Za razumevanje spodnje slike je treba vedeti, da se je kolaps nemške industrije začel že leta 2019 (leto dni pred Covidom). Štirje ključni razlogi:

1. visoke cene električne energije: permanentni šok vse od leta 2010, ko je nemška vlada začela zapirati jedrske elektrarne in masivno subvencionirati obnovljive vire energije, kar je vodilo v višje cene elektrike (višja cena energije, dodatek za OVE, omrežnina); med letoma 2008 in 2019 se je znesek vseh dajatev na električno energijo v Nemčiji podvojil – povečal se je iz 85 na 160 EUR/MWh!
2. tehnološki šok (kitajski šok 2.0): kitajska podjetja so v ključnih sektorjih za Nemčijo (avtomobilska in elektro industrija) prehiteli nemška in nemški izvoz v Kitajsko je začel pešati; zaradi nizke inovativnosti in želje po tehnološkem prerstrukturiranju se tehnološka vrzel med kitajskimi in nemškimi podjetji samo še povečuje;
3. energetski šok po začetku vojne z Ukrajino: z začetkom vojne v Ukrajini so se cene plina astronomsko povišale, nakar je prišlo do prekinitev dobav plina in danes so cene plina za nemška podjetja približno 3-krat višje kot pred vojno;
4. izpad izvoza v Rusijo: med letoma 2021 in 2024 se je nemški izvoz v Rusijo zmanjšal za približno 19 milijard evrov (iz 26,6 na 7,6 milijard evrov) oziroma več kot 70 %, kot posledice sankcij in prestrukturiranja trgovinskih tokov po ruski invaziji na Ukrajino.

Brez resnega tehnološkega prestrukturiranja, brez spremembe energetske politike pri elektriki in brez končanja vojne v Ukrajini in ponovne vzpostavitve dobav poceni ruskega plina bo nemška industrija nadaljevala ta dramatični kolaps. Tukaj ni nobenega žarka upanja na obzorju, tukaj ni nobenega možnega pozitivnega presenečenja (out of the blue), pač pa so potrebne korenite spremembe dosedanjih politik nemških vlad in strategij nemških podjetij.