Evropska unija je za obdobje 2024–2027 vzpostavila t. i. Ukraine Facility, finančni okvir v vrednosti 50 milijard evrov, od tega 33 milijard v posojilih in 17 milijard v nepovratnih sredstvih. EU je samo leta 2025 v ukrajinski proračun zagotovila 20,5 milijarde evrov, od tega 6,5 milijard evrov iz instrumenta za Ukrajino in 14 milijard evrov iz pobude G7 ERA, kar se plačuje iz obresti od imobiliziranih ruskih monetarnih rezerv. V naslednjih dveh naj bi Ukrajina prejela približno 12–13 milijard evrov letno, kar predstavlja okoli 6–7 % letnega proračuna EU. Na prvi pogled se znesek zdi obvladljiv, saj je skupni proračun EU za leto 2026 ocenjen na približno 186 milijard evrov, vendar gre za enega največjih finančnih transferjev v zgodovini Unije, ki že presega letne proračune posameznih evropskih držav.

Večina pomoči bo zagotovljena s skupnim zadolževanjem Evropske komisije, kar pomeni, da bo EU na finančnih trgih izdala obveznice in s tem zbrani denar posodila Ukrajini. Kratkoročno to sicer razbremeni nacionalne proračune, dolgoročno pa se obresti in tveganja prenesejo na prihodnje evropske proračune oziroma neposredno na države članice. Če Ukrajina ne bo sposobna vračati posojil, bodo stroške na koncu nosili evropski davkoplačevalci. V teoriji je shema izvedljiva, v praksi pa bo odvisna od politične enotnosti in pripravljenosti največjih gospodarstev – predvsem Nemčije, Francije in Italije – da sprejmejo večino finančnega bremena v času, ko se doma soočajo z lastnimi proračunskimi omejitvami.

Prav tu se skriva ključni problem. Medtem ko imajo severne države z močnejšimi javnimi financami nekaj manevrskega prostora, se južne članice – Francija, Italija, Španija – že zdaj spopadajo z visokimi primanjkljaji in dolgovi, kar omejuje njihovo sposobnost, da prispevajo več. Javno mnenje se hkrati obrača proti nadaljnjemu financiranju vojne, ki se vleče brez vidnega napredka. Zato v Bruslju čarajo “ustvarjalne” rešitve, kot sta uporaba prihodkov od zamrznjenih ruskih sredstev ali nov krog skupnega zadolževanja, kar pa odpira nova pravna in politična tveganja. Realnost je, da se EU z vsakim novim posojilom vse bolj zapleta v finančni model, ki vojno ohranja pri življenju, ne pa končuje.

Resnični izziv ni finančne, temveč strateške narave. Evropa vlaga milijarde v vojno, za katero je očitno, da je Ukrajina ne more dobiti, hkrati pa ne vlaga dovolj v lastno varnost, industrijo in energetsko stabilnost. Ključno vprašanje je – kaj po tem, ko tudi po 2 letih Ukrajina ne bo uspela pregnati ruskih sil (česar seveda ne more niti v teoriji) in kaj po tem, ko bo Ukrajina morala pristati na asimetrični mirovni sporazum (kapitulacijo), po katerem Rusija ne bo plačala nobenih vojnih reparacij? Kdo bo plačal teh 140 milijard evrov posojila (ki ga Evropska komisija želi oblikovati na podlagi zamrznjenih ruskih monetarnih rezerv) in kdo bo plačal obresti zanje? Ukrajina tega prav gotovo ne bo sposobna, saj se bo sesula kot hišica iz kart.

Torej bomo teh 140 milijard evrov plus obresti plačali evropski davkoplačevalci. Za kaj? Za financiranje nadaljevanja vojne, ki je Ukrajina niti v teoriji ne more zmagati? Kakšen smisel ima v Ukrajino in nakupe ameriškega orožja prelivati ta enormna sredstva, namesto da jih vlagamo v razvoj, v evropsko industrijsko, tehnološko in energetsko suverenost?!

Če EU ne bo oblikovala jasne strategije izhoda in prehoda iz vojne pomoči v mirovno diplomacijo, bo ta finančna politika postala ne le ekonomsko, temveč tudi politično nevzdržna – solidarnost, ki se spreminja v samouničenje EU.

Spodaj je dober pogovor na to temo. Ian Proud, nekdanji britanski diplomat:

Following my recent article on the topic of the so-called EU reparations loan (a cheap ruse to fund the Ukrainian state for another 2-3 catastrophic years of war), I discussed the issue in more detailed with Glenn Diesen,

The more I consider this issue, the more clear it becomes that attempting to exproprirate Russian assets is a desperate measure to prevent EU Member States from giving Ukraine the money themselves, money which they do not have.

The Commission idea, should the Russian asset option continue to be blocked by Belgium, to borrow the money on international markets and then lend it to Ukraine, which can’t borrow money itself, appears similarly desperate. Who will make repayments on that loan? Becauses Ukraine won’t.

Suddenly, the EU idea of common debt becomes more worrying still. Who wants to give Kaja Kallas a blank cheque to fund proxy wars in other countries, with repayments being share among Member States?

Amid all of this, with Pokrovsk falling, Kupiansk and Siversk almost lost, the Russian army pushing into Zaporizhia, does anyone in Brussels take a step back and ask whether, in fact, it would be better to support the US in leveraging Zelensky to settle?

There are, I’m afraid to say, still too many truly believers in the Russia total defeat delusion. Ukraine can still win! With what troops and, critically, what money?