Ko je Slovenija 6. avgusta 2025 kot prva članica EU uvedla embargo na uvoz blaga iz izraelskih naselbin in orožja iz Izraela, je stopila na politično zelo občutljivo svetovno prizorišče. Ukrep, četudi ekonomsko nepomemben, nosi močan simbolni naboj. Zdi se skoraj bizarno, da mala alpska država izzove tehnološko in vojaško razvito regijsko silo z globalno podporo. Kakšne bi lahko bile posledice te diplomatske bitke?

Ne morem se izogniti, da tega slovenskega diplomatskega izziva Izraelu ne bi primerjal z aktualno vojno med Ukrajino in Rusijo. Najprej razmerje moči. Na prvi pogled so razmerja glede velikosti podobna – Izrael ima približno 4,7-krat več prebivalcev kot Slovenija in skoraj 20-krat večji BDP, Rusija pa ima okoli 4-krat več prebivalcev kot Ukrajina in več kot 10-krat večji BDP (po PPP). Rusija je globalna vojaška velesila z jedrskim arzenalom in geopolitičnim ambicijami, medtem ko je Ukrajina še pred letom 2022 veljala za regionalno silo brez večjega strateškega vpliva. Izrael, po drugi strani, ni klasična imperialna sila, a njegova moč leži drugje: v globalni medijski prisotnosti, diplomatski spretnosti in vplivu prek organizacijskih mrež in kapitalskih povezav, zlasti v ZDA.

Zaplesti se v bitko z Izraelom zna biti bistveno bolj nevarno, kot zaplesti se v bitko s katerokoli drugo državo. Redke so države, ki so si to upale.

Če gre v vojni med Rusijo in Ukrajino za fizični konflikt, v katerem se je Ukrajina do sedaj relativno uspešno upirala, zahvaljujoč notranji mobilizaciji in obsežni vojaški podpori Zahoda ter tudi zahodni politični in medijski podpori, pa gre v diplomatski bitki med Slovenijo in Izraelom za mehko bitko na simbolni ravni, vendar z zelo trdim ozadjem. Gre za bitko v nadzoru nad medijsko naracijo, nad političnimi odločevalci in nad finančnimi tokovi. Izrael v tej sferi dominira. Njegova sposobnost, da usmerja globalni diskurz, temelji na desetletjih investicij v strateško komunikacijo, na vplivu v ključnih medijih in močnih povezavah z ZDA. Zato je potencialni diplomatski spopad nevarnejši, kot se zdi. Slovenija se v primerjavi z Izraelom zdi kot palček proti gigantu – brez diplomatske “jedrske zaščite”, kot jo Ukrajini nudijo zahodne države pod vodstvom ZDA.

Dejanska moč Izraela leži v nadzoru nad medijskim narativom, nad političnimi odločevalci in posredno tudi finančnimi tokovi. Izrael je desetletja »vlagal« v ameriško politiko. V ameriškem političnem prostoru je le malokatera nevladna organizacija tako vplivna kot AIPAC – Ameriško-izraelski odbor za javne zadeve. Čeprav formalno ne podarja sredstev neposredno kandidatom, je prek povezanih super PAC-ov, kot je United Democracy Project, postal ključni finančni igralec, ki odloča o politični usodi posameznikov. Kandidati, ki podprejo trdo proizraelsko linijo, prejmejo milijonske donacije in podporo v kampanjah. Tisti, ki si drznejo kritično spregovoriti o izraelski politiki, pogosto postanejo tarče – ne le političnih napadov, ampak tudi sistematičnega odstranjevanja iz politične tekme. AIPAC je tako prešel mejo od lobistične skupine do arbitra politične sprejemljivosti v Washingtonu.

Na drugi strani pa deluje Anti-Defamation League (ADL), ki se predstavlja kot braniteljica pred antisemitizmom, vendar se vse pogosteje uporablja kot orodje za nadzor nad javno debato. Z vplivom na politike vsebinske moderacije na platformah, kot so Facebook, Instagram, YouTube in Twitter / X, ADL posredno odloča, katera stališča so “družbeno sprejemljiva”. Kritika Izraela je pogosto označena za sovražni govor, kar vodi v brisanje objav, zapiranje računov in demonetizacijo neodvisnih novinarjev in aktivistov. Namesto boja proti resnični nestrpnosti se tako ustvarja ozračje, kjer je politična lojalnost Izraelu predpogoj za javno prisotnost.

Ko države, kot je Slovenija, sprejmejo politično načelne, a občutljive poteze – kot je bil nedavni embargo na uvoz iz izraelskih naselbin – se hitro znajdejo v navzkrižju z mrežo političnega, finančnega in medijskega vpliva. Ta vpliv se ne kaže v odprti grožnji, temveč v prefinjeni spremembi narativa: od vprašanja mednarodnega prava do obtožb o antisemitizmu. V svetu, kjer ni nujno res tisto, kar je res, ampak tisto, kar je objavljeno, AIPAC in ADL skupaj nadzorujeta tako igrišče kot tudi sodnike. Zato se tudi velike države, kot so Nemčija, V. Britanija in Francija ne spuščajo v diplomatske bitke z Izraelom, pač pa poslušno ponavljajo neomajno podporo Izraelu. In zato ni nepomembno, da se manjše države zavedajo te dinamike in vlagajo v suvereno, premišljeno in pravno dosledno diplomacijo – ker v bitki za resnico pogosto zmaga tisti, ki prvi napiše scenarij.

Slovenija bi lahko postala tarča medijskih kampanj, gospodarskega pritiska ali celo pritiskov znotraj EU. Slovenija v primeru spopada z Izraelom tvega, da bo predstavljena kot “problematičen član EU”, ki destabilizira skupno zunanjo politiko ali celo spodbuja antisemitizem – kljub temu da njen ukrep temelji na mednarodnem pravu in nasprotovanju nezakonitim naselbinam.

Ta predstavitev »problematičnosti« Slovenije pa ima lahko tudi finančne konsekvence. Lahko vpliva na spremembo tona poročanja o Sloveniji. Spomnite se problematične izjave Janeza Janše poleti 2012, ki je nemudoma negativno odmevala skozi mednarodni finančni tisk, kar je vplivalo na podražietv cene zadolževanja Slovenije za okoli 2 odstotni točki. Nekaj negativnih člankov v tujih medijih o »problematičnem proračunskem deficitu« Slovenije letos lahko občutno povišajo ceno refinanciranja slovenskega javnega dolga. To Slovenije ne bo spravilo v hude finančne težave, lahko pa – tudi prek neformalnih sihnalov – vpliva na »discipliniranje« slovenskih političnih odločevalcev.

Je torej slovenska diplomatska bitka proti Izraelu vnaprej izgubljena in nepremišljen strel v koleno sedanje vladajoče koalicije? Ne nujno. Zaradi genocida nad Palestinci, kot ga je opredelilo tudi najvišje mendarodno sodišče pod okriljem OZN, ki ga ni mogoče več ne skriti in ne opravičevati, se globalna narativa glede Izraela spreminja in je morda že prešla točko preobrata. Znotraj EU je velik pritisk nekaj držav, da EU formalno obsodi ta genocid in sankcionira. V tem trenutku devet članic EU podpira suspenz prostotrgovinskega sporazuma med EU in Izraelom in uvedbo političnih gospodarskih sankcij. Slejkoprej se bo to zgodilo.

Slovenija je glede politike do Izraela na pravi strani tako humanosti kot zgodovine. Vendar pa mora to politiko ustrezno diplomatsko nadgraditi s konsistentno pravno argumentacijo, prek zavezništev zdrugimi članicami EU in državami globalnega juga, koherentno domačo podporo in predvsem s profesionalno diplomatsko komunikacijo.

Jasno, Slovenija ne more Izraelu skriviti niti lasu. Vendar pa lahko s to simbolno gesto pomaga pri obračanju globalnega političnega narativa glede izraelskega genocida nad Palestinci. Vse velike stvari se začnejo z majhnim. Vse velike reke se začnejo kot izvir, ki preraste v potok, nato v reko…

____________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku