Molitev za mir. Začenši v Gazi in Ukrajini. Mir, bratje in sestre.

Za Božička imam letos – ob miru v Ukrajini in Gazi – zgolj dve, sicer precej neskromni želji, in sicer, da bi se v Evropo vrnil razum in da bi našla pot do svoje suverenosti in avtonomnosti. Razum glede podnebnih, razvojnih in fiskalnih politik ter suverenost na političnem in gospodarskem področju.

Predpogoj vsega je povratek razuma. Dajmo se za trenutek zaustaviti in od zunaj mirno in trezno poglejmo na situacijo, v kateri smo. Zakaj smo udeleženi v vojni z Rusijo? Zakaj smo se obsodili na pomanjkanje poceni plina? Zakaj smo se obsodili na visoke cene električne energije z neznanstveno digresijo k neizdatni in zgolj občasni energiji iz sončnih panelov? Zakaj s posledično visokimi cenami energije uničujemo svojo industrijo in pomagamo kitajski? Zakaj se obsojamo na gospodarsko stagnacijo z digresijo v znanstveno neutemeljene fiskalne konsolidacije? Kateri vrag nas sili, da uničujemo sami sebe? Zakaj počnemo to s samim seboj samo mi v Evropi, medtem ko drugi prosperirajo na račun naše samouničevalne neumnosti? Čemu ta mazohizem?

Nadaljujte z branjem→

It’s almost two years since Russia invaded Ukraine and the war is not ending anytime soon. The Ukrainian counter-offensive of 2023 has not brought the gains the country’s leaders and western backers hoped for. The pressure is on both the US and EU to keep providing Ukraine with the military and financial support it needs.

Meanwhile Vladimir Putin looks more confident than ever. This time last year, western powers introduced an oil price cap aimed at seriously denting the Kremlin’s capacity to earn revenue from its oil exports. It worked for a few months but Russia has found ways around it.

Meanwhile, its economy continues to function reasonably well, despite the range of sanctions levelled at it. In this episode of Business Beyond, we ask if there are economic scenarios that could force Russia to the negotiating table. Or if the Kremlin simply has enough financial firepower to keep going – however long it takes.

Chapters:

• 00:00 Introduction
• 01:55 Sanctions explained: the price cap
• 05:46 Russia finds a workaround
• 09:08 With a little help from his friends
• 11:38 Russian economy: reality v wishful thinking
• 14:55 What the West can do
• 19:55 Conclusion: Why Russia is winning

Tale zapis v Bloombergu je dobra propaganda za nujno nadaljevanje vojaške pomoči Zahoda Ukrajini. Analizo o vojaški nevarnosti ruske zmage v Ukrajini so standardno naredili na Institute for the Study of War (ISW), “neprofitni organizaciji”, ki jo financirajo ameriške orožarske družbe, specializira pa se na “neodvisne analize” vojaških spopadov, v katerih so udeležene ZDA. Analize ISW glede vojne v Ukrajini so se do sedaj izkazale kot izjemno pristranske in so po pravilu povsem zgrešile kasnejši dejanski potek situacije na bojišču. Tako da je njihova uporabna vrednost zelo majhna, razen lepih zemljevidov glede kontrole nad ozemljem s strani različnih sil.

No, ta analiza kaže na nevarnost, da bi v primeru ruske zmage in popolnega zavzetja Ukrajine, Rusija lahko svoje vojaške baze postavila neposredno na meje Nata. Posledično bi to naj pomenilo, da bi morale vzhodnoevropske države Nata močno okrepiti obrambne sile na meji z Ukrajino, kar bi bilo zelo drago. Iz tega sledi propagandna implikacija, da je iz vidika stroškov bolj oportuno nadaljevati financiranje vojne v Ukrajini in upati na čudežno ukrajinsko zmago, kot pa nositi stroške ojačanja Natovih vojaških baz v vzhodnoevropskih državah.

Ta propaganda ne zdrži preprostega logičnega testa. Prvič, zakaj je Nato sploh silil v širitev v Ukrajino, kar je bil vzrok za začetek vojne v Ukrajini (kar potrjujejo sklepi z vrhov Nata in tudi izjave njegovega sekretarja Stoltenberga)? Prej je Ukrajina služila kot tamponska cona med Natom in Rusijo in je omogočala, da so članice Nata bile izven dometa večine ruskih raket. S sprejemom Ukrajine v Nato, bi Nato nenadoma imel dolgo skupno mejo z Rusijo in bi morale ZDA in ostale članice močno povečati izdatke za vojaške baze v Ukrajini. Torej, če so se države Nato hotele izogniti visokim vojaškim stroškom, zakaj so rinile neposredno na meje z Rusijo? (podobno se zdaj dogaja s Finsko po sprejemu v Nato, ker bo Rusija zdaj morala postaviti baze blizu finskih meja).

