V Avstraliji poteka velika interna debata ali lahko država v celoti preklopi svojo porabo energije samo na obnovljive vire sonca in vetra. Dick Smith (svojevrsten aktivist) je za televizijsko mrežo ABC povedal, da je nemogoče državo poganjati zgolj na obnovljive vire energije (OVE), nakar so na ABC najeli “fact-checkerje“, ki so – glej ga zlomka – pokazali, da obstajajo štiri države (Albanija, Butan, Nepal in Paragvaj), ki 100-odstotno delujejo na OVE.

Problem tega konkretnega “preverjanja dejstev” je dvojen. Prvič, avstralski “fact-checkerji” so malce zmanipulirali zadevo tako, da so “pozabili” omeniti, da navedene 4 države skorajda 100 % celotne proizvodnje električne energije (EE) proizvedejo s hidroelektrarnami. Vzame vam 15 minut čas, da na Our World in Data (OWiD) snamete podatke in narišete spodnji graf ter sami preverite dejstva. Kot lahko vidite, vse države z visokim deležem eletrike iz OVE to dosegajo primarno iz hidroenergije, nato pa iz biomase. Ni je države na svetu, ki bi ji uspevalo priti blizu temu, da bi 100 % proizvodnje električne energije dosegala s proizvodnjo iz sonca in vetra. In nikoli ne bo.

Poglejte denimo Dansko in Portugalsko, ki imata velik delež elektrike iz vetrnih elektrarn (DNK 48.5 %, PRT 26.7 %), vendar pa morata manjko elektrike proizvajati iz hidro energije ter umazanega premoga in plina ali prav tako umazane biomase (Danska). Nato pa poglejte Švico, ki je najbližje idealu nizkoogljične proizvodnje elektrike – ima samo “samo” 66.6 % EE iz OVE (od tega je skorajda celota – 58.6 % hidro), vendar ima 97.5 % nizkoogljične EE, ker preostanek (30.7 %) pridobiva iz jedrske energije. Podoben primer je Švedska. Nato pa poglejte Nemčijo, ki želi, da bi ji cela Evropa sledila v njeni “energetski norosti” zapiranja jedrskih elektran in njenim nadomeščanjem s sončnimi in vetrnimi, kar v praksi pomeni, da zaradi občasnosti in nestanovitnosti proizvodnje elektrike iz sončnih in vetrnih elektrarn le 40% elektrike pridobiva iz OVE, 43.2 % pa iz premoga in plina (podatek je za leto 2021, ko so še obratovale jedrske elektrarne, ki so skupaj proizvedle 12 % EE).

Nadaljujte z branjem→

Pri čemer je življenjska doba jedrske elektrarne 3-krat daljša in proizvaja elektriko 24 ur na dan, 7 dni v tednu in 365 dni v letu (8,760 ur), sončna elektrarna pa proizvaja elektriko zgolj eno osmino časa v letu (pri nas 1,100 ur od 8,760 ur, kot jih ima leto). Nizka energetska gostota in zelo omejen čas uporabe ob visoki ceni (ne pozabite, da se jedrska elektrarna amortizira v 30 letih, v sončne panele pa je v obdobju 60 let treba trikrat investirati, hkrati pa še v omrežje, hranilnike in nadomestne kapacietete, v jedrsko pa le enkrat in brez teh dodatnih stroškov) dela ekonomiko energije iz solarjev povsem neracionalno.

Bine Kordež

Verjetno ne mine teden, da ne bi prebrali kakšnega prispevka o nevarnostih in tveganjih Slovenije zaradi neugodnih demografskih gibanjih zaradi vse večjega deleža starejših oseb. Že leta, če ne desetletja, tako beremo članke, kako je naša pokojninska blagajna prazna, kako bo vprašljivo izplačevanje pokojnin tudi v sedanji višini, kako bomo morali namenjati za pokojnine največ med vsemi državami EU, kako bo potrebno delati “do smrti” in podobno.

Ko pa pogledamo tekoča gibanja, pa so vsaj dosedanji trendi daleč od zloveščih napovedi. V zadnjih 30 letih samostojne države namenjamo za pokojnine ves čas približno podoben odstotek BDP. Tudi razmerje med upokojenci in zavezanci za plačevanje pokojninskega prispevka se z leti ni poslabšalo, pravzaprav se že kar nekaj časa celo izboljšuje – število zaposlenih se povečuje hitreje kot je rast števila upokojencev. To so sicer dosedanji trendi in “najhujše” šele prihaja, a o zlomu pokojninskega sistema govorimo že deset ali dvajset let, razmere v tem času pa so se celo nekoliko izboljšale.

Nadaljujte z branjem→

Ena izmed top 10 pesmi austropopa. Gerd Steinbäcker (prvi S iz STS) si je te sanje, da bo enkrat ostal v Grčiji, uresničil. Nam te sanje še niso pobegnile.

Dunajska različica klasike, boter austropopa Wolfgang Ambros

Bidenu k zmagi na volitvah ne more pomagati več niti še tako dobro stanje v gospodarstvu in zadovoljnost ljudi. Le kaj je naredil tako zelo narobe?

Izglasovanje zakona o prepovedi TikToka v ameriškem Kongresu ta teden je bila podprta s številnimi norimi razlogi (da je TikTok antisemitsko pristran, da služi kot sredstvo za povečevanje podpore Hamasu med mladimi Američani) in manj norimi razlogi (da je TikTok konkurenca Meti (Facebooku) in da če Kitajska ne dovoli Facebooku delovanja na njenem ozemlju, lahko Američani naredijo enako glede TikToka).

No, meni se zdi še najbolj plavzibilen razlog, zakaj so se v Kongresu odločili za prepoved TikToka, političen – in to je paranoja. Ta teden je Reuters poročal, da je med Trumpovo administracijo CIA začela skrivno kampanjo na kitajskih socialnih medijih, katere cilj je bil obrniti javno mnenje na Kitajskem proti njeni vladi. Program je bil med drugim zasnovan tako, da “neti paranojo med tamkajšnjimi najvišjimi voditelji.” Torej, ob vsem proizraelskem in korporativnem lobiranju, je dejanski in najbolj logičen argument za prepoved TikToka potem naslednji: “če mi Američani uporabljamo socialne medije, da politično vplivamo na kitajsko javnost, najbrž tudi Kitajci delajo enako, zato prepovejmo delovanje njihovih socialnih medijev v ZDA”.

Spodaj je dober komentar Roberta Wrighta na to temo.

Nadaljujte z branjem→

Današnji Foreign Affairs (nekakšen outlet za objavo razmišljanj uradnega Washingtona) prinaša tri zanimive članke. Prvi je članek Raje Khalide “The Case for Palestine“, ki je pripravila skico ureditve bodoče Palestinske države in ta skica je dokaj revolucionarna:

At first, the state’s resident citizens should be those five million Palestinians now carrying PA identity cards and passports, but the state should eventually grant nationality without residency rights to Palestinian refugees worldwide, as an affirmation of identity. Palestinians could begin to be counted as individual citizens of a state that ties them to their homeland, not as a collective of diaspora communities and factions.

A government set up as part of the new state of Palestine might seem to offer few material benefits over today’s broken configuration of Palestinian politics. It is unlikely to be recognized by the United States or Israel. It would remain under Israeli occupation and would confer no diplomatic benefits over the current system. But a new government would offer Palestinians a chance to build new, better structures and restore trust in their leadership and the respect of the world. The state would be inclusive of all Palestinian factions and would serve as a forum where they can find commonalities and resolve differences. It is time for the state of Palestine to become more than ink on paper. Starting a government under its name is the next step in the long march of national liberation.

Nadaljujte z branjem→

Dobro obveščen Pulitzerjev nagrajenec Seymour Hersh ima seveda logičen odgovor na naslovno vprašanje: Biden ne more sprementi svoje strategije, ker bi s tem priznal, da je bila strategija napačna in da je izgubil. Zato bo, čeprav sta njega in demokrate vojna v Ukrajini in Gazi politično ubila, vztrajal do konca.

Za spremembo politike bo treba počakati na nove politične voditelje. Kot je že zdavnaj povedal nemški fizik Max Planck: »nova znanstvena resnica ne doživi zmagoslavja zato, ker prepriča nasprotnike, temveč zato, ker nasprotniki sčasoma umrejo, medtem pa odraste nova generacija, ki je seznanjena z resnico«. Potrebna je menjava sedanje politične elite, le nova politična garnitura lahko prinese mir v Ukrajini in Gazi. Paradoksalno oziroma skrajno perverzno je le to, če bodo to politični populisti (od Trumpa, AfD do LePenove), s katerimi nihče izmed nas ne bi želel imeti niti najmanjšega opravka.

Putin is an enemy the West cannot topple—so why does Biden keep swinging?

President Biden’s foreign policy problems in the Middle East and Ukraine are daunting, especially in an election year, but the war between Russia and Ukraine could be nearing a military endgame, and not via negotiations. Vladimir Putin’s military is more entrenched inside Ukraine than ever, and the undermanned and under-equipped Ukraine military is facing a stalemate at best and the permanent loss of four oblasts. In essence, it is a defeat. 

Nadaljujte z branjem→

Včerajšnja Trumpova ideja, da namesto carinskih ovir na uvoz kitajskih avtomobilov Kitajcem predlaga naložbe v nova avtomobilska podjetja v ZDA, kjer bi proizvajali kitajske električne avtomobile in baterije, je velik korak naprej od zadnjih 6-7 let trgovinske in tehnološke vojne proti Kitajski. Ta model je podoben Reaganovemu, kjer so prek “prostovoljnih izvoznih omejitev” japonske proizvajalce avtomobilov prisilili, da raje ustanovijo podjetja v ZDA.

Ob upoštevanju še Trumpovega odnosa do vojne v Ukrajini to odpira naslovno vprašanje: bo Trump troublemaker ali dealmaker? Bo zgagar in agitator za vojno kot Biden ali pragmatik, ki ga zanimajo interesi ameriškega gospodarstva? Za Evropo je seveda bolje, če bo dealmaker.

Nadaljujte z branjem→