V Poročilu o konkurenčnosti je Mario Draghi prikazal spodnji graf glede divergence v dinamiki produktivnosti med EU in ZDA (ki ga tudi jaz redno citiram). V skladu s tem grafom naj bi evropska produktivnost začela po letu 1995 relativno upadati za ameriško in naj bi v slabih treh desetletjih zaostala za približno 15 %.

Glede tega evropskega zaostajanja se je v preteklih dveh tednih razvila zelo živahna debata med ekonomisti – med Krugmanom na eni ter Aghionom, Bergeaudom in Garicanom na drugi strani (v katero se vključujejo tudi drugi, denimo Robert Inklar, Olivier Blanchard itd.). Diskusija se vrti okoli vprašanja, ali EU res zaostaja za ZDA v rasti produktivnosti, oziroma natančneje o tem, kateri pristop k merjenju je primeren za oceno relativnega gospodarskega uspeha.

Krugman trdi, da konvencionalna primerjava rasti produktivnosti (realni BDP na uro po stalnih cenah v vsaki državi) zavaja pri meddržavnih primerjavah. Krugman argumentira, da se razlika med EU in ZDA pri uporabi te metode res povečuje (ZDA rastejo hitreje za približno 1 odstotno točko letno), a to ne pomeni padca evropske življenjske ravni. Ko primerjamo vrednost proizvodnje na uro v tekočih cenah z uporabo letnih indeksov paritete kupne moči (purchasing power parity, PPP), se relativna produktivnost EU v primerjavi z ZDA skoraj ne spremeni – ostaja stabilna na ravno okoli 85–90 % ameriške ravni že 25 let. Razlog je v strukturi gospodarstev: ZDA prevladujejo v visokotehnoloških sektorjih (IT), kjer je rast produktivnosti visoka, a cene hitro padajo. Te koristi se prek nižjih cen prenesejo tudi v Evropo, zato evropski delavci niso relativno revnejši. Krugman poudarja, da “produktivnost” v tem kontekstu ne pomeni tega, kar si mnogi mislijo – gre za vrednost proizvodnje v danem trenutku, ne za kumulativno rast po fiksnih cenah iz preteklosti.

Aghion, Bergeaud in Garicano (v Project Syndicate in Silicon Continent) odgovarjajo, da je Krugmanova uporaba tekočih PPP napačna za merjenje rasti. PPP je namenjen primerjavi ravni kupne moči med državami v enem trenutku, ne pa za sledenje rasti skozi čas, saj se “merilni trak” (cene in košarice) vsako leto spremeni. Stalni nacionalni deflatorji (cena v vsaki državi) bolje merijo realno rast proizvodnje. Po njihovih podatkih (in večini drugih virov) ZDA res rastejo hitreje že tri desetletja; to ni statistična iluzija, temveč odraža širšo tehnološko vodilnost ZDA, ki se kaže v višjih plačah in dobičkih v Ameriki. Evropa tega ne koristi enako, ker manj proizvaja in inovira v teh sektorjih. Kritizirajo tudi, da tekoči PPP “izbriše” del ameriške rasti zaradi padajočih relativnih cen IT-produktov.

Preprosto rečeno, Krugman govori bolj o primerjavi blaginje med EU in ZDA, Aghion in kolegi pa o primerjavi produktivnosti med obema, pri čemer pa obe primerjavi temeljita na istih številkah glede ustvarjenega BDP na enoto po pariteti kupne moči (PPP).

In prav v slednji je problem. Vprašanje je, kako dobro lahko PPP izmeri razlike v cenah med državami med primerljivimi proizvodi in ali lahko izmeri spremembe tudi skozi čas. Na kratko – primerjave v cenah med državami so problematične že znotraj posameznega leta, ker ne zajemajo povsem enakih proizvodov (zaradi razlik v preferencah in strukturi potrošnje med državami), skozi čas pa razlik v rasti cen med proizvodi med državami PPP ne more pravilno zajeti. (ker se letno spreminja nabor proizvodov v košarici PPP).

Diskusija je postala strogo tehnična, zato spodaj navajam povzetek zadnjega članka Aghiona in kolegov, da boste videli, v čem je problem teh mednarodnih primerjav, s katerimi tako radi operiramo. Na podlagi tega se seveda postavlja legitimno vprašanje ne samo glede zaupanja v te primerjalne podatke, pač pa predvsem glede same vsebine – ali EU zaostaja po dinamiki produktivnosti za ZDA in za koliko? Iskren odgovor je, da EU sicer zaostaja po rasti produktivnosti za ZDA, ne vemo pa, za koliko.

