Energetska kriza v Evropi: Samo slabe in manj slabe rešitve

Evropa se zadnjega pol leta, po napadu Rusije na Ukrajino, nahaja v veliki energetski krizi. Toda resni izzivi šele pridejo s kurilno sezono. Objektivno ne moremo govoriti o dobrih rešitvah za te težave, pač pa samo o slabih in manj slabih rešitvah. Paul Krugman je prejšnji teden nekoliko sarkastično napisal, da se Evropi obeta “zabava kot v 1970-ih“. Članice EU so sprejele številne ukrepe za omilitev energetske krize za gospodinjstva in podjetja. Čeprav se ukrepi med državami razlikujejo v podrobnostih, pa so v osnovni logiki zelo podobni. Gospodinjstvom so vlade večinoma namenile enkratno pomoč ob energetski draginji, nekatere (tudi slovenska) pa so sprejele ukrepe zmanjšanja dajatev na energente in zamrznitve cen do konca sezone ali celo za celotno leto.

Ti ukrepi za gospodinjstva so seveda dobrodošli in priljubljeni v širši javnosti, vendar več kot h kratkotrajnemu in drobnemu znižanju stroškov energije ne morejo prispevati. Prinašajo pa precejšnje “izzive” za trgovce in distributerje energije ter za vlade. Enkratne pomoči (večinoma med 150 in 250 evri) so sicer večini nekoliko zmanjšale stroške v pomladanskih mesecih na bencinskih črpalkah, toda iz vidika pomoči v času kurilne sezone je to drobiž. Zgolj v ilustracijo: cene kurilnega olja so se od lanskega začetka kurilne sezone do zdaj povečale za polovico, in če je lani povprečno gospodinjstvo, ki porabi 2,000 litrov kurilnega olja, za to odštelo 2,000 evrov, je današnji račun za približno 900 evrov višji.

Pri plinu in električni energiji so bili dvigi cen še bistveno višji, pri čemer pa sta k temu največ prispevali liberalizacija trga in čudaška ureditev oblikovanja cen električne energije v EU (z namenom subvencioniranja prehoda na obnovljive vire se cena električne energije določa na ravni zadnje elektrarne, ki zadovolji skupno povpraševanje, kar so običajno plinske elektrarne. To pomeni, da v povprečju okrog 70% k ceni elektrike prispevajo cene plina, 25% cene premoga in 5% cene CO2 kuponov). No, in ker po liberalizaciji trga s plinom izpred dveh desetletij cene plina niso več vezane na nafto, pač pa se določajo na trgu, so cene plina zaradi borznih špekulacij zelo volatilne in s tem močno dvigujejo ceno električne energije. Na ravni EU zdaj potekajo pogovori o “odvezavi” cene električne energije od cen plina. Morda bo ta kriza šla na roko francoskim pogajalcem, da končno prepričajo nemške, da omogočijo odvezavo cen elektrike od cen plina.

Drugi ukrep, zmanjšanje omrežnin in davščin (denimo za OVE in URE), sicer precej vpliva na ceno električne energije, toda hkrati na eni strani jemlje prihodke operaterjem omrežja, ki jih nujno potrebujejo za nadgradnje omrežij (za omogočitev bolj masovnih priključkov toplotnih črpalk in razpršenih solarnih elektrarn), na drugi strani pa zmanjpuje prihodke, ki so namenjeni za subvencioniranje prehoda gospodinjstev na obnovljive vire. Znižanje stopnje DDV na energente je prav tako zelo dobrodošlo, bo pa privedlo do precejšnjih izpadov proračunskih prihodkov in povečanih deficitov.

Tretji ukrep, zamrznitev cen energentov, ki je sicer na prvi pogled najbolj učinkovit in najbolj popularen, pa je tudi najbolj problematičen. Ukrep je v osnovi v nasprotju s temelji ekonomije in ima nasprotne učinke od željenih, ker (namesto povečanja ponudbe ali vsaj zmanjševanja povpraševanja) ustvarja presežno povpraševanje (glejte spodnjo ilustracijo Paula Krugmana, ki kaže, kako so cenovne kontrole konec 1970-ih in v začetku 1980-ih vodile k pomanjkanju goriv in dolgim čakalnim vrstam). Ukrep je preprosto nevzdržen v času podivjanih cen energentov zaradi borznih špekulacij.

