Za skeptike in natolcevalce: 83% vseh jedrskih elektrarn je bilo izgrajenih v manj kot 10 letih, povprečni čas gradnje znaša 7.5 let, polovica jih je bila izgrajena v manj kot 6.3 leta. Torej če letos vlada sprejme odločitev o JEK2, je lahko izgrajen in priključen na omrežje že leta 2035. Vse je odvisno od vlade: kako hitro bo vlada sprejela odločitev, kako hitro bo JEK2 umeščena v prostor in dobila vsa soglasja in kako dobro bo vlada pripravila finančno konstrukcijo.
Vir: Robert Parker
Približno enkrat na dve leti se pri nas razvname diskusija o davkih. Diskusija o davkih je dejansko zgolj refleks na nizko raven in nizko rast produktivnosti v Sloveniji. Ker je rast produktivnosti (merjene z dodano vrednostjo na zaposlenega) skromna, kot ugotavlja zadnje poročilo Umarja o produktivnosti, delodajalci edino možnost za povečanje dobičkov vidijo v zmanjšanju davkov na delo ali dobiček.
Da bo lažje razumljivo, naj povem, da je dodana vrednost vsota plač, bruto poslovnega presežka in davkov. Torej, če vsota vseh treh na zaposlenega ne raste dovolj hitro, je za ohranitev ravni ali rasti dobičkov treba zavreti rast plač ali znižati davke. Toda problem Slovenije niso previsoke plače ali previsoki davki, po kateri koli statistiki se primerjamo z ostalimi državami EU, pač pa preveč skromna rast produktivnosti.
V Bloombergu so lepo povzeli katastrofalno neuspešno ameriško politiko na Bližnjem vzhodu in jo začinili z metaforo pokvarjenega Blinknovega Boeinga v Davosu. Končna ocena: Nemoč ZDA.
The US military is back in the Middle East. It’s not going very well.
American-led airstrikes against Houthi militants who’ve been causing havoc in the Red Sea haven’t stopped the Yemen-based group from escalating attacks on ships.
If anything, the situation has got worse. “Are they stopping the Houthis? No. Are they going to continue? Yes,” US President Joe Biden told reporters.
Biden’s calls for an eventual state for the Palestinians to ensure a lasting peace in the region have been flatly rejected by Israeli Prime Minister Benjamin Netanyahu.
When Secretary of State Antony Blinken came on stage at the World Economic Forum this week, saying he was hearing from almost all countries that “they want us present, they want us at the table,” what was most striking to many in the room was the seeming helplessness of the US.
V Davosu se res srečuje ena čudna verska sekta libertarcev. Tokrat je bil zvezda novi argentinski predsednik Javier MIlei, ki ga je vodja sekte Klaus Schwab uvodoma opredelil kot osebo, ki je v Argentino “prinesla nov duh, ki bo Argentino bolj povezal s svobodnim podjetništvom in podjetniško aktivnostjo in vrnil v Argentino vladavino prava” (najljubše fraze Miltona Friedmana). Omenil je še uporabo radikalnih metod. In Milei se Schwabu in davoški verski sekti ni izneveril, govor je začel kot Milton Friedman v najboljših časih:
“Danes sem tukaj, da vam povem, da je Zahodni svet v nevarnosti in da je ogrožen, ker so tisti, ki naj bi branili vrednote Zahoda, povezani z vizijo, ki neizprosno vodi v socializem in s tem v revščino”.
In tudi končal je s Friedmanovi besedami:
“…država ni rešitev, država je problem v svojem bistvu in vi ste pravi protagonisti te zgodbe”.
Milei si je seveda prislužil zaslužen aplavz davoške libertarne verske sekte.
Nenagradno vprašanje: če domač elektroenergetski sektor proizvaja 95% električne energije po lastni ceni X, odjemalci elektrike pa zanjo plačujejo 2, 3 ali celo 4 X, komu gre ta razlika? Odgovor sicer ni težak (glasi se: trg), je pa mehanizem malce bolj kompleksen in identifikacija zaslužkarjev malce težja. Proizvajalci elektriko prodajo vnaprej za 2 do 3 leta (v odvisnosti od tržnih cen v trenutku prodaje), nakar nastopijo preprodajalci elektrike, ki jo prodajajo naprej velikim odjemalcem in drugim trgovcem na terminskem trgu spet po tržnih cenah, nakar morajo zapreti svoje pozicije do svojih odjemalcev. Včasih jim uspe narediti pozitivno razliko, včasih naredijo izgubo, odvisno od volatilnosti na trgu in ročnosti pogodb. Vmes pa so še špekulanti, ki kupujejo elektriko z namenom, da jo prodajajo, ko je v omrežju zmanjka zaradi nestabilnih proizvodnih virov (zaradi dežja, megle, pomanjkanja vetra itd.).
Bistvo je, da iz osnovne lastne cene elektrike v višini X številni tržni udeleženci s številnimi prodajami in preprodajami, da bi uravnotežili ponudbo s povpraševanjem, med seboj uspejo zaslužiti še za 1, 2 ali 3 X zaslužka zase. Odvisno od dejavnikov nestabilnosti (vreme, naravne katastrofe, politične napetosti, vojne itd.). Slabše kot je, večji so zaslužki za trgovske hijene.
Javier Blas, urednik na Bloombergu za trgovanje s “commodities”, se je odpravil raziskat, kako deluje ta tržni mehanizem v dveh “trgovskih centrih za električno energijo”, lociranih na Danskem. Zanimivo branje. Šolska zgodba, kako iz stabilnega trga z nizkimi cenami in dolgoročnim fokusom z napačno energetsko politiko (forsiranje sonca in vetra s subvencijami) in deregulacijo energetskega trga ustvariti kaos s fokusom pol ure v naprej in ogromne zaslužke za trgovske hijene. Če je nekoč negotovost izhajala iz nihanj povpraševanja, danes negotovost bruha iz nestabilnosti proizvodnje zaradi večjega deleža spremenljivih virov energije (sonce, veter). Evropska energetska politika in preprodajalski monstrum, ki ga je ustvarila, sta katastrofa.
____________
Before dawn on a recent autumn day, fog set in over large swaths of Eastern Europe. In any other financial market, the weather wouldn’t have mattered much. Perhaps a few delayed flights, maybe some traffic jams, most of little consequence. But in Europe’s electricity bazaar, bad weather equals money.
More than 1,000 kilometers away from the fog, a small group of largely anonymous trading firms based in Denmark was ready to pounce. As soon as the infrared picture from a Meteosat weather satellite arrived at their headquarters, computers automatically dissected it, feeding the data into complex trading algorithms.
With minimal human intervention, the machines bought millions of euros worth of electricity contracts. Their bet? Short-term power prices in Hungary would climb just after sunrise as the fog meant that solar electricity generation would be much lower than expected. It happened as they predicted. For a few minutes, until the fog lifted, electricity prices spiked, and the computers made money.
Ameriški predsednik Joe Biden nam je lahko bil všeč prvo leto mandata, ko je s hitrimi predsedniškimi dekreti izboljšal življenje navadnim državljanom. Morda je malce pretiraval glede spodbud (s čeki za 1,400 dolarjev), s katerimi je spodbudil rast povpraševanja in inflacijo. Toda nadaljevanje mandata je bila katastrofa, ki se je začela s kampanjo proti Kitajski (provociranje s Tajvanom, prepoved izvoza čipov in tehnologije za čipe v Kitajsko, zakon o subvencijah za proizvodnjo čipov itd.), nadaljevala pa s podpiranjem proxy vojn (Ukrajina, Gaza) ter izzivanjem in spodbujanjem vojaških konfliktov na Bližnjem vzhodu.
Bidenova katastrofalna zunanja politika je povzročila globalni kaos. Povzdignila je Putina kot zmagovalca. Povzročila je povezovanje Rusije, Kitajske in Irana. Spodbudila je oblikovanje in jačanje novega bloka Globalnega juga (BRICS+) kot antipoda ameriškemu bloku. Pospešila je erozijo ameriške gospodarske, vojaške in politične globalne hegemonije. Neuspešno sankcioniranje Rusije in poraz ameriške vojaške tehnologije in strategije v Ukrajini je razgalila, da je ameriški cesar nag in nemočen. Vojaško in politično. Za piko na i je najbolj boleč udarec ameriškemu ponosu je na koncu zadala oborožena piratska verska sekta Hutijev, ki je navkljub ameriškemu vojaškemu ladjevju z doma izdelanimi droni iz lesa in piratskimi čolni globalni trgovini zaprla pot skozi Rdeče morje.
Bidenova katastrofalna zunanja politika je odprla pot za povratek Trumpa na oblast. Biden je politično mrtev, toda njegova katastrofalna zunanja politika je ubila tudi vse možnosti demokratske stranke, da dobi večino v Kongresu in Senatu. Bidenove napake glede vojne v Gazi so ubile demokratsko stranko.
In seveda, Bidenove napake so ubile vse varovance (Ukrajina, Izrael, česar se slednji sicer še ne zavedajo) in ubile so vse zaveznike, ki so sodelovali v Bidenovi samomorilski zunanjepolitični avanturi. Govorim predvsem o evropskih državah, evropskem gospodarstvu in evropski prihodnosti. Evropski politični voditelji bodo plačali hudo ceno za sodelovanje v tej Bidenovi nori avanturi. S tem pa tudi mi, navadni državljani, kajti zaradi Bidenovih napak in sodelovanja evropskih politikov v njegovi norosti, bomo v naslednji rundi v Evropi dobili na oblast desničarske ekstremiste.
Spodaj je dober komentar legendarnega Seymourja Hersha glede političnih stroškov Bidenovih vojn.
Ti Kitajci so res grozni. Ne postavljajo vojaških baz na vaše meje. Ne pridejo zbombardirat države in je kolonizirat. Ne pridejo grozit. Ampak pridejo in ponudijo, da izgradijo infarstrukturo in še sfinancirajo izgradnjo.
Aja, s tem Kitajci zadolžijo državo. Ampak kaj je to drugače od najemanja pogojevanih kreditov IMF? Ki pa ne gredo za izgradnjo produktivne infrastrukture. Kajti takšnega “razmetavanja javnega denarja” pa IMF nikakor ne podpira.
No, večina zahodnjakov ima raje “demokratični ameriški model razvoja” za države v razvoju: zbombardirane, brez infrastrukture in zadolžene pri IMF. Problem pa je, da je državam v razvoju zadnje desetletje bistveno bolj všeč “nedemokratični kitajski model razvoja”.
Glavni direktor Appla Tim Cook je zelo lepo opisal, zakaj tuja podjetja še naprej proizvajajo na Kitajskem. Kitajska je poskrbela za kvalitetno in primerno izobraževanje ogromnega števila ljudi za veščine, ki so potrebne za sodobni tehnološki razvoj. Nobena druga država niti približno ne pride blizu Kitajski – niti po ustreznih veščinah delovne sile, kaj šele potrebnih kapacitet te delovne sile. Kot lepo reče Cook: če bi v ZDA zbrali vse inženirje s področja orodij, bi morda lahko napolnili to sobo, na Kitajskem pa bi lahko z njimi napolnili veliko stadionov.
Zelo malo demokratsko čutečih ljudi v ZDA in Evropi si želi povratek Trumpa na čelo ZDA. Toda to se bo očitno zgodilo glede na to, s kakšno lahkoto je včeraj v Iowi pometel z republikansko konkurenco. In čeprav si demokratsko čuteči ljudje ne želijo povratka Trumpa, so najbrž v manjšini. Tako v ZDA kot v Evropi – po katastrofalni zunanji politiki Bidena, ki je ZDA zapletel v množico proxy vojn in erozijo privida njene dominacije, Evropo pa v novo hladno vojno, recesijo in dolgotrajno stagnacijo. Še bolj pa v svetu, kjer je Biden povzročil globalni kaos in kjer si večina držav Globalnega Juga želi manj agresivne in bolj predvidljive osebe na čelu ZDA. S Trumpom namesto navideznega liberalnega zaveznika dobijo jasno opredeljenega nasprotnika, ki je po karakterju trgovec, ki pa ne žuga s palcem glede človekovih pravic in globalnega segrevanja. Paradoksalno, za Trumpa 2.0 se zdi, da prinaša normalizacijo odnosov v globalni kaos, ki ga je zakuhal Biden.
Res si pred tremi leti nisem predstavljal, da bi lahko kaj takega pomislil, kaj šele zapisal. In v Bloombergu očitno tudi ne.
It took 30 minutes to call victory for Donald Trump in Iowa, leaving his Republican rivals out in the Arctic cold gripping the midwest. He’s already on the lips of the Davos jet set, and Christine Lagarde was that rare central banker wading into politics to declare Trump 2.0 would be a global threat.
But if you’re in government and facing the real prospect of having to deal with a second Trump presidency, you just have to be practical.
Ob začetku vojne v Ukrajini je bil Oleksij Arestovič tiskovni predstavnik predsednika Zelenskega in eden najbolj prepoznavnih obrazov na ukrajinski televiziji. Njegova nočna poročanja o stanju vojne so mu prislužila vzdevek “glavni terapevt” in na neki točki je bil po priljubljenosti takoj za predsednikom. Od takrat je postal oster kritik administracije Zelenskega in je zapustil državo, da bi se izognil večkratnemu pregonu. Zdaj namerava kandidirati za predsednika proti Zelenskemu na naslednjih volitvah.
V spodnjem intervjuju za Unherd je ključno sporočilo Orestoviča (ob zamujeni priložnosti za mirovni sporazum marca 2022), da v prihodnje ne more biti zgolj mirovnih pogajanj med Ukrajino in Rusijo, pač da mora priti do širših pogajanj med NATO/EU in Rusijo o novi evropski varnostni ureditvi, ki bo zagotovila varnostne garancije in trajni mir tako Ukrajini, Rusiji kot Evropi. Alternativa temu je nadaljevanje vojne še za 10 ali 15 let.
It’s absolutely impossible [for Ukraine and Russia to negotiate a solution to the conflict at the moment]. It’s very stupid to speak about this negotiation. We have to negotiate for an all-new security system for Europe, taking into account all sides of this problem. Russia does not feel itself to be secure. And we can laugh about this, and say that we never had an aggressive approach towards Russia, but Russians think so. And they are ready to kill for this security question. So we need a huge negotiation, with both sides, all NATO members, all EU neighbours, all natural states which are interested in the security in Europe, to create a new so-called Potsdam/Yalta system, because the alternative will be 10 or 15 years of war.
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.