Podatki raziskovalcev s Princetona in Harvarda kažejo, da je med letoma 2022 in 2026 kar 668 znanstvenikov kitajskega rodu s stalno zaposlitvijo ali na poti do nje zapustilo ameriške raziskovalne ustanove in odšlo v druge države, tudi na Kitajsko. Wall Street Journal ta premik ponazarja z zgodbo Liu Juna, uglednega profesorja statistike, ki je še pred letom dni deloval na Harvardu in postal član ameriške Nacionalne akademije znanosti, danes pa v Pekingu vodi nov oddelek za statistiko in podatkovne znanosti na univerzi Tsinghua. Njegova ambicija presega lastno vrnitev: na Kitajsko želi privabiti še druge vrhunske raziskovalce, ki so se izobrazili in uveljavili v Ameriki.
Liujeva življenjska pot je dolgo predstavljala skoraj idealno zgodbo o ameriški privlačnosti za svetovne talente. Rodil se je leta 1965 na kampusu univerze Tsinghua, kjer sta poučevala njegova starša, nato pa del otroštva preživel pri starih starših, ker so starša med kulturno revolucijo poslali na prisilno prevzgojo na podeželje. Po študiju matematike na Pekinški univerzi je leta 1985 odšel v ZDA, doktoriral iz statistike na Univerzi v Chicagu ter raziskoval in poučeval na Harvardu in Stanfordu. Postal je ameriški državljan, si ustvaril družino in za svoje raziskovalno delo, tudi na področju strojnega učenja, prejel nekatera najuglednejša strokovna priznanja.
Kitajske univerze so ga poskušale pritegniti že precej pred sedanjim zaostrovanjem odnosov. Leta 2014 ga je takratni predsednik univerze Tsinghua obiskal v Bostonu in mu ponudil vrnitev, vendar je Liu zaradi otrok ostal v Ameriki. Prelomnica je nastopila po očetovi smrti leta 2023, ko je želel biti bližje ovdoveli materi, njegova starejša otroka pa sta že študirala. Tsinghua mu je ponudila tudi možnost, da ustanovi in vodi nov oddelek. Plača sama po sebi ni bila odločilna, saj bi lahko v ZDA, zlasti ob dodatnem svetovanju finančnim družbam, zaslužil primerljivo ali več.
Čeprav Liu svojo odločitev pojasnjuje predvsem z družinskimi in poklicnimi razlogi, pravi, da jo je ameriški politični razvoj dodatno utrdil. Preiskovanje akademskih povezav s Kitajsko, strožja pravila za priseljevanje in zmanjševanje financiranja nekaterih raziskovalnih programov ustvarjajo okolje, v katerem se številni znanstveniki kitajskega rodu počutijo vse manj dobrodošle. Liu je odločitev sprejel pred Trumpovo ponovno izvolitvijo, vendar mu je njegov povratek v Belo hišo potrdil, da se je odločil pravilno. Po selitvi je moral opustiti tudi skupne raziskovalne projekte s harvardskimi kolegi, saj bi jim sodelovanje z njim lahko povzročilo težave.
Na drugi strani Kitajska ponuja vse bolj konkurenčne raziskovalne pogoje, financiranje in možnosti za oblikovanje novih laboratorijev ter raziskovalnih skupin. Liu danes sodeluje pri projektih, ki povezujejo statistiko, umetno inteligenco in raziskovanje rakavih tkiv z uporabo tehnologije CRISPR. Navdušuje ga predvsem obseg kitajskih vlaganj v umetno inteligenco. Kot ameriški državljan se mu ni treba udeleževati sestankov komunistične partije, sam pa zatrjuje, da pri svojem delu ne občuti političnih pritiskov. Obenem ohranja močne ameriške vezi: njegov sin je doktorski študent na Stanfordu, družina ima hišo v Massachusettsu, sam pa ostaja zaslužni profesor Harvarda.
Njegov primer je del širšega premika, ki sega od univerz do tehnoloških podjetij. Na Tsinghuo je odšel tudi prejemnik Fieldsove medalje Yau Shing-Tung, medtem ko se raziskovalci, izobraženi v ZDA, vključujejo v razvoj kitajske umetne inteligence. Yang Zhilin, ki je doktoriral na univerzi Carnegie Mellon, vodi Moonshot AI, nekdanji raziskovalec OpenAI in doktorand Princetona Yao Shunyu pa je postal glavni znanstvenik za umetno inteligenco pri Tencentu. Kitajska tako pridobiva ljudi z izkušnjami iz najboljših ameriških raziskovalnih okolij, ki lahko poleg lastnega dela vzgajajo nove generacije raziskovalcev in gradijo institucije.
Članek vendarle opozarja, da Amerika še vedno ohranja velike prednosti: vrhunske univerze, izjemno koncentracijo znanstvenih dosežkov in globoke kapitalske trge. Po navedenih podatkih je 83 % kitajskih doktorjev naravoslovnih in inženirskih znanosti, ki so doktorirali v ZDA, tam živelo še pet let po doktoratu, v ameriških ustanovah pa dela približno 22.000 stalno zaposlenih profesorjev kitajskega rodu na področjih STEM. Toda število odhodov ne zajame celotne težave: pomembni so tudi tisti, ki o odhodu šele razmišljajo, in talenti, ki se za prihod v Ameriko sploh ne odločijo. Prav to lahko postopoma spodkoplje eno najpomembnejših podlag ameriške tehnološke premoči.
Hladna tehnološka vojna med ZDA in Kitajsko očitno ustvarja prav tisto ozračje sovražnosti, v katerem se najboljši kitajski znanstveniki v Ameriki ne počutijo več dobrodošle, četudi so ji desetletja pomagali graditi znanstveno in tehnološko premoč. Dokler ustvarjajo ameriške patente, objave in dobičke, so dokaz superiornosti ameriškega sistema, ko želijo sodelovati s kitajskimi kolegi ali se vrniti domov, lahko čez noč postanejo varnostno tveganje.
Ob takšnem razpoloženju ne bi bilo presenetljivo, če bi odhajajoče raziskovalce, že pred odhodom ali naknadno, začeli predstavljati kot kitajske vohune. Recept je namreč že preizkušen. Kot je poročalo Ameriško fizikalno društvo, so fizika Xiaoxinga Xija z univerze Temple leta 2015 obtožili nedovoljenega posredovanja tehnologije Kitajski, nato pa obtožbe umaknili, potem ko so strokovnjaki pokazali, da so preiskovalci zamenjali različne naprave. Analiza v Columbia Human Rights Law Review opisuje, kako je FBI pri Anmingu Huju z Univerze v Tennesseeju brez ustreznih dokazov ustvaril podobo kitajskega vohuna, sodnik pa ga je leta 2021 oprostil vseh vloženih obtožb zaradi goljufije in lažnih izjav. Tudi proti profesorju MIT Gangu Chenu so bile leta 2022 umaknjene vse obtožbe, kot dokumentira Ameriško fizikalno društvo. Za takšne raziskovalce je sporočilo precej jasno: ameriško državljanstvo, znanstvena odličnost in desetletja dela ne zagotavljajo, da jih kitajski priimek ne bo nekoč spremenil v osumljence. Washington je očitno odkril posebno obliko tehnološke politike, pri kateri najprej pomagaš izobraziti vrhunske strokovnjake, nato pa poskrbiš, da svoje prihodnje dosežke ustvarjajo pri tekmecu.
Podobno ozračje spremlja tudi afero, v kateri je prejšnji teden odstopil prvi mož Nvidie Jensen Huang. Njegovo razmerje z Alice Huang, znano tudi kot Huang Le, poslovno žensko iz podjetja Megaspeed, je dobilo oznako kitajske vohunske operacije, nato pa je medijska gotovost nenadoma dobila bistveno previdnejšo obliko: New York Times je že v petkovi izdaji 13. novembra zapisal, da ameriški uradniki za svoje trditve niso predstavili dokazov, Reuters pa je v soboto poudaril, da obtožb o njenem vohunjenju ni mogel neodvisno potrditi. Tudi ameriško pravosodno ministrstvo ni potrdilo, da je bila vohunka. Najprej vohunski škandal, potem pa nenadoma precej manj gotovosti o dokazih, na katerih naj bi temeljil. Huang je sicer priznal nezvestobo, njegov odstop pa je sledil tudi poročanju o drugem razmerju s podrejeno, kot podrobneje opisuje poročilo New York Timesa, objavljeno v The Business Times, zato vseh razlogov za njegov padec ni mogoče pripisati vohunski zgodbi; vendar zasebno razmerje samo po sebi še ni dokaz vohunjenja.
Pomembne pa so strateške posledice širšega nezaupanja do ljudi zaradi njihovega porekla, ki bi morale biti Ameriki dobro znane. Nacistični pogrom nad Judi in izgon judovskih znanstvenikov z nemških univerz v tridesetih letih sta pomagala preusmeriti svetovno znanstveno težišče proti ZDA: Albert Einstein, Hans Bethe, Leó Szilárd in stotine drugih so obogatili ameriško znanost, nekateri pa odločilno prispevali tudi k njeni vojaški moči, kot prikazujeta zgodovinska pregleda v Physics Today in na portalu Nuclear Museum. Zgodovinska analogija je v samouničevalnem izrivanju talenta zaradi porekla: država, ki začne svoje najboljše raziskovalce obravnavati kot tujke, njihovo znanje podarja drugim. Danes se smer tega pretoka obrača proti Ameriki. Z naraščanjem sovražnosti izgublja Amerika, pridobiva pa Kitajska, ki dobiva vrhunske strokovnjake z izkušnjami iz najboljših ameriških ustanov. Za takšno darilo Pekingu ni treba izvesti nobene vohunske operacije, dovolj je, da Washington nadaljuje svojo politiko.