V članku The Mismeasurement of European Productivity Philippe Aghion, Antonin Bergeaud in Luis Garicano polemizirajo z nedavnimi trditvami Paula Krugmana, da Evropa v resnici ne zaostaja za Združenimi državami glede produktivnosti tako močno, kot kažejo uradne statistike. Avtorji opozarjajo, da Krugmanova argumentacija temelji na napačni uporabi kazalnikov kupne moči (PPP – Purchasing Power Parity), ki niso namenjeni merjenju gospodarske rasti ali produktivnosti skozi čas. Njihova osrednja teza je, da zamenjava med primerjavo cen med državami in primerjavo cen skozi čas vodi do napačnih zaključkov o dejanskem gospodarskem položaju Evrope.

Avtorji najprej pojasnijo temeljno razliko med PPP in deflatorjem cen. PPP meri relativno kupno moč med državami v določenem trenutku, medtem ko deflator meri spremembo cen znotraj iste države skozi čas. Če PPP omogoča odgovor na vprašanje, koliko dobrin lahko posameznik kupi v Franciji ali ZDA danes, deflator odgovarja na vprašanje, koliko več ali manj gospodarstvo dejansko proizvaja v primerjavi s preteklostjo. Gre za dva konceptualno različna statistična instrumenta, ki ju ni mogoče preprosto združevati ali uporabljati za enake namene.

Za ilustracijo avtorji uporabijo znameniti indeks Big Mac. Čeprav lahko primerjava cen Big Maca med državami ponudi približno oceno relativne kupne moči valut, zaporedje takšnih primerjav skozi več desetletij ne pove ničesar o gospodarski rasti. Spremlja zgolj spreminjanje relativne cene enega proizvoda med državami. Iz tega razloga veriga letnih PPP primerjav ne more služiti kot merilo dolgoročne produktivnostne dinamike.

Aghion, Bergeaud in Garicano poudarjajo, da PPP primerjave že same po sebi temeljijo na precej šibkih teoretičnih in empiričnih osnovah, zlasti pri primerjavah med zelo različnimi državami. Sklicujejo se na ugotovitev nobelovca Angus Deaton, ki je opozoril, da je mednarodna primerljivost cen pogosto problematična zaradi razlik v kakovosti izdelkov, potrošniških navadah in strukturi gospodarstva. Zato je uporaba PPP za ocenjevanje dolgoročnih razlik v produktivnosti še posebej vprašljiva.

Ključni problem je, da se pri uporabi tekočih PPP indeksov vsako leto spremeni merilna palica. Produktivnost se tako ne vrednoti več z enakim cenovnim sistemom skozi čas, temveč z vedno novimi mednarodnimi cenami. Posledično spremembe v PPP odražajo ne le spremembe količin proizvedenih dobrin, temveč tudi spremembe v relativnih cenah. Ko se ti dve komponenti prepleteta, rezultat ne predstavlja več čiste gospodarske rasti, ampak mešanico količinskih in cenovnih učinkov.

Avtorji matematično pokažejo, da razlika med rastjo, izračunano z uporabo PPP, in rastjo, izračunano z uporabo nacionalnih deflatorjev, vključuje dodatni cenovni ostanek oziroma rezidual. Ta rezidual ne vsebuje nobene informacije o dejanski proizvodnji ali produktivnosti. Gre zgolj za razliko med gibanjem mednarodnih relativnih cen in gibanjem domače inflacije. Prav ta rezidual po njihovem mnenju ustvarja iluzijo, da Evropa ne zaostaja za ZDA.

Empirični primer Francije in ZDA nazorno pokaže obseg problema. Do približno leta 2005 se gibanje PPP in gibanje relativnih deflatorjev večinoma ujemata. Nato se poti postopoma razhajajo. Do leta 2024 nastane približno 18 logaritemskih točk razlike, kar je dovolj, da skoraj v celoti izbriše statistično zaznano prednost ameriške produktivnosti. Po mnenju avtorjev to ni dokaz, da prednosti ni, temveč dokaz, da PPP meri nekaj drugega kot produktivnost.

Posebej pomembno vlogo pri tem igra tehnološki napredek. Avtorji opozarjajo, da informacijska tehnologija predstavlja relativno majhen delež ameriškega BDP, vendar ustvarja nesorazmerno velik delež rasti produktivnosti. Prav v tehnoloških sektorjih se količine proizvedenih storitev in izdelkov hitro povečujejo, medtem ko njihove cene zaradi tehnološkega napredka pogosto padajo. To ustvarja velik izziv za vse statistične metode merjenja gospodarske uspešnosti.

Prvi problem je povezan z utežmi v izračunih. Če gospodarstvo proizvaja vedno več izdelkov, katerih relativne cene padajo, lahko vrednotenje po aktualnih cenah zmanjša navidezni prispevek teh sektorjev k gospodarski rasti. Avtorji navajajo primer računalnikov, kjer je količina proizvodnje eksplodirala, delež dodane vrednosti v BDP pa se je zaradi hitrega padanja cen celo zmanjšal. Takšna dinamika posebej koristi Združenim državam, kjer je koncentracija tehnoloških podjetij bistveno večja kot v Evropi.

Drugi problem je povezan s kakovostnimi prilagoditvami. Nacionalni statistični uradi pri izračunu deflatorjev poskušajo oceniti, kolikšen del višjih cen predstavlja dejansko inflacijo in kolikšen del izboljšano kakovost izdelkov. Pri pametnih telefonih, računalnikih ali digitalnih storitvah so te prilagoditve ključne. PPP primerjave takšnih prilagoditev skozi čas ne izvajajo, saj primerjajo izdelke zgolj znotraj istega leta. Posledično velik del tehnološkega napredka ostane neopažen.

Avtorji nato opozorijo na še globlji metodološki problem: nemogoče je sestaviti košarico dobrin, ki bi bila hkrati reprezentativna za posamezno državo, primerljiva med državami in stabilna skozi čas. Primer francoskega sira Brie in ameriškega cheddarja pokaže, da so številne potrošniške preference kulturno pogojene. Kar je reprezentativno v eni državi, ni nujno pomembno v drugi. Zato mednarodne primerjave vedno vključujejo določeno mero arbitrarnih odločitev.

PPP sistemi, ki jih uporabljata OECD in Eurostat, temeljijo na približno 2.500 skrbno izbranih proizvodih in storitvah ter okoli 155 osnovnih kategorijah potrošnje. Nacionalni cenovni indeksi pa uporabljajo povsem drugačne košarice, katerih namen je čim bolje odražati dejansko domačo potrošnjo. Ker oba sistema odgovarjata na različna vprašanja, je povsem pričakovano, da njuni rezultati niso enaki. Avtorji zato zavračajo Krugmanovo implicitno predpostavko, da bi se morala oba pristopa nujno ujemati.

Najmočnejši argument članka predstavlja primerjava osmih različnih mer produktivnostne rasti. Sedem neodvisnih statistik, ki uporabljajo nacionalne deflatorje in različne podatkovne vire, soglasno ugotavlja, da je ameriška produktivnost v zadnjih treh desetletjih rasla bistveno hitreje od francoske oziroma evropske. Le metoda, ki temelji na letni pretvorbi BDP s tekočimi PPP, kaže skoraj popolno izenačitev rasti. Po mnenju avtorjev to ni dokaz o evropski uspešnosti, temveč artefakt uporabljene metodologije.

Iz te statistične razprave avtorji izpeljejo širši ekonomski sklep. Ameriška tehnološka prednost ni zgolj računovodska iluzija, ampak se kaže v višjih plačah, višjih dobičkih in hitrejši rasti življenjskega standarda. Produktivnost je temelj dolgoročne gospodarske blaginje, saj omogoča financiranje socialne države, obrambe, zelenega prehoda in raziskovalne dejavnosti. Zato zmanjševanje pomena evropskega zaostajanja pomeni tudi zmanjševanje nujnosti reform.

V zaključku Aghion, Bergeaud in Garicano zavrnejo idejo, da je evropski produktivnostni problem zgolj statistični nesporazum. Po njihovem mnenju je Mario Draghi pravilno opozoril na strukturne slabosti Evrope: fragmentirane trge, premajhna podjetja, plitve kapitalske trge, počasno širjenje digitalnih tehnologij in pomanjkanje globalno konkurenčnih tehnoloških podjetij. Te pomanjkljivosti niso usoda, temveč posledica političnih odločitev. Toda odpravljanje teh težav je mogoče le, če si Evropa najprej iskreno prizna, da produktivnostni zaostanek obstaja in da ga ni mogoče odpraviti z napačno interpretacijo statističnih kazalnikov.