Odličen intervju Uroša Lipuščka z ikono in enim največjih še živečih intelektualcev, z jezikoslovcem Noamom Chomskim (MIT). Očitno so danes samo intelektualci sposobni videti trende in tektonske implikacije sedanjih dogajanj.
V takšno norost nas pelje tudi novi NEPN pod okriljem te vlade
Alfred McCoy, napoved iz leta 2017 (ob izdaji knjige “In the Shadows of the American Century: The Rise and Decline of U.S. Global Power”) dogajanja v ZDA v 2020-ih:
“For the majority of Americans, the 2020s will likely be remembered as a demoralizing decade of rising prices, stagnant wages, and fading international competitiveness. After years of swelling deficits fed by incessant warfare and distant lands, in 2030, the U.S. dollar eventually loses its special status as the world’s dominant reserve currency. Suddenly, there are punitive price increases for American imports, ranging from clothing to computers, and the costs for all overseas activity surges as well, making travel for both tourists and troops prohibitive. Unable to pay for swelling deficits by selling now devalued treasury notes abroad, Washington is finally forced to slash its bloated military budget. Under pressure at home and abroad, its forces begin to pull back from hundreds of overseas bases to a continental perimeter.”
“Such a desperate move, however, comes too late. Faced with a fading superpower incapable of paying its bills, China, India, Iran, Russia, and other powers provocatively challenge U.S. dominion over the oceans, space, and cyberspace.
Alfred McCoy je dodal še en aspekt glede Kitajske in potencialnega mirovnega sporazuma med Ukrajino in Rusijo, o katerem do sedaj nihče ni razmišljal. Tudi on ne. Ker se situacija tako hitro, vendar neopazno spreminja. Kitajska ima največji interes za mir, ker si pač želi gospodarske ekspanzije in zanjo ob miru in prosti trgovini potrebuje tudi energente in hrano. Kitajska je tudi največ investirala v dobre odnose, z Ukrajino in z Rusijo. In Kitajska je edina, ki lahko Putina spravi za pogajalsko mizo in edina, ki ga lahko prisili, da se mirovnega sporazuma drži. Zakaj? Ker je s to vojno v Ukrajini iz Rusije naredila svojo ekonomsko kolonijo. Kljub temu, da sankcij proti Rusiji ne podpira 4 petine držav, pa je Rusija lahko neprizadeta zaradi zahodnih sankcij praktično samo zato, ker jih ne spoštuje Kitajska. Ker Kitajska kupuje ruske energente, ruska žita in ruske surovine. Če Kitajska s tem preneha, bodo sankcije začele boleti.
Seveda pa ni kitajski način, da bi grozila Putinu ali Zelenskemu, da morata za pogajalsko mizo, pač pa ju bo Xi Jinping pridobil na svojo stran s strateško pomembnimi ponudbami. Denimo z dogovori o gradnji energetske infrastrukture, dolgoročnih nabavah energentov in vojaške opreme na eni ter dogovori o dolgoročnih nakupih žit ter investicijah v povojno obnovo in v infrastrukturo in industrijo.
Zelo zanimivo na drugi strani pa bo, kaj to pomeni za ZDA. Washington izhaja iz stališča, da Ukrajina ne sme izgubiti, da mora pregnati ruske sile iz Donbasa in Krima in da bodo ZDA lahko tam postavile svoje vojaške baze. Zato morajo Ukrajini dobavljati orožje in biti v nedogled proti mirovnim rešitvam, ne glede na to, kaj se bo z Ukrajino zgodilo. Ne glede na človeško in gospodarsko ceno, ki jo bo Ukrajina plačala. Toda ali lahko kdorkoli pri zdravi pameti verjame, da se bo Rusija umaknila s Krima ali zapustila pretežno rusko govoroči Donbas? Da bo to naredila brez predhodnega poraza v jedrskem spopadu? No, tako negotova usoda in tako visoka cena ne more biti sprejemljiva za ukrajinsko vodstvo. Ker takšna situacija enostavno dolgoročno ni vzdržna. Zato bo Kijev slejkoprej pripravljen na mirovne pogovore z Moskvo. In to v Pekingu.
Zdaj si pa predstavljajte washingtonsko politično elito z vso to silno, tehnološko dovršeno vojaško armado, s katero je do sedaj dominirala ves svet, ko bo tako odrinjena na stranski tir morala opazovati pogajanja med varovanko Ukrajino z večno sovražnico Rusijo pod okriljem novega svetovnega hegemona Kitajske v Pekingu. Kaj to pomeni za prestiž in ponos dosedanjega globalnega hegemona? Kaj to pomeni za obstoj njegove hegemonije? Kdo sploh še potrebuje ZDA v takšni konstelaciji sil? Ali to geopolitično za ZDA pomeni enak zdrs kot je druga svetovna vojna pomenila za hegemonijo britanskega imperija?
Prihajamo v zares zanimivo novo situacijo.
In še drugi del fascinantne razlage profesorja Alfreda McCoya, tokrat o tem, kako bo Kitajska brez enega samega strela počasi zavzela Tajvan (morda zveni kot proameriška in antikitajska propaganda, vendar je zanimiva in plavzibilna). McCoy je potegnil paralelo s kitajskim zavzetjem južnokitajskega morja, kjer je postopoma začela patruljirati, nato graditi umetne otoke, nato nanje postavila vojaške opazovalnice, nato majhne vojaške baze in nato de facto prevzela kontrolo nad najbolj prometnim pomorskim koridorjem. Kitajska lahko Tajvan obkroži, ga transportno in komunikacijsko odreže od sveta, lahko samo nenehno patruljira v vodah okrog Tajvana ali nenehno preleta njegov zračni prostor in moti njegovo transportno povezavo. Brez enega samega strela. … dokler se Tajvan sam ne sprijazni s tem, da ne more biti neodvisen od Kitajske. In če bi ZDA posredovale, v tej vojni ne morejo zmagati, ker enostavno nimajo toliko vojaških baz in opreme v bližini, kot jih ima Kitajska na svojem pragu in z 2,500 jedrskimi konicami.
Toda Tajvan je morda šele prva domina procesu razpadanja ameriške hegemonije v Aziji in Pacifiku, vsaj tako si ameriška politična elita to predstavlja, zato se ZDA Tajvana tako oklepajo.
I think, so far, based on the last few decades of performance by both powers, we could establish a clear contrast between the way the U.S. has exercised its hegemony since it became unipolar power at the end of the Cold War in 1991 and the way China is going about its business. And for most Americans, I think hegemony means military power. And I think we have to get out of that mindset, and realize that we’re dealing with another power, which has another way of running its world system.
You think about it, you know, in the last few decades, the United States has fought two disastrous wars, one in Iraq, the other in Afghanistan. Currently we have the Joint Special Operation Command, last time I looked, had its forces arrayed in 75 percent of the countries on the planet, OK? Sometimes it goes down to a mere two-thirds. So, as Americans, we equate the exercise of global hegemony with military power. That’s not the way China does its business.
Zgodovinar Alfred McCoy (avtor “The Rise of China (and The Fall of the U.S.?): Tectonic Eruptions in Eurasia Erode America’s Global Power.”) je podal izjemno dober poljudni opis kitajskega načina zavzetja Evrazije. Medtem ko so ZDA po drugi svetovni vojni Evrazijo zasedle z orožjem (z Natom v Evropi in z bilateralnimi sporazumi v Aziji o namestitvi ameriških baz), je Kitajska Evrazijo zavzela brez orožja. V tihih, neopaznih 10 letih (med 2013 in 2023) je s tisoč-milijardnimi investicijami v izgradnjo infrastrukture (z železnico in pristanišči) povezala Azijo, Evropo in Afriko ter jih povezala s trgovino. Kitajska je tista, ki danes nadzira geopolitiko v Evraziji. Kitajska je tista, ki mediira v sporih in jih rešuje. In ne Washington, pač pa Peking je dvor, kamor pridejo tisočletni smrtni sovražniki suniti (S. Arabija) in šiiti (Iran) podpisat “mirovni sporazum”. In Peking je tisti, kamor se pridejo poklonit z namenom delati posel in ne vojne latinskoameriške države (predsednik Lula). In Peking je tisti, kamor se pridejo poklonit evropski voditelji (nemški kancler Scholz in francoski predsednik Macron) in simbolično pokazat, kdo je novi vladar Evrazije. In ne Washington, pač pa Peking je tisti in edini, ki ga priznavata tako Rusija kot Ukrajina, da lahko mediira pri reševanju njunega konflikta. In Peking je tisti, ki bo po neuspehu Rusije in ZDA prevzel Afganistan. Fascinantno je, kako je Kitajska nadigrala ZDA v Afganistanu, ko je Afganistan obkrožila s sporazumi s sosednjimi državami ter izolirala ameriške sile, dokler se te niso raje umaknile, nakar pa po nekaj mesecih vstopila v Afganistan – ne z vojsko, pač pa s trgovinskim sporazumom.
Potrebujete še kak lepši dokaz, kako je Kitajska brez ene same vojaške baze, brez enega samega strela, brez ene same vojaške grožnje postala hegemon več kot polovice sveta? In najbolj fascinantno pri vsem tem je, kako je Kitajska to naredila povsem potiho, brez ene same erupcije, brez enega samega konflikta od tistega dne septembra 2013, ko je kitajski predsednik Xi Jinping na Nazarbayev University v Kazahstanu napovedal “One Belt One Road iniciativo” ter kitajske investicije v potrebno infrastrukturo na tej kopenski in pomorski integraciji Evrope, Azije in Afrike. V teh neopaznih desetih letih je Kitajska prevzela več kot pol sveta.
Nakar se nekega jutra ameriška politična elita zbudi v šoku nenadnega spoznanja, da jim je Kitajska zasedla politično igrišče…
Za razliko od Schindlerjeve liste za reševanje življenj ta lista označuje države, ki so jih ameriške sile zbombardirale po letu 1945:
Vir: Twitter
Originalni Washingtonski konsenz (WK) je bil namenjen temu, da postavi pravila državam v razvoju, ki jih morajo spoštovati v globaliziranem svetu. Skrival se je za strokovnostjo kao “empirično potrjenih” optimalnih ekonomskih konceptov, kot sta jih propagirali IMF in Svetovna banka, v resnici pa je šlo za podreditev držav interesom ameriške “rules based” svetovne ureditve. Temeljil je na povsem prostem tržnem gospodarstvu, neovirani prosti trgovini in investicijah. Originalni WK je bil neoliberalizem, skondenziran v 10 točkah.
V novem Washingtonskem konsenzu je prejšnja “stroka” dala mesto geopolitiki oziroma nacionalni varnosti ZDA. V tem novem “Konsenzu” ni nobenega konsenza. Novi WK je ameriški protekcionizem. Prosti trg in neovirano globalno trgovino je zamenjal enostranski ameriški protekcionizem izjemno slabega tipa, ki ima dva cilja. Prvi je omejiti Kitajsko v razvoju in da tehnološko, gospodarsko in vojaško ne bi prehitela ZDA. Drugi pa je ohraniti ameriško hegemonijo, dominantno vlogo v fragmentiranem, multipolarnem svetu. Oboje je ultimativni imperativ Washingtona, ne glede na ceno. “Nacionalna varnost” je odrinila in izrinila ekonomske argumente. Problem pa je, da se neokonzervativni kreatorji novega WK ne zavedajo, da bolj agresivno se ZDA zapirajo, da bi ohranile globalno prevlado, hitreje jo izgubljajo. Svet (še) ni pripravljen na protekcionizem iz 1960 ali 1970-ih let, države si večinsko še želijo globalizacije in trgovine, zato se obračajo h Kitajski, ki ima enak interes. V protekcionizmu vsi izgubljajo, vsak ekonomski učbenik s poglavji mednarodne ekonomike se trudi to pokazati. Globalizacija prek specializacije omogoča izkoriščanje lastnih primerjalnih prednosti. Vendar pa globalizacija, za razliko od originalnega WK, potrebuje tudi industrijsko politiko, torej državne politike, ki spodbujajo razvoj panog s primerjalnimi prednostmi.
The new Washington consensus is different to the old in three key respects. First, Washington is no longer the uncontested Rome of today’s world. It has competition from Beijing. The new consensus is thus largely confined to Washington itself rather than the swaggering US that set the global standards after the end of the Cold War. It is an American political consensus with Donald Trump its harshest exponent. He talks of how trade with China has created “American carnage” and led to the “rape” of America. Joe Biden’s language is far gentler but his enforcement is more rigorous. Biden’s policy is Trumpism with a human face.
Nearly a year ago, this newsletter tried to call attention to the unfortunate influence that the Institute for the Study of War—an arms-industry-funded think tank with neoconservative roots—was having on American journalism. ISW, by providing frequent and authoritative-sounding updates on the Ukraine war, complete with detailed battlefield maps, had become a go-to source for MSM reporters. As a result, media reports about the war tended to overstate Ukrainian battlefield successes, understate Russian ones, and in various other ways cloud Americans’ understanding of the war.
Well, it’s taken a while, but the conventional wisdom is starting to catch up with this assessment. This week a number of respected military analysts complained on Twitter about ISW, and their complaints reached a kind of critical mass.
Shortly after ISW said this week’s drone strike on the Kremlin was “likely” a false-flag attack staged by Russia, intelligence analyst Nathan Ruser dismissed this view as a “hunch” and said the think tank was “becoming a major problem in the media ecosystem.” Ruser lamented that this “(bad) opinion” rendered by ISW would be treated “as fact by many journalists who print what they say verbatim.”
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.