Stanko Štrajn

Vladajoča koalicija, na čelu s predsednikom vlade, predsednico SD in koordinatorjem Levice, v en glas poudarja, da je trenutna vlada izpolnila vse, kar je pred volitvami obljubila.

Na meji s Hrvaško bi morala vlada poskrbeti za odstranitev 143 km panelnih ograj in 50 km ograj iz tako imenovane Cerarjeve bodeče žice, ki je grdo poškodovala kar nekaj beguncev, ki so plezali čez te ovire, več deset nesrečnikov pa se je v Kolpi utopilo. Ograja je povzročila pomor divjadi, ki je umirala v mukah zapletena v »tehnični oviri«, izumu fašistov in nacistov na naših tleh.

Ob nedavnih poplavah je Kolpa na različnih mestih podrla nekaj metrov panelov, ostanke ograje pa je nek izvajalec nato zvozil na primer na plato ob mejnem prehodu v Vinici, kjer sedaj kot na zanemarjenemu odpadu izražajo dobrodošlico mimovozečim potnikom.

Nekaj bodeče žice je odstranila tudi slovenska vojska, a nihče ne ve natančno, koliko. Sedem tisoč slovenskih vojakov ob vseh nalogah, ki jih imajo, verjetno ni sposobnih ali pripravljenih odstraniti bodeče ograje. Državljani, tisti živeči ob meji toliko bolj, ne moremo pozabiti obljub, ki smo se jih ob razglasitvi volitev razveselili in upali, da škodljivih in nagnusnih ograj ne bomo več po novem letu prisiljeni trpeti v nedogled.

Ograje so bile jeseni 2016 postavljene v nekaj mesecih, proračun pa je za ta nesmisel plačal verjetno več deset milijonov evrov. Ker gre za skrbno varovane skrivnosti, nikoli ne bomo izvedeli, koliko denarja je za ta nesmisel bilo porabljeno, od kod je prišel in kdo je na račun te neumnosti obogatel. Pooblaščeni policaisti lokalnih postaj so takrat z rdečim sprejem po terenu označevali potek ograj in mesta z vgrajenimi vrati s ključavnicami. Ograje so bile postavljene brez kakršnega koli načrtovanja ali prenosa njihove lege v kataster. Izvajalec del družba MINIS d.o.o. je angažirala podizvajalce, ki so nato najeli prekarne delavce pretežno iz BIH, da so v skupinah po pet ali šest delavcev po nareku lokalnih policistov postavili panelno ograjo. V razgovoru s temi prekarci sem izvedel, da tolikšna skupina delavcev lahko postavi dober kilometer ograje na dan, za to delo pa so »dobro« plačani«, saj naj bi zaslužili približno po 1.200 evrov bruto na mesec.

Projekt odstranitve ograj ni najpomembnejši projekt trenutne vlade in še zdaleč ni najdražji. Kljub temu je vreden posebne pozornosti, ker nam zelo nazorno na enostavnem vzorcu razkriva način delovanja trenutne koalicije, ki nam obljublja srečno življenje v prihodnosti. Če bi se ta vlada lotila odstranitve ograj enako ažurno, kot se je Cerarjeva vlada lotila postavitve ograj, bi se predsednik vlade danes dejansko lahko hvalil, da je izpolnil obljube o odstranitvi ograje do novega leta, saj bi nekaj deset skupin delavcev 143 km ograj odstranilo v dveh ali treh mesecih.

Po napovedih trenutna vlada po spremembi načina vladanja seveda ne more delati tako po domače, kot je delala Cerarjeva vlada, marveč mora ravnati zakonito, transparentno in gospodarno. Zato se je pristojno ministrstvo za notranje zadeve odločilo oddati dela odstranjevanja ograj po postopku javnega naročanja, čeprav bi lahko enako kot postavljanje tudi odstranitev po ZJN-3 izvedlo brez javnega razpisa. Hvalevredno je, da se je ta vlada odločila ravnati transparentno in je pristopila k odstranitvi ograj z uporabo javnega naročanja. Žal je odstranjevanje ograje prav nasprotno vsemu napovedanemu. Oglejmo si dejstva o zastavitvi in poteku projekta odstranitve ograj.