Zelo preprosto rečeno, v zadnjem desetletju so zaradi depresivnega povpraševanja lahko trgovci na veleprodajnih trgih elektriko kupovali po (karikiram) 50 do 60 evrov za MWh in jo prodajali naprej z nekaj marže (lani v povprečju (in brez vseh dodatkov in dajatev) za 66 evrov za MWh za srednjega odjemalca). Že lani, sploh pa po izbruhu vojne v Ukrajini, so cene električne energije ponorele in mnogi trgovci so bili srečni, če so si lahko energijo za letos in naslednje leto zakupili po ceni med 120 in 200 evrov za MWh. Ob zamrznjenih cenah energije za gospodinjstva (brez vseh dajatev) na 98 evrov za MWh (za enotno tarifo) v obdobju naslednjega leta to pomeni, da bi trgovci poslovali z veliko izgubo. Ta situacija seveda ni vzdržna in pomeni, da bodo trgovci bodisi zahtevali kompenzacijo za izgube od države bodi pa prenehali z dobavami energije. Sledile bodo bodisi velike odškodninske zahteve do države ali pa bo država morala intervenirati z reševanjem trgovcev (bail out). Oboje je fiskalno nevzdržno že v obdobju enega leta.

Potem pa so tu še podjetja, ki jih prav tako bremenijo višje cene energentov. Ob teh cenah energenotov postajajo vsa energetsko intenzivna podjetja nekonkurenčna in že drastično zmanjšujejo svoje kapacitete. Slednje pomeni pomanjkanje določenih ključnih inputov za ostale panoge, zaradi česar bo prejkoslej potrebna intervencija vlade. Denimo v obliki subvencioniranja stroškov energije, kar pa prinaša nevdržne visoke fiskalne stroške.

Vse skupaj bi seveda bilo veliko lažje brez vojne v Ukrajini, pri čemer pa način sankcij proti Rusiji in njihovo zaostrovanje samo še dodatno poslabšuje situacijo. Resnično resni izzivi za Slovenijo in ostale evropske države šele pridejo to jesen in zimo, ko naj bi zahodne države uvedle cenovno kapico na rusko nafto in plin. Oboje je v praksi praktično neizvedljivo (o tem, zakaj je tovrstne cenovne kapice težko impelementirati sem pisal že junija, tukaj pa je še en novejši komentar) in bo zaradi izogibanja uradnim kanalom uvažanja ruske nafte in plina ter posrednega uvoza prek drugih držav (Kitajske, Indije, Savdske Arabije itd.) vodilo samo k še višjim cenam energentov. Učinek bo spet nasproten od željenega.

Ruski predsednik Putin se je na napoved obeh cenovnih kapic že odzval in povedal, da bo Rusija državam, ki bodo želele uvažati njihove energente po administrativno limitiranih cenah, povsem prenehala dobavljati nafto in plin. To pomeni zmanjšano ponudbo in še precej višje cene energentov. Pri plinu to lahko pomeni, da bo ob subvencioniranju cene za kritična podjetja s ključnimi inputi treba uvesti redukcije in zapirati določena podjetja, pomeni odpuščanja ali financiranje zaposlenih na čakanju.

Objektivno ni dobrih rešitev, so samo slabe in manj slabe. Najlažji način, da bi razrešili to situacijo in se izognili stagflaciji in političnim turbulencam, bi bilo najti diplomatsko rešitev za vojno v Ukrajino. Toda v zahodnih državah te opcije sploh ni na mizi, pač pa politične elite verjamejo, da bo Rusija pomežiknila prva oziroma se bo kmalu izčrpala v tej vojni. To je seveda legitimna predpostavka, ni pa prav zelo verjetna. Rusija ima odprte kanale za izvoz energentov v Azijo, njeno nafto in plin pa azijske države preprodajajo naprej v Evropo. Z višjimi cenami ob nekoliko zmanjšanih količinah Rusija v času te vojne pridobiva višje prihodke kot v prejšnjih letih v istem obdobju.

Zato se obeta dolga vojna v Ukrajini, s tem pa najbrž zelo dolgo obdobje visokih cen energentov in povišane inflacije ter nizke ali negativne gospodarske rasti. To pomeni obdobje visokih proračunskih primanjkljajev in naraščajočega javnega dolga, ki ga bo vse težje financirati ob povišanih obrestnih merah. Zahodne države se utegnejo v tej podaljšani vojni bistveno prej izčrpati kot Rusija.

