Je nemški ekonomski model kaput?

Yanis Varoufakis, nekdanji grški finančni minister, ki je pogorel v boju proti ortodoksnemu nemškemu finančnemu ministru Schäubleju in proti evropskemu establishmentu ter moral odstopiti, da je Grčija dobila tretji paket pomoči, je končno prišel na svoj račun. Če se je Grčija pred dvema desetletjema obnašala javnofinančno nevzdržno, zaradi česar je prosila za solidarno pomoč ostale članice, je podobno neodgovorno ravnala Nemčija glede energetske politike, zaradi česar prosi za solidarno pomoč ostale članice.

Varoufakis gre v tovariški kritiki »nemških prijateljev« sicer bistveno naprej. Pravi, da se je nemški gospodarski model izpel. Njen gospodarski model naj bi temeljil na omejevanju plač, poceni ruskem plinu in odličnosti v strojni industriji srednje tehnološke intenzivnosti, zlasti pri proizvodnji avtomobilov z motorji z notranjim izgorevanjem. To je Nemčiji omogočalo dosegati velike trgovinske presežke, sploh po začetku delovanja evrske monetarne unije.

Slednja je namreč ob povsem prostem dostopu na trge EU držav suspendirala siceršnji avtomatski mehanizem izravnavanja trgovinskih bilanc prek avtomatskega prilagajanja menjalnh tečajev. Brez evra bi nemška marka ob povečanih trgovinskih presežkih morala aprecirati, kar bi avtomatsko zmanjšalo nemške presežke. In prav ti trgovinski presežki Nemčije, kot je pokazal tudi Peter Bofinger, nekdanji član sveta ekonomskih svetovalcev nemške vlade, so prek izvoza nemškega kapitala pripeljali do financiranja trgovinskih primanjkljajev perifernih evrskih držav in njihovega ekscesnega zadolževanja. Nemški trgovinski presežki so v ozadju kasnejše evrske finančne krize.

Ko se je ob začetku evrske finančne krize posušilo uvozno povpraševanje iz perifernih EU držav, so nemška podjetja izvoz končnih in vmesnih proizvodov preusmerila na Kitajsko. Nemčija je tako nadaljevala s svojim gospodarskim modelom, pri čemer pa ni investirala v novega. V dobrem desetletju ultra nizkih obrestnih mer nemška vlada ni investirala v posodobitev infrastrukture. Denimo nemška vlada je močno subvencionirala vlaganja v obnovljive vire energije, predvsem sonca in vetra, skoraj nič pa ni naredila glede kapacitet shranjevanja visškov energije ob konicah in transformacije te energije v druge energente, denimo vodik in sintetični metan, ki bi lahko zamenjali fosilne vire, kot je plin, v industriji in proizvodnji električne energije. Pav tako nemška podjetja niso investirala v nove tehnologije, razvoj baterij ter umetno inteligenco za upravljanje sistemov ali v vodikove tehnologije, s katerimi bi lahko zamenjali plin.

Nemčija v zadnjih desetletjih ni naredila skorajda nič glede prestrukturiranja industrije. Preprosto rečeno, namesto prehoda k električnim avtomobilom je ostala na dizelskih, namesto na vodiku oziroma sintetičnemu metanu kot energentu so njena podjetja ostala na plinu.

Nemčija je zato danes ena izmed najbolj izpostavljenih evropskih držav. Ob sankcijah proti Rusiji (in ruskih glede plina) in povečanemu protekcionizmu proti Kitajski ter usihanju izvoza, je Nemčija izpostavljena tudi glede energetskega sistema, ki temelji na plinu, ko ni sonca ali vetra. In da bo še huje, Nemčija je izpostavljena ruskemu plinu in ruskemu premogu. Ko vsaj v tistem navalu norosti po nesreči v Fukushimi ne bi začela pospešeno zapirati jedrskih elektrarn.

Če se politiki ne spametujejo in ne dosežejo premirja v Ukrajini, bodo naslednja leta za Nemčijo izjemno težka. Ljudje bodo morali pristati, da se bodo manj in krajši čas tuširali, da bodo pozimi v puloverjih sedeli v hladnejših domovih. Podjetja od kemične industrije naprej, ki bo zaradi pomanjkanja plina morala zapirati proizvodnjo, pa bodo morala zaradi pomanjkanja ključnih komponent prav tako zapirati proizvodnjo in odpuščati zaposlene. Nemška vlada bo morala subvencionirati zaprta podjetja in zaposlene na čakanju, hkrati pa vlagati v novo energetsko infrastrukturo – od plinovodov proti jugu, LNG terminalov do vodikovih tehnologij. To pa pomeni proračunske primanjkljaje in višje cene zadolževanja. Nemčija lahko postane nov bolnik Evrope, kot je bila pred dvajesetimi leti.

Toda, čeprav boleč, je to kratkoročni problem. Dolgoročni problem v obliki izgubljene konkurenčnosti je lahko precej hujši. Seveda, ko se situacija umiri in se ponovno vzpostavijo ponudbene globalne verige, bodo Volkswagen in ostali spet prodajali avtomobile in med njimi precejšen del električnih. Ko padejo cene plina in se vzpostavijo nove nabavne poti, bo BASF spet lahko prizvajal plastične mase in inpute za druge industrije. Toda v vmesnem času se bodo sedanji in prihodnji prihodki nemških gigantov pospešeno preusmerili proti Kitajski, ki je v vmesnem času močno investirala v nove tehnologije baterij in umetno inteligenco. Kitajska je tehnološko za desetletje do dveh prehitela Nemčijo, hkrati pa tudi infrastrukturno in energetsko.

Za Nemčijo je čas, da globoko premisli svoj gospodarski model in da namesto pridiganja o fiskalni vzdržnosti premisli o industrijskih politikah, ki bodo lahko zagotovile prestrukturiranje nemškega gospodarstva in njegovo konkurenčnost.

Toda, če je nemški gospodarski model kaput, je enako kaput tudi slovenski, ki temelji na dobavah komponent nemški industriji in je enako odvisen od (ruskega) plina kot nemško gospodarstvo. Glede na to, da ne vidim nikakršne razvojne vizije pri nas, predvidevam, da bodo vsi čakali, da najprej Nemčija prestrukturira svoj gospodartski model, nakar se bomo mi njemu prilagodili.

Ambicioznost nikoli ni bila naša vrlina.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

One response

%d bloggers like this: