one of these crimes. As much as any weapons manufacturer, The New York Times is a part of the machinery of war — producing, in the realm of public opinion, the impunity that enables and sustains Israel’s ongoing genocide.

Nadaljujte z branjem→

Največji udarec, ki ga je kitajska vlada ob Trumpovem petelinjenju zadala Ameriki, je licenciranje (sistem dovoljenj) za izvoz proizvodov, ki temeljijo na redkih zemljah. Minerali redkih zemelj so ključni za številne visokotehnološke izdelke, saj omogočajo delovanje močnih magnetov, zaslonov, baterij in katalizatorjev. Najpogosteje se uporabljajo v električnih motorjih (npr. z neodimom in disprozijem), LED zaslonih in optiki (z europijem, terbijem), pa tudi v katalizatorjih in medicinski diagnostiki (z gadolinijem). Njihova uporaba je nepogrešljiva v zelenih tehnologijah, obrambni industriji in digitalni infrastrukturi. 

Minerali redkih zemelj igrajo ključno vlogo v številnih vojaških in vesoljskih tehnologijah zaradi svojih izjemnih magnetnih, optičnih in toplotnih lastnosti. V vojski se uporabljajo v radarjih, komunikacijskih sistemih, vodenih raketah, senzorjih, nočni optiki in laserskih sistemih, kjer stabilni magneti iz samarija ali neodima omogočajo visoko natančnost in zanesljivost tudi v ekstremnih pogojih. V vesoljskih programih so ključni za delovanje satelitov, pogonskih sistemov, solarnih panelov in napredne komunikacijske opreme, saj zagotavljajo zmogljivost pri visokih sevanjih in temperaturnih nihanjih. Zaradi svoje strateške vloge pri obrambi in raziskovanju vesolja predstavljajo redke zemlje ključen vir za tehnološko varnost držav. Zaradi omejene razpoložljivosti in koncentrirane proizvodnje – predvsem na Kitajskem – pa so seveda strateški vir za tehnološko neodvisnost. 

No, kitajska vlada je uvedla strog sistem licenciranja, kjer morajo tuji uvozniki teh komponnet podrobno dokumentrati, kje se te komponente uporabljajo in dokazovati, da se ne uporabljajo v proizvodnji orožja. To je bil neposredni udarec ameriškim proizvajalcem orožja, kot je Raytheon, katerega glavni direktor spodaj plastično pove, da je ameriška vojaška industrija kastrirana brez kitajskih komponent, ki temeljijo na mineralih redke zemlje.

Pokrovsk, zadnje pomembno oporišče Ukrajine desno od Dnjepra je (skoraj) padel. Zdaj je pot za ruske sile do Dnjepra praktično odprta. Prva polovica leta je bila izjemno depresivna za ukrajinsko vojsko. Pokazala je popolno materialno prevlado ruskih sil, kar je pripeljalo do psihološke depresije. Ker ni več pričakovati ameriške vojaške pomoči, Evropa pa je nima s čim zagotoviti, se ukrajinski vojaki sprašujejo, zakaj bi sploh še umirali na fronti, če ne morejo več zmagati ali vsaj zadrževati ruskih sil. Najbolj zagreti ukrajinski vojaki, tisti iz neonacističnih azovskih enot, priznavajo, da je pred njimi le še ena bitka – bitka za Kijev. Če bo do nje – glede na politični kaos v Kijevu – sploh prišlo.

Vprašanje je le, kdaj bo prišlo do kapitulacije Ukrajine. Ali zelo hitro, če režim Zelenskega (ob ameriški “pomoči”) pade hitro ali pa nekoliko kasneje, če režimu Zelenskega uspe čudežno preživeti ta kaos in pričakati zadnjo bitko – za Kijev.

Na žalost je bila ta zgodba odločena marca 2022, ko je režim Zelenskega odstopil od za Ukrajino zelo ugodnega mirovnega sporazuma in se odločil poiskati več sreče na bojišču. Zdaj tudi sreča ne more več pomagati.

John Burn-Murdoch v novi odlični zgodbi v Financial Timesu analizira, zakaj se je tako povečalo nezadovoljstvo mlajših odraslih v angleško govorečih državah, in to bistveno bolj kot v ostalih zahodnih državah:

Teorije, zakaj se to dogaja, so lahko različne, toda eden izmed ključnih dejavnikov je lahko dejstvo, da so se možnosti mladih do sredine njihovih tridesetih let v angleško govorečih državah glede dostopa do nepremičnin močneje poslabšala kot v ostalih zahodnih državah:

Slednje pa je posledica relativno slabšega ekonomskega položaja mladih odraslih v angleško govorečih državah glede na vrstnike v drugih zahodnih državah, kar se odraža v njihovi relativno večji izgubi zaupanja, da si bodo s trdim delom lahko zagotovili uspeh v življenju:

Zakaj je to bolj izrazito v angleško govorrčih državah? Zato ker imajo te države podoben neoliberalni ekonomski sistem, ki se odraža v “winner takes it all” kulturi in nizki redistribuciji – na prvi pogled nižji davki, vendar višji zasebni izdatki za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje in manjši socialni transferji. Slednje se izraža v visokem Gini koeficientu neenakosti oziroma v manjši razliki med Gini koeficientom, ki temelji na razpoložljivem dohodku in Gini koeficientom, ki temelji na dohodkih pred davki in transferji. (S kolegico Danijelo Lazović-Vuković imava nov paper na to temo, ki ga bom delil tukaj, ko bo objavljen v znanstveni reviji). V državah z neoliberalnim ekonomskim sistemom je tudi lastništvo stanovanjskega sklada bolj koncentrirana v rokah finančnih lastnikov. Posledica je dvojna – nižji razpoložljiv dohodek mladih odraslih ob višjih cenah nepremičnin. Posledično je tudi frustracija mlajših odraslih v teh državah, da si bodo s trdom delom lahko omogočili nakup lastne nepremičnine, kar je eden izmed simbolov uspeha v življenju, večja.

Primerjajte to s podatkom, da je na Kitajskem delež nepremičnin v zasebni lasti posameznikov, ki v njih živijo, kar 90 %. Kitajska je v preteklih treh desetletjih z načrtno vladno politiko izgradila več kot 100 milijonskih mest. Torej izgradila je nekaj sto milijonov stanovanj, ki si jih zaradi nizkih cen mlajši lahko privoščijo.

Posledica povečanih frustracij mlajših odraslih v angleško govorečih državah je seveda tudi zmanjšano zaupanje v ekonomski in politični sistem, večji nihilizem in povečana verjetnost, da volijo bolj ekstremno (da volijo populiste). Če kdo pričakuje revolt med mladimi, ga bo torej prej dočakal v “demokratičnih” angleško govorrčih državah kot pa v “avtoritarni, totalitarni itd.” Kitajski. Pa čeprav se ta upor zaenkrat kaže le v volilni abstinenci, povečani kriminaliteti, zmanjšani rodnosti, manjši rasti potrošnje in povišanih deležih glasov za populistične stranke.

Kdor ne poskrbi za prihodnost mladih, je izgubil dolgoročno bitko. Stabilnost je ključ za dolgoročno rast in razvoj. In zaupanje v sistem oziroma da bo sistem omogočil uspeh v življenju, je temelj stabilnosti. 

______________

Vir slik: John Burn-Murdoch, Financial Times

Ko se je včeraj v Pekingu odvijal vrh med Evropsko unijo in Kitajsko, je bilo vzdušje precej bolj zadržano kot prej. Čeprav sta obe strani poudarjali pomen sodelovanja, je bilo v ozadju čutiti naraščajočo napetost. Predvsem z evropske strani. Problem pa je, da EU krivi Kitajsko za težave, v katere se je sama spravila. Zato tudi ni sposobna videti rešitev zanje.

Glavni problem v ozadju evropske nejevolje je velik in naraščajoč trgovinski primanjkljaj EU s Kitajsko. Leta 2010 je ta znašal 70 milijard in se do leta 2020 povečal na 270 milijard, v zadnjih treh letih pa se giblje med 300 in 400 milijardami evrov. Problematika tega primanjkljaja je, da je posledica upehane evropske konkurenčnosti. Med letoma 2015 in 2024 je evropski izvoz v Kitajsko zrasel za 40 %, kitajski v EU pa za 73 %. Problem leži predvsem v upehanem nemškem izvozu, ki predstavlja skoraj polovico evropskega izvoza v Kitajsko. Nemški izvoz v Kitajsko od leta 2022 hitro upada, lani je bil za 15 % manjši kot v 2022. Trgovinski primanjkljaj Nemčije s Kitajsko, ki je še leta 2015 znašal le 8 milijard, pa se v zadnjih treh letih giblje med 60 in 85 milijard evrov.

Nadaljujte z branjem→

Tudi v Sloveniji se je zgodila enaka zgodba kot v EU: ko so bile ukinjene subvencije za sončne elektrarne (letni net metering), so se investicije v sončne elektrarne povsem zaustavile.

Andrew Korybko

RT published two critical pieces about Lindsey Graham, “World War mastermind: Here’s America’s most dangerous person” and “Graham threatens Putin: US war hawk escalates rhetoric in alignment with military lobby”, shortly after Trump announced his new three-pronged approach to Ukraine. This analysis here earlier mentioned how Graham was one of those responsible for manipulating Trump against Putin, while the present one will elaborate on how that came to be given the prominent role that he played.

Graham is the defense industry’s darling whom they’ve generously donated to over the years as documented by Yahoo Finance, The Intercept, and Sputnik, et al. Forbes also reported on the donations that he’s received from over a dozen billionaires. The first group donates to him since they have facilities in his state of South Carolina while the second does so since they’ve invested in those companies. Graham is suspected of investing in them too in what’s since become a toxic symbiotic relationship.

Nadaljujte z branjem→