Podaljšano obdobje stagflacije in negotovosti utegne kulminirati v velikem nezadovoljstvu in masovnih demonstracijah ljudi, ki ne bodo želeli plačevati političnih sankcij proti Rusiji s hiberniranjem v temi in mrazu, prek astronomskih cen energije ali s svojimi službami. Bolj kot bo mrzlo in višje kot bodo cene, večje bo nezadovoljstvo. Vse to lahko privede do političnih turbulenc, kot v Italiji, in vprašanje je, koliko evropskih vlad bo tudi politično preživelo do sredine naslednjega leta. Politična cena vojne v Ukrajini utegne biti za evropsko politično elito zelo visoka.

2 responses

  1. Je še en problem, ki so ga lepo prikazali v članku;

    https://www.zerohedge.com/commodities/europes-nightmare-scenario-comes-true-energy-bills-rise-eu2-trillion-will-reach-20

    , namreč vpliv na kupno moč prebivalstva. Glej:

    “According to Goldman, Italian household energy bills could rise from ~€150 to ~€600 in 2023. Some more details:

    “For most families and industrial customers, energy bills are renegotiated every twelve months; on our estimates, energy bills for most consumers will peak this winter. We estimate a c.€500/month cost for power and gas currently, implying a c.200% increase vs. 2021 when average bills were c.€160/month. Energy bills could approach €600/month in a zero flows (from Russia) scenario we believe…”

    V članku omenja zmanjšanje kupne moči med 20% do 10%. (na primeru razvite ekonomije, kot je italijanska, v manj razvitih vzhodnoevropskh bo ta vplibv verjetno še večji). Kar je ogromno. Kako bo to vplivalo na ostale trge, si lahko predstavljamo. Pa je to še najmanj.

    Če pride do širših prekinitev proizvodnje zaradi pomanjkanja plina bodo, narodnogospodarski stroški naravnost eksplodirali. Takrat bo beseda depresija dobila čisto drug pomen.

    Tudi, če ne pride do najhujšega scenarija, bodo stroški evropske industrije na dolgi rok bistveno višji. Kako bo to vplivalo na konkurenćnost evopske indusrije na izvoznih trgih? Kaj bo z dobičkanosnostjo izvozne industrije, koliko denarnega toka bo ostalo za razvoj. Medtem pa azijska in ameriška konkurenca ne bo čakala, da si Evropa opomore.

    Par let krize lahko pomeni smrten udarec evropski ekonomiji. Ne vem, če se idioti, ki nas vodijo, tega zavedajo.

  2. Spoštovani urednik/lastnik/ bloga,
    Z velikim spoštovanjem spremljam vaše objave. Seveda obstaja tudi nekaj podobnih analiz trenutnega stanja v drugih medijih, ki so zame realne. Ne zamerite, lahko ponudim tale tekst znanega beograjskega /in londonskega/ ekonomista g. Nebojše Katića. Z dvema poudarjenima odstavkoma in dostopno povezavo predlagam, da razmislite, ali bi bilo zanimivo branje za vaše sledilce.
    “Velika ponastavitev, ta nov začetek zgodovine, ki ga je leta 2020 napovedal Svetovni gospodarski forum (SEF), končno dobiva svoj polni pomen. Iz frazeološke megle o pravičnejši družbi, bolj humanem kapitalizmu, ekološki zeleni agendi in trajnostnem razvoju se porajajo grozljivi obrisi novega sveta, ki mu vlada vse bolj vidna roka nevidne elite iz sence. Znan, nenavaden slogan SEF, ki državljanom sveta obljublja prihodnost, v kateri ne bodo imeli »ničesar« in bodo srečni, se počasi uresničuje – vsaj ko gre za prvi del tega slogana….
    Zahodne elite so se odločile povzročiti gromozansko krizo na energetskih in živilskih trgih – podžigajo vojno v Ukrajini, vztrajajo pri kaznovanju Rusije in odpravijo energetsko odvisnost od nje. Do podražitve energentov ni prišlo zato, ker jih ni dovolj, ampak ker je Zahod s sankcijami dejansko prekinil dobavo iz Rusije in izsilil reakcijo ruske strani. Obenem se na energetskih borzah dogajajo cenovne špekulacije, ki dodatno zvišujejo cene in ustvarjajo kaos, energetska podjetja pa se dušijo v dobičkih….”
    https://nkatic.wordpress.com/2022/09/07/kad-momci-iz-davosa-drze-rec-objavljeno-u-dnevniku-politika-7-9-2022/#more-4634
    Pravo besedilo na povezavi je v srbščini. Obstajajo pa preproste možnosti prevajanja, če nekoga zanima vsebina.
    Zahvaljujem na razumevanju.
    Z lepimi pozdravi
    R. Spaić

%d bloggers like this: