Danes (s 45-dnevnim prehodnim obdobjem) vstopi v veljavo cenovna kapica, ki so jo na uvoz ruske kapice uvedle skupina G7 in EU. Kot sem že nekajkrat pisal, dizajn cenovne kapice predvideva, da zahodna podjetja ne bi smela zavarovati, prevažati ali trgovati z rusko nafto, katere cena bi bila višja od postavljene cenovne kapice. S tem naj bi te sankcije dosegle dvojni učinek: prvič, zmanjšale ruske fiskalne prihodke (ki delujejo v obliki izvozne carine na izvoz nafte in plina) in s tem možnost financiranja ruske agresije v Ukrajini; in drugič, znižale cene nafte za zahodne države. Ta ukrep ima zelo majhne možnosti, da doseže zgornji cilj. Prvi razlog je v tem, da je cenovna kapica postavljena na ravni 60 $/sodček, kar je bistveno višje od mejnih proizvodnih stroškov ruske nafte (v razponu med 20 in 40 $/sodček), in ki je višja od povprečne cene, ki jo je ruska nafta (Ural) dosegala v obdobju 2014-2020, je višja od trenutne cene in je približno na ravni letošnjih cen ruske nafte.

Razlogi za neučinkovitost te kapice so še drugi, denimo da je cena ruske nafte zelo konkurenčna (za 20 do 30 $/sodček nižja od drugih cen nafte), da obstajajo številne izjeme, da države, ki uvajajo kapico (G7 in EU + Avstralija) itak uvažajo zelo malo ruske nafte (po podatkih Bruegel se je delež zahodnih držav v uvozu ruske nafte iz ruskih evropskih pristanišč do oktobra letos zmanjšal na vsega eno tretjino), da ukrep velja samo za pomorski prevoz nafte in ne za naftovode in da se države, za katere je Rusija pomemben vir nafte, teh sankcij ne bodo držale.

In se jim tudi ne bo treba. Kot piše Financial Times, Rusija v preteklega pol leta, ko je bila napovedana cenovna kapica (maja letos), ni stala križem rok, pač pa so z Rusijo povezana podjetja v tem obdobju na svetovnem trgu potihem kupile več kot 100 (103) velikih tankerjev in jih registrirale pod različnimi lastniki v različnih registrih. Gre večinoma za tankerje, ki so starejšega datuma (12 do 15 let) in ki so bili prosti zaradi sankcij ZDA na uvoz nafte iz Irana in Venezuele. Prednost te “skrite flote tankerjev” je, da bo Rusija s tem ustvarila lastno ponudbeno verigo, ki se je sankcije ne dotaknejo, saj bodo prevoz nafte zavarovale ruske zavarovalnice. Največji trg za rusko nafto letos so postale Kitajska, Indija in Turčija, kjer je ruska nafta v veliki meri izpodrinila saudsko.

Ta ruski manever seveda ni popoln, saj naj bi za prevoz ruske nafte primanjkovalo še kakšnih 60 do 70 tankerjev. Ocene različnih specializiranih analitskih hiš glede dnevnega izpada ruske nafte na svetovnem trgu segajojo med 200 tisoč ter 700 tisoč do 1.5 milijona sodčkov dnevno. Pri čemer je srednja ocena izpada ruske nafte, če bi Rusija uveljavila povračilne ukrepe, da ne bo prodajala nafte državam, ki so uveljavile cenovno kapico, okrog 600 tisoč sodčkov dnevno. Za primerjavo, ruska proizvodnja nafte lani je znašala v povprečju 10.7 milijona sodčkov dnevno, letos avgusta in septembra pa 9.8 milijona sodčkov dnevno. Striktno uveljavljena cenovna kapica z obeh strani bi torej lahko vplivala, da bi se dnevna ponudba ruske zmanjšala za največ okrog 6%. In še to seveda le, če bi cena ruske nafte na trgu presegla 60 $/sodček. Torej cenovna kapica na rusko nafto, tudi če bo striktno uveljavljena, ne bo imela nekega pomembnega učinka na izvoz ruske nafte ali na dodaten padec prihodkov ruskega proračuna (od izvoznih carin na izvoz nafte).

Zgodi se lako nasprotno, in sicer da bi izpad ruske nafte pognal špekulacije na trgih, zaradi česar bi se globalno povišale cene nafte. Glede na to, da je delež Rusije v svetovni proizvodnji nafte 10% in glede na to, da potencialni izpad ruske nafte v višini 6% pomeni izpad dnevnih količin nafte na globalnih trgih le za okrog 0.6%, nekega dejanskega razloga za dvig cen nafte zaradi izpada ruske nafte ni (danes, do tega trenutka, so cene nafte WTI in Brent povišale le za dober odstotek, pa še to kot reakcija na informacijo o manjših zalogah naftnih derivatov v ZDA). Seveda pa špekulacije niso nujno povezane z dejanskim stanjem, ampak s pričakovanji prihodnjih dogajanj, zato je glede vpliva cenovne kapice na cene težko karkoli napovedovati.

Glede cenovne kapice na rusko nafto pa je treba upoštevati še dve pomembni dejstvi v samem dizajnu kapice, ki lahko cenovno kapico povsem razvodenita. Prvo takšno dejstvo je, da se je predvidena kazen za kršenje cenovne kapice v sklepnem tekstu tega ukrepa bistveno omilila. Veljavni tekst ukrepa namreč predvideva, da bi se vsak tanker, ki ne pluje pod zastavo EU, za katerega se ugotovi, da je prekršil cenovno kapico, soočil s prepovedjo opravljanja zahodnih pomorskih storitev za 90 dni, namesto z dosmrtno prepovedjo, kot je bilo prvotno predlagano. To je bilo doseženo na podlagi pritiskov grških lastnikov tankerjev, pa tudi v interesu ZDA. Kar pomeni, da bi se nekaterim ladjarjem splačalo kršiti sankcije, če bi dosegli bistveno izboljšanje cene prevoza, saj je kazen le 3-meseečna prepoved.

Drugo dejstvo pa je, da ukrep cenovne kapice velja le za transakcijo na prvem prodajnem mestu ruske nafte na kopnem. To pomeni, da lahko veliki kupci iz posameznih držav rusko nafto kupijo po ceni na ravni kapice in jo nato preprodajajo naprej po višji ceni. Pomeni pa tudi to, da se lahko ruski izvozniki nafte s takšnimi kupci dogovorijo o “delitvi dobička” za del prodajne cene, ki bi presegal zgornjo mejo kapice.

Kakorkoli, cenovna kapica je bila uveljavljena, ker je pač morala biti uveljavljena, čez nekaj mesecev pa bomo zelo verjetno spet ugotavljali, da ta ukrep ni imel pomembnega učinka niti na cene niti na prihodke ruskega proračuna. In da so države, ob že tako navrtanem mehanizmu cenovne kapice s kopico izjem, našle številne bypasse za uvoz ruske nafte.