In drugič, če je interes Zahoda varnost in minimizacija vojaških izdatkov za dosego tega cilja, zakaj zahodne države ne sprožijo procesa mirovnih pogajanj z Rusijo? Tudi če bi Rusija v teh mirovnih pogajanjih dosegla nevtralnost Ukrajine in priključitev zasedenih ozemelj k Rusiji (1/6 ozemlja), bi to Rusijo ohranilo na zelo veliki razdalji do meja Nata in prihranilo ogromna sredstva članicam Nata za obrambo.

Da ne bo pomote: simpatiziram z Ukrajinci, niti malo nisem navdušen nad Rusijo in njenim režimom in v celi zgodbi glede vojne v Ukrajini me zanima samo mirna rešitev, ohranitev človeških življenj in možnosti Ukrajine, da lahko čim prej začne okrevanje v miru. Toda tovrstne analize, kot jo je pripravil ISW, so skregane z osnovami logike in samo spodbujajo prilivanje goriva na ogenj in Ukrajino oddaljujejo od miru in možnosti, da začne z okrevanjem. Ter seveda spodbujajo nadaljevanje negotovosti v regiji in s tem zaton Evrope.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež je v članku Zakaj Evropa zaostaja? podal provokativno vprašanje iz naslova, ko je primerjal trajektorijo rasti Kitajske in Indije. Citiram:

…če pogledamo podatke do leta 1990, sta bili po BDP ti državi skoraj izravnani. Po tem letu pa se je Kitajska odprla svetu in stopila na pot izjemno hitre gospodarske rasti. Danes njen BDP kar za 5-krat presega indijskega, kar se seveda odraža tudi v bistveno višjem življenjskem standardu prebivalstva.

Biden je sicer na zadnjem srečanju v San Franciscu na vrhu APECA kitajskega predsednika lahko označil z “diktatorjem, ki vodi državo, ki je komunistična“, a pravilnost posameznih politik lahko presojamo tudi skozi takšne podatke. Lahko, da so Indijci bolj srečni, ker imajo na volitvah možnost izbire med Modijem in nekom tretjim za razliko od Kitajcev, a odgovor o prednostih je ob navedenih podatkih vseeno precej bolj kompleksen. Vprašanje je, če je možnost izbire med Golobom in Janšo ali Bidnom in Trumpom vrhunec demokratičnih procesov in garant za dobrobit prebivalstva. Mogoče zahodnjaki vseeno nismo v položaju, da bi še naprej lahko diktirali svetu, kaj je pravilno in kaj ne, ne glede na demokratične standarde, ki smo jih dosegli.

Dajmo na hitro pogledati razlike v rasti med “demokratičnimi” in “pomanjkljivo demokratičnimi” (ali če hočete: “iliberalnimi“) državami v Evropi. Spodnja slika na podlagi podatkov Eurostata kaže, da so po letu 2000 “pomanjkljivo demokratične” države rasle bistveno, ampak res bistveno hitreje od “demokratičnih” (kot slednje sem vzel države članice evro območja, kot primerjavo pa še Slovenijo). Demimo Turčija je med letoma 2000 in 2022 potrojila svoj BDP (povečanje za skoraj 200% !), Poljska pa več kot podvojila (za 120%), medtem ko so ga “demokratične” države evro območja povečale za manj kot 30%. Tudi Madžarska kot najmanj uspešna med “pomanjkljivo demokratičnimi” državami, ki je pred Orbanovim prevzemom oblasti stagnirala oziroma upadala, se je po njegovem prihodu na oblast (2010) začela konstantno dvigati in konsistentno rasla hitreje od Slovenije.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred časom smo lahko na straneh Dela brali zanimiv članek o zaostajanju Evrope (Evropske Unije) v globalni tekmi z ZDA in Kitajsko. Izhodišče so bili podatki o gibanju deleža BDP v svetovnem gospodarstvu, kot je prikazano v prvi sliki. Po podatkih Svetovne banke, delež Evrope v svetovnem BDP postopno upada in lani jo je prehitela tudi Kitajska. Na drugi strani pa Združene države svoj delež ohranjajo in če smo bili Evropejci z ZDA pred 15 leti približno izenačeni, je današnji BDP te države skoraj pol višji od BDP Evropske Unije.

Takšne nehvaležne trende za Evropo kažejo številke o gibanju BDP, a že tudi površno spremljanje razmer na svetovnih trgih, to potrjuje. Da Evropa močno zaostaja za velikimi ameriškimi igralci na področju digitalne tehnologije, smo nekako sprejeli. Prav tako tudi izjemno rast Kitajske, čeprav zahodni svet nekako ves čas napoveduje sesutje njenega gospodarstva. Zaskrbljujoče pa je, da je začela EU zaostajati tudi v njenih paradnih panogah. Ob vseh sto tisočih inženirjev v avtomobilski industriji, nas tudi tu prehitevajo. Da smo v Evropi surovinsko odvisni od drugih držav je bilo ves čas dejstvo, a to smo nadomeščali z znanjem in tehnologijo, sedaj pa tudi tu izgubljamo vodilno vlogo. Zaradi tega je Evropska Unija  angažirala Maria Draghija, da pripravi poročilo o perspektivah evropske konkurenčnosti in najbrž tudi ukrepih za njen dvig.

Nadaljujte z branjem→

Kako veš, da je hegemon izgubil svoj dominantni položaj? Takrat, ko več ne more pregnati vsiljivca in zaščititi svojih zaveznikov in ko se ga tudi zavezniki ne bojijo več in ignorirajo njegova priporočila in nasvete. ZDA se je to zgodilo v manj kot dveh letih – v Ukrajini in Izraelu (če pozabimo sramotni beg iz Afganistana). Spodaj je dobra analiza ameriške nemoči in impotence, ki jo je napisal Robert Wright.

Naj k temu dodam samo analogijo iz živalskega sveta. Levinje ostarelemu alfa samcu samo enkrat oprostijo poraz proti mlajšemu vsiljivcu (ki so ga morale same pregnati), naslednjič preženejo nemočnega ostarelega samca in si izberejo novega zaščitnika krdela. No, to se začenja dogajati ZDA. Le da se tega ameriški establishment še ni zavedel.

The phrase “Nothing about Ukraine without Ukraine”— President Biden’s way of saying that America won’t use its leverage as chief arms supplier to push Ukraine toward a peace deal—never made sense to me. Isn’t using leverage on less powerful allies a defining trait of great powers? And didn’t the Chairman of the Joint Chiefs of Staff say more than a year ago—presciently, we now know—that Ukraine’s battlefield prospects were unlikely to improve, so we should pursue a peace deal rather than spend more money and lives putting Ukraine in a worse bargaining position?

Nadaljujte z branjem→

Oblikovanje dvo-blokovskega sveta oziroma nova hladna vojna (ali Hladna vojna 2), o kateri sem pred leti še pisal v pogojniku, je postala splošno sprejeto dejstvo. In kot takšno je hladna vojna 2 postala predmet analize. Gita Gopinath, namestnica direktorice IMF (sicer pa pred tem profesorica na Harvardu), je pred dnevi na kongresu International Economic Association predstavila analizo IMF glede ekonomskih stroškov deglobalizacije oziroma gospodarske fragmentacije sveta, kot temu radi rečejo ekonomisti. Gopinathova ugotavlja, da bi gospodarska fragmentacija na globalni ravni, ki bi privedla do krčenja ali celo pretrganja globalnih proizvodnih verig, lahko imela velike negativne učinke. Globalni BDP bi se lahko zmanjšal za 2.5%, nekatere države pa bi lahko utrpele šok v višini do 7% BDP. Potem je tu še učinek zmanjšanja tokov neposrednih tujih investicij (2% BDP). V tem procesu pa bi lahko pridobile nekatere “neuvrščene države”. Denimo danes imata od zmanjšanja ameriškega uvoza iz Kitajske (za 10 odstotnih točk po letu 2017!) največ koristi Mehika in Vietnam, ki služita kot posrednika za proizvodnjo kitajskih izdelkov za ameriški trg. Medtem ko ima Indija koristi od preusmerjanja ameriških investicij, ki so prej šle v Kitajsko.

Analiza Gopinathove je zanimiva, vendar pa na koncu malce izgubi na kredibilnosti zaradi dokaj naivnih predlogov, kako bi se lahko izognili ekonomskim stroškom hladne vojne 2. Prvi njen predlog je, da bi države morale “poiskati multilateralni pristop vsaj za področja skupnega interesa.Na primer, sporazum o zelenem koridorju, ki bi lahko zagotovil mednarodni pretok mineralov, ki so ključni za prehod na čisto energijo“. Ehm, zakaj bi bilo Kitajski, ki kontrolira večino globalne proizvodnje mineralov in tehnološke opreme za zeleni prehod (solarnih panelov, elektrolizerjev, baterij itd.) in končnih izdelkov (denimo električnih avtov) in ki jo želijo ZDA zaustaviti v razvoju s paleto trgovinskih ovir in tehnoloških sankcij, EU pa pri tem ubogljivo asistira, v interesu, da pomaga ZDA in EU, da vzpostavita svoji proizvodnji tehnologij in opreme za zeleni prehod? Le kaj bi Kitajska pridobila, če bi se odrekla svojim konkurenčnim prednostim?!

Že v naslednjem koraku pa Gopinathova kot second best rešitev ponuja plurilateralne dogovore med državami glede trgovine in investicij, torej sporazume, ki gredo stran od osnovnega duha pravil Svetovne trgovinske organizacije (WTO), ki temeljij na nediskriminaciji. Gre torej za priznanje, da je svet razpadel na več delov in da se trgovina oblikuje znotraj blokov.

Zanimivo pa je, da niti Gopinathova niti kdo drug pri teh analizah ne povedo, da so globalizacijo dejansko enostransko ubile ZDA. Dokler so ZDA imele tehnološko prednost in nadzor nad globalno trgovino, so propagirale povsem prosto trgovino in si na vse kriplje prizadevale, da so leta 2001 v WTO spravile Kitajsko. Ko pa se je Kitajska preveč razvila in postala gospodarsko premočna ter ogrozila primat ZDA, so ZDA odstopile od modela proste trgovine in uvedle ideologijo in instrumentarij hladne vojne (spodbujanje sodelovanja znotraj lastnega bloka, ki ga dominirajo v vseh pogledih, in protekcionizem navzven do naspronega bloka, ki so ga same definirale).

Nadaljujte z branjem→

Tisti, ki so na streho namestili sončne celice, so si hkrati omislili toplotno črpalko, saj gresta ti dve tehnologiji z roko v roki. Na koncu pa kupili še svoj prvi električni avtomobil. Torej ti pionirji, ki so izvedli tako imenovani pozitivni zeleni prehod, so zdaj za svojo investicijo v prihodnost planeta kaznovani. Situacija je sicer popolnoma logična s tehničnega vidika. Res je, da obremenjujejo omrežje z “oddajanjem” in res je, da v določenem trenutku potegnejo več “štroma” za polnjenje avtomobila.

Vir: Jan Macarol Vrabec, X

Skoraj desetletje in pol so slovenske vlade s programom subvencij ljudi masovno spodbujale, naj namestijo sončno elektrarno na domačo streho, naj namestijo toplotno črpalko in naj kupijo električni avtomobil, ki ga bodo polnili na domači e-polnilnici. Z novim tarifnim sistemom pa je ta vlada z eno samo potezo porušila vse, kar so ostale vlade prej spodbujale skoraj desetletje in pol in hkrati z eno potezo ubila prihodnost “zelenega” prehoda, temelječega na “samooskrbnosti” gospodinjstev. Zdaj bo ta vlada z novim tarifnim sistemom obilno, vsak mesec, prek položnice obdavčila vse, ki so namestili sončno elektrarno in toplotno črpalko ter kupili električni avto.

To je nekako tako, kot če bi vlada bombastično obljubila plačilo v zlatu vsem, ki pritečejo v cilj s časom pod 10 sekundami na 100 metrov, nakar bi vse najhitrejše na cilju pričakal strelski vod.

Nadaljujte z branjem→

Two months after the 7 October attacks, the war in Gaza is no longer making the front pages in European newspapers. We listened to German radio yesterday morning. There was no mention whatsoever of what is happening in Israel and Gaza. Nor does it feature on the agenda of next week’s EU summit. And yet every day there is more death, destruction, and the possibility of an escalation in the region. Why this silence from the EU, which is usually so keen on defending human rights? There is a positive and a negative reading of this.

The positive is that real diplomatic efforts to end this war are happening behind closed doors without the media. The more negative reading is that European governments are not in the room, preferring to bury their heads in the sand and wait for the US to lead. It is most likely that what we are seeing is a mixture of both.

Nadaljujte z branjem→