Glenn Diesen v odličnem članku razbije zahodni prevladujoči narativ o kršenju Budimpeštanskega memoranduma kot temelju za »dolgo vojno« v Ukrajini. Poudarja, da memorandum nikoli ni zagotavljal pravnih varnostnih garancij, temveč le nezavezujoča politična zagotovila, kar so jasno vedeli tako Ukrajinci kot Rusi. Ukrajina tudi ni posedovala jedrskega orožja, saj je bilo to pod nadzorom Moskve, zato je trditev, da se je odpovedala lastnemu jedrskemu arzenalu, zavajajoča. Zahod pa memorandum uporablja selektivno – na eni strani obsoja Rusijo zaradi kršitve suverenosti Ukrajine, hkrati pa je sam izvajal gospodarske sankcije, se vmešaval v notranjo politiko Ukrajine in je leta 2014 celo podprl državni udar, s katerim je bil zrušen izvoljeni predsednik. S tem je prav Zahod prvi razveljavil načelo vzajemnih omejitev, ki je temelj mednarodnega prava, in odprl pot za to, da ga je kasneje enostransko zavrgla tudi Rusija. Avtor zato trdi, da sedanji narativi služijo predvsem demonizaciji diplomacije in opravičevanju neskončnega vojaškega konflikta, namesto da bi odprli prostor za resnično, na vzajemnosti temelječo mirovno ureditev.

Narratives have been constructed to support a long war in Ukraine. For example, the narrative of an “unprovoked invasion” was important to criminalise diplomacy as the premise suggests negotiations would reward Russian military adventurism and embolden further Russian aggression. Meanwhile, NATO escalating the war creates costs that outweigh the benefits to Russia.

Russia’s violation of the Budapest Memorandum is a key narrative that supports a long war. It is constantly referenced as a reason why Russia cannot be trusted to abide by a peace agreement, and why the war must keep going. The argument is that Ukraine gave up its nuclear weapons in return for security guarantees for its territorial integrity. Russia’s breach of this agreement suggests it cannot be trusted and that the only reliable security guarantees must come from NATO membership. Furthermore, the West must continue to send weapons to Ukraine to honour the security guarantees of the Budapest Memorandum.

In February 2022, a few days before the Russian invasion, Zelensky referred to the Budapest Memorandum: “Ukraine has received security guarantees for abandoning the world’s third nuclear capability. We don’t have that weapon. We also have no security.” The Budapest Memorandum was again used by Zelensky in October 2024 to support the argument that Ukraine must either have NATO or nukes: “Either Ukraine will have nuclear weapons, and then it will be a defence for us, or Ukraine will be in NATO”.

This article presents facts and arguments that challenge the false narrative of the Budapest Memorandum, which aims to delegitimise diplomacy. Criticising the narrative of the Budapest Memorandum does not entail “legitimising” Russia’s invasion of Ukraine, which is a common tactic to smear and censor criticism against the narratives supporting a long war.

Nadaljujte z branjem→

Včerajšnji New York Times je objavil dober zapis o tem, kako so ZDA izgubile enega glavnih mehanizmov za discipliniranje ostalih držav. Podobno, kot sem pisal že sam pred letom in pol. Do izpred nekaj let je lahko Washington zgolj v nekaj potezah – s trgovinskimi (prepoved trgovanja) in s finančnimi sankcijami (z izključitvijo iz bančnega SWIFT sistema in / ali izločitvijo iz finančnih trgov) – neko državo izobčil in ji onemogočil normalen razvoj. Danes Washington tega praktično ne more več učinkovito narediti. Iz dveh razlogov. Prvič, ker so močnejše države (Rusija, Kitajska, Iran) razvile lastne sisteme na tehnološkem in finančnem področju in si zagotovile avtonomijo. In drugič, zaradi vzpona Kitajske. Kitajska je v vmesnem času postala globalna tovarna, ki proizvaja večino stvari za globalni trg in postala glavni trgovinski partner večine držav na svetu. Za to trgovanje Kitajski in partnericam ni treba uporabljati dolarjev, niti dolarskega  plačilnega prometa. In če bi Washington posledično kaznoval te partnerske države s sankcijami, se tem državam bolj splača trgovati s Kitajsko kot z ZDA. Še pred desetletjem države niso imele alternative, bile so odvisne od ZDA in s tem ranljive na ameriške sankcije. Danes pa imajo alternativo v Kitajski in jih sankcije ne morejo več bistveno destabilizirati.

Zaradi tega Washingtonu in njegovim podložnim državam ni uspelo sankcionirati Rusije po začetku agresije na Ukrajino. In zaradi tega si Washington danes ne upa sakncionirati Kitajske, saj bi s tem ohromil trgovino med Kitajsko in ZDA, posledično pa bi ameriška podjetja in potrošniki doživeli šok, saj bi ostali brez ključnih inputov oziroma potrošnih dobrin. In zaradi tega se je Indija požvižgala na Trumpove grožnje s sekundarnimi carinami, če bo še naprej kupovala ruske energente in jih preprodajala naprej. Ker ji Washington nič ne more in ker je Kitajska zanjo bolj pomemben trgovinski partner.

ZDA so postale brezzobi tiger. Ki se sicer glasno repenči, toda vsi vidijo, da nima več zob.

Nadaljujte z branjem→

Pregled izgrajenih jedrskih elektrarn po letu 2015 oziroma jedrskih elektrarn v gradnji, kaže na zelo jasen vzorec: ruski, kitajski in korejski ponudniki jedrske tehnologije dosegajo dramatično visoko cenovno prednost pred zahodnimi konkurenti, in sicer predvsem zaradi sposobnosti izvajanja projektov po predvidenem času in proračunu.

Pregled projektov jedrskih elektrarn po letu 2015:

Prikazane cene kažejo na velike razlike med glavnimi ponudniki jedrskih tehnologij:

• Francoski (EPR) in ameriški (Westinghouse) projekti so daleč najdražji (če zanemarimo Olkiluoto) na ravni ~12 mio €/MW).
• Rosatom, CNNC/CGN in KEPCO so v podobnem razponu ~4–5 mio €/MW, kar pomeni konsistentno bolj konkurenčno ceno jedrske tehnologije zaradi strukturnih razlogov.

Pregled projektov jedrskih elektrarn po državi ponudnika tehnologije po letu 2015:

Opomba: Iz povprečnih cen v grafu so izločeni kitajski projekti JE, izvedeni na Kitajskem in projekti Westinghouse/EDF, izvedeni izven matičnih držav. Nadaljujte z branjem→

Res je težko verjeti, da ima lahko katera država tako malo sreče pri … no, izvajanju genocida.

Let’s be honest: who hasn’t accidentally launched a suicide drone at a hospital, taking out a bunch of journalists who were live on air, and then accidentally launched a follow-up strike that took out the rescuers? This very easy mistake was made by Israel today, and predictably, all of the worst people are giving the IDF a hard time.

The IDF double-tapped the Nasser Hospital in what appears to be an unfortunate case of misidentification. It’s unclear if the drone operator mistook the hospital for a school or a food distribution centre. Israel has only accidentally bombed the Nasser Hospital eight times so it’s not like it makes a habit of this sort of thing.

Israel is so sorry about this latest incident that it hasn’t even faked evidence and claimed the journalists were Hamas. No, it has held its hands up and promised to investigate itself. It looks forward to finding itself not guilty, just like it did all those other times it bombed hospitals and journalists and schools and refugee tents and people in aid queues and… well, you get the picture. Israel is the unluckiest country in the world and you should cut it some slack. If you had this much bad luck, you would want people to ease off you.

Nadaljujte z branjem→

Adam Posen je v odličnem članku v Foreign Affairs izvrstno opisal vlogo ZDA, ki so se iz zavarovalca prelevile v ekstraktorja dobičkov. Iz zaščitnika v predatorja svojih zaveznikov. Posen je to spremembo sicer pripisal Trumpu kot tistemu, ki naj bi preoblikoval vlogo ZDA iz globalnega varuha stabilnosti v stroj za izčrpavanje dobičkov (premij za zavarovanje). Toda Trump je zgolj tisti politik, ki je to vlogo ZDA kot predatorja svojih zaveznikov tako brutalno razgalil, kajti vse ameriške administracije pred njim so po drugi svetovni vojni izkoriščale svojo vojaško, tehnološko in finančno dominacijo nad Evropo, Japonsko, Južno Korejo ter Kanado, Avstralijo in Novo Zelandijo za pobiranje premij za zavarovanje. Ne samo za doseganje svojih političnih interesov, pač pa za ekstrakcijo konkretnih dobičkov njenih vojaških in tehnoloških podjetij ter finančnih družb. Le da tega nihče ni javno razglašal.

Kot je komentiral Arnaud Bertrand, gre za nekakšen sodobni trojanski konj: ZDA najprej nastopijo kot zaščitnik, dokler drugi ne zgradijo svoje prihodnosti na zaupanju vanje, nato pa se prelevijo v plenilca.

Perverzno. Toda še bolj perverzno je to, da ZDA izčrpavajo svoje zaveznike namesto svojih nasprotnikov. Najmanj negativnih posledic zaradi tega bo občutila Kitajska, medtem ko bodo najtesnejši ameriški zavezniki utrpeli največ škode. Kitajska je izgradila svojo avtonomno finančno in tehnološko infrastrukturo (in jo nadgradila z monopolom v ključnih segmentih dobavnih verig, kot so redke zemlje), zaradi česar je ne samo imuna na morebitna ameriška izsiljevanja, pač pa ima sama močnejšo pogajalsko pozicijo od ZDA. Evropske države so tiste, ki so se izkazale kot absolutni luzerji, saj so  na treh ključnih področjih vojaško, tehnološko in finančno povsem odvisne od ZDA. Ameriška administracija lahko v kateremkoli trenutku ugasne Evropo (nenadoma finačne transakcije nehajo delovati, elektronska pošta in internet ne delujeta več, ni več jedrske zaščite itd.). In ker to lahko, je Evropa tako naivna, tako lahka in tako nemočna žrtev ameriškega predatorja.

Dvomim, da se bo Evropa lahko izvila iz tega ameriškega primeža – potrebna bi bila vojaška, tehnološka in finančna osamosvojitev od ZDA, o čemer sem večkrat pisal v zadnjih dveh letih. Toda ta osamosvojitev se ne bo zgodila, in sicer preprosto iz razloga, ker je Evropa po drugi svetovni vojni vojaško okupirana s strani ZDA in ker lahko ameriška adminsitracija prek svojih podjetij kadarkoli ugasne Evropo.

Toda ostale države pa bodo oziroma že izvajajo geopolitično prestrukturiranje, in sicer od ZDA h Kitajski. Kitajska je zaenkrat bolj benevolenten zavarovatelj od ZDA. Toda tudi to se bo spremenila, ko bodo države postale trgovinsko, tehnološko in finančno povsem odvisne od nje. Zato je edina smiselna strategija vseh držav doseči stopnjo čim večje strateške avtonomije na ključnih področjih, predvsem na vojaškem, tehnološkem, finančnem, prehranskem in energetskem. To je sicer dražji, vendar edini način za dosego strateške nacionalne varnosti.

Nadaljujte z branjem→

Resnično, zakaj se do sedaj še nihče ni spomnil, da bi na mejo med Gazo in Izraelom Združeni narodi napotili mirovne čete? Res je, da je sicer za to potrebna odločitev Varnostnega sveta ZN, vendar za primer (pričakovanega) veta (ZDA) obstaja resolucija OZN iz leta 1950, ki ob dvetretjinski podpori generalne skupščine OZN omogoča priporočilo za kolektivne ukrepe, vključujoč uporabo oboroženih sil.

Če države, ki še premorejo toliko dostojanstva in osnove humanost,i tega ne bodo naredile takoj, bodo Izraelci uresničili svoj načrt, da povsem iztrebijo dva milijona prebivalcev Gaze.

It’s blatantly obvious at this point that the only way to stop Israel from completely wiping out the Palestinians is a UN-sanctioned international peacekeeping force to shield them from the IDF and provide desperately needed aid. While it is true that only the UN Security Council could legally authorise such a mission, and the US veto makes that practically impossible, the 1950 “Uniting for Peace” resolution states that in any cases where the Security Council is deadlocked by a veto and cannot fulfil its responsibility to maintain peace, the UN General Assembly, with a two-thirds majority, may issue recommendations for collective measures, including the use of armed force. While an endorsement by the UN General Assembly would not render such a mission “legal” under international law — and besides, Israel has exposed the fiction that “international law” actually exists — it would nonetheless confer it significant political legitimacy and moral authority. If UN representatives are serious about stopping this, why aren’t they discussing such an option?

Nemško gospodarstvo je v zadnjih petih letih in pol (od začetka 2019) praktično na ničli (zraslo je za manj kot za mišjo dlako). To pomeni tudi, da se tudi blaginja ljudi (BDP na prebivalca) ni izboljšala od leta 2019. Za to nemško gospodarsko katastrofo so zaslužne tri katastrofalne politične napake, ki so jih sprejele in aktivno uveljavljale nemške vlade po letu 2000.

Nadaljujte z branjem→

This is probably the best visualization of the green nonsense.
Some brainless green morons in Germany and in the UK seriously think that destroying British and German economies and societies will somehow save the planet. Who will tell them?

— Michael A. Arouet (@MichaelAArouet) August 21, 2025