Bine Kordež je v članku Zakaj Evropa zaostaja? podal provokativno vprašanje iz naslova, ko je primerjal trajektorijo rasti Kitajske in Indije. Citiram:

…če pogledamo podatke do leta 1990, sta bili po BDP ti državi skoraj izravnani. Po tem letu pa se je Kitajska odprla svetu in stopila na pot izjemno hitre gospodarske rasti. Danes njen BDP kar za 5-krat presega indijskega, kar se seveda odraža tudi v bistveno višjem življenjskem standardu prebivalstva.

Biden je sicer na zadnjem srečanju v San Franciscu na vrhu APECA kitajskega predsednika lahko označil z “diktatorjem, ki vodi državo, ki je komunistična“, a pravilnost posameznih politik lahko presojamo tudi skozi takšne podatke. Lahko, da so Indijci bolj srečni, ker imajo na volitvah možnost izbire med Modijem in nekom tretjim za razliko od Kitajcev, a odgovor o prednostih je ob navedenih podatkih vseeno precej bolj kompleksen. Vprašanje je, če je možnost izbire med Golobom in Janšo ali Bidnom in Trumpom vrhunec demokratičnih procesov in garant za dobrobit prebivalstva. Mogoče zahodnjaki vseeno nismo v položaju, da bi še naprej lahko diktirali svetu, kaj je pravilno in kaj ne, ne glede na demokratične standarde, ki smo jih dosegli.

Dajmo na hitro pogledati razlike v rasti med “demokratičnimi” in “pomanjkljivo demokratičnimi” (ali če hočete: “iliberalnimi“) državami v Evropi. Spodnja slika na podlagi podatkov Eurostata kaže, da so po letu 2000 “pomanjkljivo demokratične” države rasle bistveno, ampak res bistveno hitreje od “demokratičnih” (kot slednje sem vzel države članice evro območja, kot primerjavo pa še Slovenijo). Demimo Turčija je med letoma 2000 in 2022 potrojila svoj BDP (povečanje za skoraj 200% !), Poljska pa več kot podvojila (za 120%), medtem ko so ga “demokratične” države evro območja povečale za manj kot 30%. Tudi Madžarska kot najmanj uspešna med “pomanjkljivo demokratičnimi” državami, ki je pred Orbanovim prevzemom oblasti stagnirala oziroma upadala, se je po njegovem prihodu na oblast (2010) začela konstantno dvigati in konsistentno rasla hitreje od Slovenije.

Spodnja slika kaže še nekoliko drugačen pogled, in sicer kumulativno rast države po zdrsu posamične države v “pomanjkljivo demokracijo”. Turčija seveda izstopa s 7-krat večjim povečanjem BDP od evro območja. Poljska je tudi rasla kot buldožer, ne glede na to, kdo je bil oblasti in ni videti razlike v rasti pred in po zdrsu v “pomanjkljivo demokracijo”. Tudi Madžarska je pospešila rast po letu 2010. Le Vučić se zdi, da ni bil tako uspešen glede spodbujanja gospodarske rasti (kljub vsem tujim in infrastrukturnim investicijam), saj Srbijo po rasti po letu 2014 prehiteva celo Slovenija (ne pa evrske države).

Te zgornje ilustracije seveda ne pomenijo nobene kavzalnosti glede na politični režim. Odražajo zgolj razlike v rasti med državami, ki so posledica različnih dejavnikov. Eden ključnih je ekonomska zakonitost konvergence, torej da manj razvite države rastejo hitreje od bolj razvitih. Za to, ali je zdrs v avtoritarnost oziroma “pomanjkljivo demokracijo” posledično izboljšal trajektorijo gospodarske rasti, pa je treba narediti ekonometrično analizo z upoštevanjem ključnih dejavnikov.

Kasneje se bom poigral s tem.