Za Božička imam letos – ob miru v Ukrajini in Gazi – zgolj dve, sicer precej neskromni želji, in sicer, da bi se v Evropo vrnil razum in da bi našla pot do svoje suverenosti in avtonomnosti. Razum glede podnebnih, razvojnih in fiskalnih politik ter suverenost na političnem in gospodarskem področju.

Predpogoj vsega je povratek razuma. Dajmo se za trenutek zaustaviti in od zunaj mirno in trezno poglejmo na situacijo, v kateri smo. Zakaj smo udeleženi v vojni z Rusijo? Zakaj smo se obsodili na pomanjkanje poceni plina? Zakaj smo se obsodili na visoke cene električne energije z neznanstveno digresijo k neizdatni in zgolj občasni energiji iz sončnih panelov? Zakaj s posledično visokimi cenami energije uničujemo svojo industrijo in pomagamo kitajski? Zakaj se obsojamo na gospodarsko stagnacijo z digresijo v znanstveno neutemeljene fiskalne konsolidacije? Kateri vrag nas sili, da uničujemo sami sebe? Zakaj počnemo to s samim seboj samo mi v Evropi, medtem ko drugi prosperirajo na račun naše samouničevalne neumnosti? Čemu ta mazohizem?

V takšnem trenutku samozazrtja bo morda posijal žarek streznitve. In spoznanja, da po nepotrebnem uničujemo sami sebe. In morda nato pride spoznanje, da k želenim ciljem in blaginji vodijo neprimerno boljše poti. Namesto spodbujanja vojne in žrtvovanja stotisočev nedolžnih življenj obstaja mirna rešitev. Namesto samouničevalnih sankcij obstaja obojestransko koristno sodelovanje – izvoz industrijskih izdelkov za uvoz plina. Namesto božjastno dragega, energetsko potratnega in nezanesljivega koncepta energije prek sončnih elektrarn, vodika in sintetičnega metana obstaja poceni in zanesljiva energija iz hidro in jedrskih elektrarn. Namesto prisilnega varčevanja, ki prek gospodarske stagnacije zgolj povečuje javno zadolženost, obstaja spodbujanje naložb v želene brezogljične energetske projekte, tehnološki razvoj, trajnostno mobilnost in varno starost, ki ustvarjajo delovna mesta, spodbujajo rast in s tem zmanjšujejo relativni javni dolg.

Ko se bo vrnil razum, bomo tudi spoznali, da je čas, da v Evropi odrastemo. Da postanemo suvereni in avtonomni v vodenju naših politik. Saj smo globalna velesila, s 450 milijoni prebivalcev večji od ZDA.

Kdor želi biti politično suveren, mora biti najprej vojaško suveren, torej imeti svojo vojsko in razvito vojaško industrijo, mora imeti svoj SWIFT bančni sistem, mora imeti svoj GPS sistem, mora imeti lasten velik in razvejan finančni sistem, mora imeti svoje ponudnike telekomunikacijske opreme in tehnoloških aplikacij, in imeti mora svoje ponudnike in strežnike e-pošte.

Rusija in Kitajska vse to imata. Evropa pa je vse to »outsourcala« v Ameriko. Evropo varujejo ameriške jedrske konice in vojaške baze v Nemčiji. Članice EU ne morejo refinancirati svojega dolga, če se ameriški finančni velikani (sami ali po navodilu) odločijo, da prenehajo kupovati evropske državne obveznice. Evropske banke ob zaustavitvi SWIFT sistema zamrznejo. Evropska letala in avtomobilski navigacijski sistemi padejo, če nam ZDA ugasnejo dostop do GPS. Če nam Microsoft zaklene Windowse in Office, postanejo računalniki le še kup elektronike in plastike. Če nam Microsoft in Google zakleneta strežnike za e-pošto, lahko v Evropi komuniciramo le še s pismi, ali hitreje s pisemskimi golobi. In če nam zaprejo še »oblake« s podatki, smo ostali brez dostopa do lastnih podatkov.

Evropa bo suverena, ko se bo vojaško, tehnološko in finančno osamosvojila. Tako kot so se ZDA nekoč odklopile od V. Britanije, Rusija in Kitajska pa od ZDA.

Vloga ZDA v Evropi po letu 1945 je bila nekaj desetletij pozitivna. Namesto prvotnega načrta Morgenthaua iz leta 1944 o popolni deindustrializaciji in izstradanju Nemčije so se ZDA odločile za spodbujanje evropske integracije. Da bi preprečile prodor Sovjetske zveze v centralno Evropo, so lansirale Marshallov plan za obnovo Nemčije in Evrope. Tudi varovanje pred Sovjetsko zvezo z ameriškimi jedrskimi konicami in vojaškimi bazami v Nemčiji je bilo v začetnem obdobju koristno. Toda francoski državnik Charles De Gaulle se je že v 1960-ih zavedal, da je Nato tvorba, ki Evropo drži v odvisnosti od ZDA. Kajti odločitve Nata se sprejemajo v Washingtonu, evropski uradniki in poveljniki, ki službujejo v Natu, pa izgubijo nacionalno zavest in služijo interesom Nata, to je ZDA. Zato je zahteval in dosegel, da so leta 1967 Nato sile zapustile Francijo.

Danes je Evropska unija v najboljšem primeru nevladna organizacija, katere mnenje nikogar v svetu ne zanima. Ameriške administracije ne zanima mnenje glede vojne v Ukrajini, s predstavniki Evropske komisije zgolj uskladi bodoče sankcije proti Rusiji. Ob eskalaciji  napetosti na Kosovu, v Nagornem Karabahu ali ob izbruhu vojne med Hamasom in Izraelom se nikomur ni zdelo vredno, da bi poklical predsednico Evropske komisije ali predsednika Evropskega sveta ali zunanjepolitičnega predstavnika EU ali francoskega predsednika ali nemškega kanclerja. Le zakaj bi? Evropsko mnenje je vnaprej znano, saj zunanjo politiko EU, kot je lani spomladi lepo izrazil profesor Anton Bebler, določajo v Washingtonu.

Toda ameriške prioritete in vojne niso tudi evropske. Sedaj je čas, da se Evropa osamosvoji. Da naredi svojo lastno varnostno arhitekturo z lastno vojsko. Da s finančnimi injekcijami spodbudi razvoj tehnoloških podjetij in s pozitivno diskriminacijo na vseh ravneh favorizira evropske ponudnike tehnološke opreme in aplikacij. Da razvije lasten GPS in lasten SWIFT. Da favorizira evropske banke in sklade pri prodaji državnih obveznic.

Morda bo trajalo desetletje, da Evropa vzpostavi vojaške, tehnološke in finančne temelje svoje suverenosti. Drago bo in težavno. Vendar je nujno.

Božiček, me slišiš?

___________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku