Približno enkrat na dve leti se pri nas razvname diskusija o davkih. Diskusija o davkih je dejansko zgolj refleks na nizko raven in nizko rast produktivnosti v Sloveniji. Ker je rast produktivnosti (merjene z dodano vrednostjo na zaposlenega) skromna, kot ugotavlja zadnje poročilo Umarja o produktivnosti, delodajalci edino možnost za povečanje dobičkov vidijo v zmanjšanju davkov na delo ali dobiček.

Da bo lažje razumljivo, naj povem, da je dodana vrednost vsota plač, bruto poslovnega presežka in davkov. Torej, če vsota vseh treh na zaposlenega ne raste dovolj hitro, je za ohranitev ravni ali rasti dobičkov treba zavreti rast plač ali znižati davke. Toda problem Slovenije niso previsoke plače ali previsoki davki, po kateri koli statistiki se primerjamo z ostalimi državami EU, pač pa preveč skromna rast produktivnosti.

Pred leti sem glede diskusije o produktivnosti podtaknil provokacijo: »če bi pri nas v industriji podvojili plače, bi se tudi dodana vrednost na zaposlenega po definiciji skoraj podvojila«. Jasno je, da si ob dani strukturi naša podjetja ne morejo privoščiti podvojitve plač. Toda hipotetično, če bi podvojili plače, bi se po definiciji skoraj podvojila dodana vrednost na zaposlenega, ker bi preživela samo podjetja, katerih cene izdelkov lahko prenesejo dvakrat višje plače. Tako kot avstrijska. Zakaj lahko v Magni Steyr plačujejo dvakrat višje plače pri sestavljanju avtomobilov kot pri nas v Revozu?

In to je naš strukturni problem – prodajamo nizkocenovne izdelke. Avstrijci sestavljajo mini morrise za 30 tisoč evrov, mi pa twingote za 10 tisoč evrov. Slovenska podjetja so se pač – večinsko (ob hvalevrednih izjemah) – odločila za specializacijo v nizkocenovnih izdelkih in sestavnih delih (komponentah) za tuje verige vrednosti, kjer jih naročniki stiskajo za vsak cent.

Tega strukturnega problema se ne da rešiti z zaviranjem plač ali zniževanjem davkov, pač pa s prestrukturiranjem gospodarstva v smeri izdelkov in storitev, ki prenesejo višje cene.

Poglejmo na zadevo iz dinamičnega vidika. Produktivnost lahko povečamo tako, da obstoječa podjetja začnejo prodajati dražje izdelke ali da hitreje povečujemo delež novih bolj produktivnih podjetij. Torej ključni sta dve vprašanji. Prvič, koliko dodatnega povečanja produktivnosti sploh lahko izstisnemo iz obstoječe gospodarske strukture? In drugič, kako spodbuditi vstop novih gospodarskih subjektov in prek njih povečati agregatno produktivnost?

Naš problem je obstoječa gospodarska struktura. Res je, da je večina slovenskih industrijskih podjetij izvoznikov, ki se borijo na zahtevnih evropskih trgih. Toda problem je, da so nizko v »prehranjevalni verigi« in da se borijo s cenami komponent, ne pa z inovativnostjo novih izdelkov. Kitajci se pospešeno borijo z novimi visokotehnološkimi izdelki, kot so pametni telefoni, baterije ali električni avti, naša podjetja pa s cenami komponent za nemške avtomobile z notranjim izgorevanjem. Nič slabega ni v tem, razen da so obsojena na nizko rast produktivnosti v izumirajočem segmentu.

Če je preboj med inovativne “visokocenovnike“ malo verjeten pri obstoječih podjetjih, je treba spodbuditi vstop novih, bolj produktivnih podjetij. Torej če kdo želi razvojno pospešiti slovensko gospodarstvo, mora razmisliti o dvojem. Prvič, kako bo v Slovenijo pritegnil za nekaj deset milijard evrov dodatnih produktivnih investicij v srednje in visoko tehnološko zahtevne proizvodne programe. To bo povečalo dodano vrednost na zaposlenega oziroma nadomestilo slabo produktivna delovna mesta v nekaterih panogah.

In drugič, kako spodbuditi nastanek visokotehnoloških podjetij in kako zanje ustvariti ugodno poslovno okolje, da bodo pri nas ostala in zaposlovala? Kajti iz makroekonomskega vidika ni posebne koristi od množice uspešnih startupov, ki takoj po pridobitvi financiranja svoj sedež prenesejo v tujino (takšnih je več kot tri četrtine) ali ki ostanejo na ravni enega ali nekaj zaposlenih. Potrebujemo množico visokotehnoloških podjetij, ki bodo zaposlovala po nekaj sto ali tisoč ljudi vsako, da bi se to poznalo na ravni agregatne produktivnosti.

Pri nobenem od obeh dejavnikov nismo uspešni. V Slovenijo ne znamo privabiti velikih tujih investicij, ki bi zagotovila tisoče kvalitetnih novih delovnih mest. In v Sloveniji ne znamo ustvariti ugodnega poslovnega okolja, s katerim bi ustvarili nova visokotehnološka delovna mesta. Slovensko poslovno okolje je zbirokratizirano in absolutno neprivlačno za tujce. Poskušajte dobiti zemljišče za velik proizvodni obrat. Poskušajte dobiti vizo za genialnega razvojnika iz Azije. Poskušajte kot tujec z redno zaposlitvijo na univerzi ali uglednem podjetju, dobiti dovoljenje za združitev družine (traja dve leti!). Poskušajte odpreti bančni račun za podjetje s (so)lastniki, ki niso iz EU (bančni račun je predpogoj za registracijo podjetja). Vso srečo!

Mi pač živimo tukaj in smo se sprijaznili s tem neprijaznim okoljem, todaj tujcem se s tem ne da in ni treba ukvarjati. Zakaj bi, če pa mu na Madžarskem ponudijo že komunalno opremljeno zemljišče z vsemi dovoljenji? Zakaj bi, če lahko tujec že v sosednji Hrvaški dobi start-up vizo, ki mu omogoča bivanje in ustanovitev podjetja?

Če sklenem, ker so se naša podjetja ujela v zanko nizkocenovnikov, ker ne znamo privabiti velikih tujih naložb in ker ne znamo zagotoviti ugodnejšega poslovnega okolja za tehnološka podjetja, pač vsaki dve leti diskutiramo o davkih. Ker ti stiskajo nizkocenovnike.

Zaletavamo se v napačna vrata.

____________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku