Tisti, ki so na streho namestili sončne celice, so si hkrati omislili toplotno črpalko, saj gresta ti dve tehnologiji z roko v roki. Na koncu pa kupili še svoj prvi električni avtomobil. Torej ti pionirji, ki so izvedli tako imenovani pozitivni zeleni prehod, so zdaj za svojo investicijo v prihodnost planeta kaznovani. Situacija je sicer popolnoma logična s tehničnega vidika. Res je, da obremenjujejo omrežje z “oddajanjem” in res je, da v določenem trenutku potegnejo več “štroma” za polnjenje avtomobila.

Vir: Jan Macarol Vrabec, X

Skoraj desetletje in pol so slovenske vlade s programom subvencij ljudi masovno spodbujale, naj namestijo sončno elektrarno na domačo streho, naj namestijo toplotno črpalko in naj kupijo električni avtomobil, ki ga bodo polnili na domači e-polnilnici. Z novim tarifnim sistemom pa je ta vlada z eno samo potezo porušila vse, kar so ostale vlade prej spodbujale skoraj desetletje in pol in hkrati z eno potezo ubila prihodnost “zelenega” prehoda, temelječega na “samooskrbnosti” gospodinjstev. Zdaj bo ta vlada z novim tarifnim sistemom obilno, vsak mesec, prek položnice obdavčila vse, ki so namestili sončno elektrarno in toplotno črpalko ter kupili električni avto.

To je nekako tako, kot če bi vlada bombastično obljubila plačilo v zlatu vsem, ki pritečejo v cilj s časom pod 10 sekundami na 100 metrov, nakar bi vse najhitrejše na cilju pričakal strelski vod.

Da se razumemo: nov tarifni sistem, ki bo podražil električno energijo za vse večje proizvajalce in porabnike med gospodinjstvi, je logična posledica elektroenergetskega koncepta, ki temelji na povečanem številu disperziranih kvazi samooskrbnih sončnih elektrarnah in odjemalcih elektrike, ki jo potrebujejo za poganjanje toplotnih črpalk in polnjenje e-avtomobilov. Je logična posledica tega, da tisti s sončnimi elektrarnami, toplotnimi črpalkami in e-avti izdatno obremenjujejo omrežje in da pač morajo plačati, ker je zaradi njihovega občasnega povečanega oddajanja električne energije v omrežje in občasnega močno povečanega odjema elektrike iz omrežja slednje potrebno močno ojačati in nadgraditi. Gre za uvajanje večje pravičnosti, saj so se do zdaj “šlepali” na vsa ostala gospodinjstva, ki so zanje prek omrežnine plačevala ta strošek, zdaj pa ga bodo morali sami pokrivati. K temu bo treba še prišteti, da bodo lastniki sončnih elektrarn poletne dnevne viške prodajali po nizkih tržnih cenah (celo negativnih), nočne in zimske potrebe po elektriki pa kupovali po tržnih visokih cenah. Električna energija bo zato zaradi učinka obeh nujno najmanj za polovico dražja, lahko celo za dvakrat kot v Nemčiji in Danski.

Toda: vse to se je vedelo v naprej. To so osnove elektrofizike. In še negativne izkušnje iz drugih držav so bile na voljo. Vedelo se je, da na osnovi disperziranih občasnih virov energije distribucijsko elektro omrežje ne more vzdržati, ker ni bilo dizajnirano za to. Ker je bilo pač dizajnirano za to, da distribuira elektriko iz centralnega vira proti majhnim odjemalcem, ne pa da jo agregira iz majhnih razpršenih virov in pelje v nasprotno smer. Vedelo se je, da bo treba distribucijsko omrežje ojačati in da bo to zelo drago. Zakaj so torej vlade sistematično zavajale gospodinjstva z zajamčenimi odkupnimi cenami elektrike, s subvencijami za sončne elektrarne, za toplotne črpalke in za e-avte ter s sistemom letne neto izravnave proizvodnje in porabe elektrike (letni net metering)? Zakaj so jih načrtno zvabljale v past, če so vedele, da jih bodo nato močno obdavčile? Da jih bodo na cilju pričakale s strelskim vodom?

Ta kvazi “samooskrbni” disperzirani model “zelenega” prehoda je itak nonsens. Je najdražji, najmanj zanesljiv, najbolj tvegan in najbolj umazan (ker zahteva fosilne vire za proizvodnjo nadomestne energije in regulacijo sistema) način prehoda k nizkoogljičnim virom energije. Investicije v eno ali dve novi nuklearki in verigo hidro elektrarn na srednji Savi in Muri so po vseh parametrih bistveno boljša (cenejša, zanesljiva, netvegana in brezogljična) opcija. O tem sem že neštetokrat pisal in mi ni treba ponavljati.

No, z novim tarifnim sistemom in koncem ureditve letnega net meteringa za nove investitorje v sončne elektrarne koncem tega leta, je efektivni konec tega kvazi “samookrbnega” “zelenega” prehoda. Vlada z novim tarifnim sistemom (ob hkratnem izteku ureditve letnega net meteringa) gospodinjstvom sporoča, naj niti slučajno ne vlagajo več v samooskrbne sončne elektrarne in v toplotne črpalke in naj niti slučajno ne pomislijo, da bi kupili električni avto, ki bi ga polnili na domači e-polnilnici. Naj raje kurijo drva, premog, kurilno olje ali plin in kupijo avtomobile na fosilna goriva. Tistim, ki imajo toplotne črpalke, pa sporoča, naj gredo nazaj na plin, olje ali trda goriva.

Tako je ta vlada z eno samo potezo ubila dosedanji koncept kvazi zelenega samooskrbnega prehoda. Zraven pa je ustrelila še sebe. Kdo lahko po tej potezi še zaupa v katerikoli ukrep te vlade? Kako naj sebe prepriča, da ga vlada ne želi znova in že za naslednjim ovinkom nategniti?

(Da se razumemo, ukrep je logičen in pravičen, toda njegove posledice bodo katastrofalne za dosedanji energetski koncept in dizajnerje tega ukrepa)