Jasmina Držanič

Pri nas se že desetletje vrti ideja o obdavčitvi nepremičninskega premoženja. Ideja obdavčitve nepremičninskega premoženja je relativno enostavna, in sicer, da se obdavči nepremičninsko premoženje tistih, ki imajo največ. Tu bom preskočila, kaj vse predstavlja oviro, da se tak davek ne uvede. Namesto tega predstavljam prakso take obdavčitve. Zanimivo je, da je nepremičninsko premoženje eksplicitno obdavčeno samo v Franciji.

Davek se imenuje  l’impot sur la fortune immobiliare (IFI), uveden je bil leta 2018. Francija je na tak način zelo elegantno preskočila sistem obdavčitve premoženja fizičnih oseb, kjer bi premoženje obsegalo vsoto naložb in drugega premoženja. Tak sistem obdavčitve (wealth tax) je ves čas pod udarom kritik, da odganja investitorje in da je neproporcionalen v odnosu do institucionalnih investitorjev (kot sta na primer obdavčitev v Nizozemski in Španiji).

Francoski IFI je tako salamensko enostaven, da se človek res vpraša, zakaj zakonskega teksta preprosto ne prepišejo še kje drugje. Kako gre? Gre za davek, ki je opredeljen v Code général des impôts (Splošni davčni zakon). Zavezanci so francoski davčni rezidenti in francoski državljani, ki imajo nepremičninsko premoženje v Franciji, tudi če niso davčni rezidenti v Franciji. Torej, če francoski državljani davčno bežijo v Monako ali pa Andoro, še vedno plačujejo davek na nepremičninsko premoženje, ki ga imajo v Franciji.

Predmet obdavčitve je dejstvo, da imajo zavezanci nepremičninsko premoženje, obdavčeno pa je neto nepremičninsko premoženje nad 1.300.000 EUR. Torej, pogleda se nepremičninsko premoženje gospodinjstva, seštejejo se vrednosti tega premoženja, odštejejo se krediti in če je razlika višja od 1.300.000 EUR, sledi progresivna obdavčitev.  Če bi prevedli ta znesek v ceno nepremičnine: V XVI okrožju Pariza se za 1.300.000 EUR dobi popolnoma obnovljeno stanovanje v izmeri 90 m2. Ali pa novo stanovanje podobnih izmer v Cannesu. Če stanovanje ni bilo kupljeno s kreditom, se plača IFI. Ko pa nekdo postane zavezanec po IF, se mu davčna obveznost začne pri neto premoženju 800.000 EUR. Tako so se izognili temu, da bi zavezanci divje zmanjševali svoje premoženje.

Pa posebej natančni so pri odbitnih postavkah. Tako je odbitna postavka kredit, ki je porabljen za nepremičnino, ne pa primere, ko so na nepremičnini hipoteke za druge kredite, ki niso porabljeni za nepremičnine. Kar je še pomembno poudariti, je, da davčna obveznost izhaja iz dejstva, da ima fizična oseba nepremičninsko premoženje. To, če ga oddaja ali pa ne, ne vpliva na IFI davčno obveznost. Če nepremičnine oddaja, za ta del plačuje davek na dohodek iz oddajanja, IFI obveznost pa se ne spremeni.

Francoska država je tu jasna: kdor ima več, naj plača več. Če iz tega, da nekaj ima, dobiva še dodatni dohodek, je to dobro, ker bo državna blagajna obdavčila tudi to. Davek je bil sprejet leta 2018, v času Macrona, o katerem bi težko rekli, da je socialist.

Lestvica za plačila je naslednja:

V obveznost IFI so ulovili populacijo iz zgornjih 5% najbolj premožnih ljudi. Plačevanje poteka v šestih obrokih v letu.  V 2022 je Francija pobrala za 2,64 milijarde EUR tega davka. BDP Francije je leta 2022 znašal 2.351 milijarde EUR. Z drugimi besedami, okoli 0,11 % BDP je bilo davka na nepremičninsko premoženje. Francoski proračun je nekje pri 680 milijardah EUR.

Pri sprejemanju tega davka so se strinjali s tem, da je treba večja individualna premoženja obdavčiti, kritike pa so (in so še vedno) na temo ekonomskega učinka te obdavčitve. Torej, kaj se je s tem davkom doseglo, razen to, da je proračun dobiva dodatni vir. Lastniki nepremičnin so zaradi uvedbe davka množično prodajali nepremičnine.

Zaradi tega davka se ni zgodilo nič spektakularnega na trgu nepremičnin in tudi dostopnost do stanovanj se zaradi tega davka ni povečala. To bi se zgodilo zgolj v primeru, da bi se denar iz IFI usmeril v neprofitno gradnjo. Ta segment pa je v Franciji nezadosten in se, tako kot vsi, tudi Francija uči od Dunaja in gleda, koliko zaostaja za njim