V več kot polletni korespondenci s predstavniki Ministrstva za notranje zadeve, nazadnje pa v strokovnem razgovoru z vodjo investicij in vodjo pravne službe MNZ, sem dobronamerno razložil, kako bi bilo potrebno določiti razpisne pogoje, s pomočjo katerih bi z odstranitvijo ograj Slovenija hitro in gospodarno zaslužila vsaj 5 do 10 milijonov evrov, nekaj potrošenega denarja v proračun povrnila, namesto dodatno trošila. Pričakovali smo drugačen in odgovoren način vodenja odstranitve, kot nam ga je tedaj demonstrirala Cerarjeva vlada z razmetavanjem pri postavitvi ograj. Predstavniki MNZ so se strinjali z mojimi pogledi ter predlogi, zaradi česar sem pričakoval, da bodo razpisni pogoji v skladu z možnostmi ZJN–3 temeljili na naslednjih opredelitvah:

1. 143 km ograj in 50 km bodeče žice se razdeli na smiselnih 10 do 15 odsekov.
2. Ponudniki lahko ponudijo odstranitev vseh ali le nekaterih odsekov.
3. Najugodnejša ponudba se oceni kot vsota najnižje vrednosti del in najvišje ponudbe odkupa odstranjenih elementov ograje.
4. Za ponudbo se ne zahtevajo reference, pač pa se opredeli le zahtevan izkaz usposobljenosti, v katerem mora ponudnik dokazati da razpolaga s delovno silo in opremo (rovokopač, tovornjak s dvigalom in traktor z mulčerjem ter drobnim orodjem za demontažo ograj).
5. Za resnost ponudbe zadošča izvršnica, ki znaša na 5% vrednosti ponudbe. Ne zahteva se garancija za dobro izpolnitev pogodbenih del, vendar se plačilo začasnih situacij izvršuje ob zadržanju 10% situacije, ta sredstva pa se sprostijo po prevzemu del.
6. Razpis določi ciljne roke odstranitve ograj z upoštevanjem vremenskih pogojev v času izvajanja del.

Tako bi lahko ponudbe oddala množica tudi majhnih lokalnih ponudnikov, ki bi v odprti konkurenci lahko ponudili odstranitev ograje po dejanskih stroških in odkup elementov ograj po tržnih cenah. Torej če bi en kilometer ograje na dan odstranjevala skupina petih delavcev, bi ob tem potrebovali še nekaj ur dela strojev, ob upoštevanju vseh stroškov režije bi dejanska vrednost odstranitve ograj znašala med 2 in 3 milijone evrov za vseh 143 kilometra panelnih ograj. Odstranitev enega kilometra ograj pa bi stala med 10 in 15 tisoč evrov. Odkup panelov, sider, stolpov, vijakov, matic in vrat bi po javno dostopnih cenikih to vrstnih elementov recimo za tretjino cene novih elementov vrednostno gotovo presegal vrednost del, tako da bi odstranitev ograj pomenila dohodek in ne strošek proračuna.

Šele 14.12.2022 je MNZ odprlo ponudbe javnega naročila za odstranitev ograj. Bomo videli, kakšen bo rezultat razpisa, ko bo objavljena odločitev o izboru najugodnejšega ponudnika ali pa odločitev o razveljavitvi razpisa, kar se bo v najboljšem primeru zgodilo nekoč februarja 2023. Razpisni pogoji, ki jih je ministrstvo pripravljalo več kot pol leta, določajo naslednje bistvene elemente razpisa:

1. Ponudnik lahko odda ponudbo samo za vseh 143 km ograj.
2. Ponudnik mora imeti zaposlenega odgovornega vodjo del z licenco inženirske zbornice.
3. Ponudba mora vsebovati še ponudbo za postavitev 12 km ograj na mestih, ki jih bo naknadno določila policija.
4. Garancija za resnost ponudbe znaša 100.000 evrov.
5. Ponudnik mora pred pričetkom del predložiti geodetsko poročilo o poteku ograj.
6. Delo bo trajalo 4 leta v dveh fazah po 2 leti, ograja pa se bo odstranjevala po odredbah lokalnih policijskih postaj.
7. Nadzor nad izvajanjem dela bo izvajal nadzorni inženir, ki bo izbran po posebnem razpisu.
8. Preostale elemente ograj bo ponudnik shranil na deponijah, ki jih bo policija določila naknadno.
9. Naročnik lahko odstopi od naročila, če v proračunu ne bo zagotovljenih sredstev za odstranitev ograj.
10. Ponudnik mora izpolniti ponudbeni predračun po cenah na enoto mere.

Vidimo torej, da razpisni pogoji diametralno odstopajo od mojega pristopa, s katerim je MNZ soglašal, a je objavil razpis, ki zasleduje predvsem cilj, kako pri tem projektu odstranitve ograj kar štiri leta porabljati proračunska sredstva.

Gotovo se na tak razpis lahko prijavi le ponudnik, ki ima pri naročniku potuho ter zagotovljeno razumevanje pri izvajanju naročila, saj sicer ne more predložiti korektnega ponudbenega predračuna, če ne ve lokacije in časovnice izvajanega dela, kako daleč bo deponija, kje bo 12 kilometrov ograj postavil in niti ne ali nemara naročnik od naročila ne bo odstopil. Ne ve niti, kdo ga bo nadzoroval in mu potrjeval situacije. Gre za tipičen razpis, na katerega se upajo prijaviti le ponudniki, ki imajo zaupne informacije, do katerih ostali ponudniki ne pridejo.

Preprosto – ta posel bo dobil ponudnik, ki je že vnaprej netransparentno dogovoril, kako bo v naslednjih 4 letih molzel proračun. Ta ponudnik bo pridobil monopol nad odstranjevanjem ograje in bo po oderuških cenah oddal delo množici lokalnih podizvajalcev, ki bodo kaj zaslužili le z izkoriščanjem prekarnega dela delavcev iz BIH ali študentov. Proračun bo tako drago plačal, dobiček pa se bo stekel izbranemu ponudniku, ki ga bo nato oplemenitil z izkoriščanjem prekarnih podizvajalcev. Izbrani ponudnik dejansko ne bo delal nič drugega kot koordiniral delo podizvajalcev in se na drugi strani dogovarjal z naročnikom in njegovim inženirjem za potrjevanje računov, ki bodo sumarno v štirih letih nekajkrat presegli dejansko vrednost del. Težko je oceniti, koliko bo ta izbranec obogatel na račun proračuna in na račun prekarnih podizvajalcev, a presenečen bom, če ne bo zaslužil vsaj kakšnih 10 milijonov, ki jih davkarija mukotrpno iztisne iz ubogih davkoplačevalcev.

Lahko vidimo, kako je trenutna vlada zelo uspešna pri razmetavanju proračuna in še kako neuspešna je pri izpolnjevanju obljub, ki jih je kot kaže pozabila oziroma za katere neutemeljeno  trdi, da so izpolnjene. Celo tako enostavnega projekta, kot je odstranitev ograj, ta vlada ni sposobna ali pripravljena izvesti v javno korist, temveč ga je sposobna izvesti le  če se ta priložnost izrabi za izčrpavanje proračuna na škodo javnega interesa. Koliko se bo ta nazorno izkazana sposobnost uveljavila pri bolj zahtevnih in mnogo dražjih projektih, bomo seveda videli šele 1. januarja 2024, ko bo jasno, kaj vse trenutna vlada ne bo izpolnila v letu in dveh poprej.

Najpreprostejši projekt odstranjevanja ograj nam jasno dokazuje, da je ravnanje vlade negacija leporečja, ki ga poslušamo že nekaj mesecev. Še mnogo bolj boleče kot pri ograji, se dogaja pri projektih, pri katerih ne gre za milijone, ampak za stotine milijonov evrov, na primer pri dokapitalizaciji HSE in ELES, ali reformi zdravstva ali dolgotrajni oskrbi. Na eni strani se povsod srečujemo z obljubami, na drugi strani pa z realizacijo – negacijo obljubljenega.

Dejstvo je, da sveže razrešena ministrica za notranje zadeve ni izpolnila obljub in ni odstranila ograje na slovensko hrvaški meji do konca leta 2022. Toda neizpolnjevanje obljub in poslovanje ministrstva za notranje zadeve, usmerjeno predvsem na izčrpavanje proračuna, ni bil razlog za njen odstop in razrešitev. Predsednik vlade ji ni očital, da ministrica ni izpolnila obljub, pač pa ji je očital izgubo zaupanja, ker ni sledila njegovim kadrovskim željam in ker menda policija ni ustrezno poskrbela za njegovo varovanje. V medijih se je razživela polemika o tem, kdo komu zaupa in kdo naj organizira varovanje predsednika vlade, niti besede pa ni o tem, koliko to varovanje in nezaupanje stane proračun in ali je res nujno potrebno, da ima samo predsednik vlade kar 14 varnostnikov.

Ob novem letu želim vsem državljanom Slovenije, da bi vlada izpolnila vse, kar je obljubila in da bi pri izpolnitvi teh obljub zagotovila predvsem gospodarno upravljanje proračunskih sredstev za dosego javne koristi, da prihodnja nova leta ne bi bila več čas grenkega obujanja spomina na pozabljene obljube.