Marko Golob

“Politika je umetnost možnega” – esenca diplomacije

Berem Jožetov članek: Lahko Slovenija spravi na kolena Izrael? in mi na spomin pride debata s to isto dilemo, ki sem jo izpostavil v krogu precej zanimivih in izkušenih ljudi pred leti. Jože se je bo mogoče spomnil.

Slovenija je pri vsej zadevi pokazala svojo diplomatsko nezrelost in amaterizem. Žal!

Pa sem po obisku na Kitajskem aprila lanskega leta z ministrico in podpredsednico Fajonovo že močno spremenil svoje mnenje o slovenski diplomaciji. V pozitivno smer. Žal, izgleda, malce preuranjeno.

Pozabljamo, da je bil Izrael ključen faktor, ki je pomagal pri osamosvojitvi Slovenije. Da brez njegove pomoči, ne bi tako lahko ušli smrtonosni pasti solidarnostne klavzule za jugoslovanske kredite. Solidarnostna klavzula je pomenila, da bi lahko upniki kateregakoli jugoslovanskega subjekta zahtevali plačilo od Slovenije, če ta ne bi plačal. Kaj bi to pomenilo za Slovenijo, si lahko predstavljate. Na kratko, predstavljalo bi lahko neizčrpen vir za izsiljevanje Slovenije. Pomislite samo, kako Bolgari in Grki izsiljujejo nemočno Makedonijo. Pomenilo bi smrt slovenskih sanj o osamosvojitvi.

Takrat je slovensko vodstvo pod predsednikom Kučanom spomnilo izraelske kolege na uslugo, ki so jo Slovenci po 2.sv. dali Židom, ki so bežali iz porušene Evrope v Izrael. Ključen človek pri tem je bil Edo Brajnik, Primorec, ki je bil takrat 2. človek jugoslovanske Udbe. Čeprav so Židje ponudili plačilo za prevoz čez Jugoslavijo, nastanitev in hrano, so Slovenci menda dejali približno takole:

“Sami nimamo veliko, ampak pomagali vam bomo brezplačno. Če pa bomo kdaj potrebovali pomoč, se spomnite, da smo vam pomagali”.

Kučan takrat kmalu po 1991 ni šel zastonj v Izrael. Na smrtni postelji je obiskal Šaike Dana, legendarnega organizatorja povojne selitve Židov iz vzhodne Evrope v Izrael in židovskega nacionalnega heroja. Ne pozabimo, da kljub porazu fašizma za Žide situacija v povojni Evropi in še posebej v Vzhodni Evropi ni bila prav rožnata. Nemalo jih je bilo pobitih še po 2.sv. Vprašajte samo Poljake. Saj vam ne bodo odgovorili, ampak tudi molk marsikaj pove.

Šaike Dan je posredoval pri izraelskemu premieru Šaronu, ta pa pa pri vsemogočnem svetovnem židovskem finančnem lobiju. Posledično je bila razdelitvena formula jugoslovanskega dolga za Slovenijo več kot ugodna, o solidarnostni klavzuli pa ni bilo več govora. Govorimo o desetinah milijard dolarjev. Dobri odnosi z Izraelom, posledični nakupi izraelske vojaške opreme (pa če je bila potrebna ali ne) in pranje sredstev slovenskih tajnih služb preko židovskih finančnih kanalov (čeprav ima ta že desetletja dolgo zgodovino) tudi niso bili slučajni.

Ste opazili, da se pripadniki bivše slovenske oblasti skoraj ne oglašajo v zvezi z Gazo ali pa zelo odmerjeno in previdno. Že vedo, zakaj.

Jim tako, Židom, vračamo uslugo?

Po drugi strani pa je genocid nad Palestinci v nebo vpijoča svinjarija in mednarodni zločin.

Še posebej, če vemo, kako je nastal. Malo se moramo vrniti v zgodovino, ker drugače ne moremo pojasniti zadeve. Da ne bi bila stvar predolga, začnimo s Hamasom. Ta ni nastal samo zaradi obupa Palastincev nad nemočjo sekularnega levo usmerjenega in na koncu kompromisu naklonjenega Fataha, ki ga je vodil pokojni Jaser Arafat, nastal je pod močnim sponzorstom zahodnih in izraelskih tajnih služb, ki so hotele uničiti vsako sekularno in še posebej panarabistično opcijo med Palestinci in tudi Arabci širše. Zahod in Izrael še posebej so sistematično gojili, kar smo kasneje videli pri Islamski državi, skrajno fundamentalistično opcijo. Zakaj? Ker so hoteli razbiti ne samo palestinsko, teveč tudi širšo arabsko enotnost. Ter po drugi strani pripravljati scenarij, ki bi po radikalnih potezah Hamasa omogočil ustrezen odgovor. In s tem napredoval zgodovinski načrt Izraela (“Eretz Israel” – Veliki Izrael) o izgonu Arabcev.

Izrael je natančno vedel za pripravljajoči se Hamasov izpad v Izrael. Ne samo zaradi odličnega dela svojih tajnih služb, temveč tudi zaradi egiptovskega diplomatskega opozorila kakšen teden pred oktobrskim Hamasovim napadom. Tukaj ni bilo nikakšnega presenečenja. Izraelska vojska je menda dobila ukaz, da prve 4 ure ne sme posredovati, stražarje na zidu, ki deli Gazo od Izraela, pa so menda že predhodno umaknili. S tem so Hamasu omogočili nemoten vpad v izraelske kibuce in zaseg talcev. Posledična zakasnjena akcija izraelske vojske je bila brutalna in brez obzira na žrtve med lastnim prebivalstvom. Od približno 1.200 žrtev Hamasovega vpada je po določenih virih vsaj 2/3 rezultat posredovanja izraelske vojske, ki je brez obzira na žrtve med prebivalci kibucev obstreljevala le-te. Izraelci temu pravijo Hanibalova opcija – zavestno žrtvovanje lastnih ljudi v korist višjih ciljev.

Posledično bombardiranje Gaze, njenih bolnic, univerz, mošej in cerkva ter osnovne infrastrukture, potrebne za preživetje, je vojni zločin brez primerjave. Da je reakcija Zahoda taka kot je, ni samo rezultat vpliva židovskega lobija, ampak tudi dejstva, da so anglosasi počeli isto med 2.sv. Namreč tudi množično namerno pobijanje nemških civilistov med bombardiranjem nemških mest je bilo nedvoumen vojni zločin. Je potrebno omeniti še Hirošimo in Nagasaki? Japonci so vse od kapitulacije Nemčije poskušali začeti mirovne pogovore. Ni šlo, Američani so potrebovali realen eksperiment. In svarilo Sovjetski zvezi. Zanimivo, da Sovjetska zveza tega takrat ni počela. Pa ne zaradi čovekoljubnosti ali ljubezni do Nemcev, ampak zato ker so ocenili, da tako početje nima nikakšrne strateške vrednostii oz. nasprotno samo spodbuja upor med prebivalstvom.

“Khto delat?”, bi rekel sedaj Lenin. Kaj naj naredimo?

Za malo državo je vzdrževanje svetovnega pravnega reda esencialno vprašanje. Zato mora narediti vse, da ga podpre. S tega vidika je obsodba izraelskega genocida na mestu. Po drugi strani pa pozivanju k sankcijam države, ki je ključno pripomogla k slovenskemu obstoju, tudi ni primerno. Take stvari se v mednarodni politiki ne pozabijo. Kaj se nam je treba siliti v prve vrste, kot da bi bili neka sila v mednarodnih odnosih, uporabljati premočne besede in preveč odločna dejanja.

Obsodba genocida z ustrezno obrazložitvijo bi bila povsem dovolj. Pa ne samo zaradi cene, ki jo bomo plačali na mednarodnih finančnih trgih (ki bo šla v stotine milijonov), temveč tudi zaradi preteklih dobrih odnosov z Izraelom. Gradacija v izjavah v diplomaciji ima svoj pomen. Ni treba, da neko dejanje ostro obsodite, lahko ga tudi “obžalujete”. Vsebina oziroma izraz pozicije države je isti, ton izjave pa povsem drugačen.

Glejte samo, kaj počne Viktor Orban, ta verjetno eden od najbolj talentiranih evropskih politikov. Na pamet mu ne pade, da bi si v sporu z evropsko globalistično elito nakopal na glavo še enega sovražnika. Nasprotno! Izrael je izjemno vplivna država. Če ga imaš na svoji strani, te Evropa ne more finančno zadaviti. Naj tvega dobrobit lastne države za splošne principe?

Morda, ampak vodja države bi moral zelo dobro premisliti, preden se odloči za kaj takega.

Kako je že rekel pokojni Henry Kissinger:

“Države nimajo posmrtnega življenja”.