Silvo Devetak*

Ukrajino poglobljeno spremljam od leta 2008 dalje, ko sem do leta 2015 vodil dva akademska projekta – BRIDGE in EUNEG- v katerem so sodelovale univerze iz Ukrajine, Rusije, Belorusije in Moldavije. Cilj prvega projekta je bila podpora sodelovanju EU s temi državami in poglabljanju razumevanja med njimi, drugega pa oblikovanje t.i. evropskih študijskih programov na teh univerzah.

Še posebej podrobno spremljam ukrajinsko krizo od novembra 2013 dalje, ko sem bil povabljen na konferenco »na vrhu« držav članic EU in držav vključenih v Evropsko sosedsko politiko – Belorusije, Ukrajine, Moldavije, Azerbajdžana, Armenije in Gruzije, ki je bila v Vilniusu. Takrat se je praktično začela zaključna faza spremembe režima v Kijevu s pomočjo direktne intervencije ZDA (pomočnica državnega sekretarja Victoria Nuland je v Kongresu izjavila, da so za to potrošili 5 milijard dolarjev).

Organizatorji so na konferenco povabili vse ukrajinske osebnosti, ki so naslednje leto prevzele vodilne vladne funkcije v Kijevu. Porošenka so predstavili kot bankirja in bivšega zunanjega ministra. Predstavniki nevladnih organizacij iz Harkova, Donetska in drugih vzhodno-ukrajinskim mest so težko prišli do besede.

Naslednje leto pa sem imel priliko, da sem se osebno srečal v Odesi in Lvovu s pripadniki pro-nacistične vojaške formacije AZOV.  V Odesi so ljudi, ki so bili proti usmeritvi Majdana nagnali v Dom sindikatov, ki so ga zažgali. Umrlo je 46 ljudi, tudi študent univerze, s katero sem sodeloval.

V Lvovu sem takrat spoznal, kaj pomeni proglasitev nacističnega kolaboranta Stepana Bandere za ukrajinskega nacionalnega junaka. Pred mestom je stal njegov veliki kip, njegove slike pa so bile na stenah uradov, ki sem jih obiskoval. V Kijevu so z njegovim imenom imenovali eno od glavnih ulic.

Separatizem v vzhodni Ukrajini se je začel že leta 2004, ko so pro-ruski poslanci »na vseh ravneh«, na konferenci v danes aktualnem Severodonecku, zahtevali avtonomijo za 8 rusko govorečih regij v vzhodni in južni Ukrajini z sedežem v Harkovu. Čez deset let, so v maju 2014 v regijah Donetck in Lugansk izvedli referendum o avtonomiji. Kijev je poslal v Donbas vojsko. Krvav obračun s pro-ruskimi prebivalci Ukrajine so vodili prostovoljni pro-nacistični bataljoni (AZOV idr.).

Premirje so dosegli na konferencah predsednikov Nemčije, Francije, Rusije in Ukrajine, v drugem poskusu, leta 2015 v Minsku. Glavna politična norma je bila, da Ukrajina spremeni ustavo in zagotovi obema regijama veliko avtonomijo.

Sedanja vojna je torej vojna ukrajinske armade oz. NATO z rusko armado ter z vojskama pro-ruskih Ukrajincev iz obeh samooklicanih republik v Donbasu.

Ameriška politika, prek njene dominacije v NATO paktu, je poleg agresije Kremlja, so-odgovorna za sedanjo situacijo v Evropi in v svetu v zvezi z vojno v Ukrajini.

Po razpadu Sovjetske zveze je Gorbačov sanjal  o »skupnem evropskem domu« brez vojaških povezav, kot o najboljšem okviru za svetovni red.

Odločitev ZDA, da širijo NATO proti vzhodu, ne da bi upoštevali stališča Rusije glede njene varnosti, so kritizirali tudi vodilni ameriški diplomati in strokovnjaki za mednarodne zadeve. Zadnji ameriški ambasador v Sovjetski zvezi, Jack F. Matlock in bivši državni sekretar Henry Kissinger, sta bila proti širjenju NATO in vključitvi Ukrajine v to organizacijo. Vodilni ameriški diplomat za vprašanja Sovjetske zveze, George Kennan,  je leta 1998, ob ratifikaciji dokumenta o širjenju NATA proti vzhodu v Kongresu dejal: » Mislim, da je to začetek nove hladne vojne…Mislim, da je to tragična napaka. Zanjo ni bilo nobenih razlogov. Seveda, lahko pričakujemo slabe odzive iz Rusije«. 

Tudi drugi so bili takrat mišljenja, da je lahkomiselna in nepotrebna provokacija ne upoštevati ruskih varnostnih pomislekov. Omenim naj sedanjega direktorja CIA, Williama Burnsa in njegovega predhodnika, Stansfielda Turnerja in skoraj celotno ameriško diplomatsko osebje, ki je takrat imelo poglobljeno znanje o Rusiji.  

Ta opozorila so bila zlasti močna ob kritičnih pomislekih vseh ruskih voditeljev pred Putinom,  glede vključitve v NATO Gruzije in Ukrajine. To sta dve za Rusijo zelo pomembni geostrateški območji. Napoleonova vojska je prek Ukrajine prišla do Moskve. V drugi svetovni vojni pa so se Nemci prek Ukrajine pomikali proti Moskvi in prek Gruzije do naftnih vrelcev v Azerbajdžanu.    

Nazadnje so Američani zavrnili tudi razpravo o predlogih Rusije iz decembra 2021, da bi se začeli pogajati o pisni pogodbi o sistemu varnosti v Evropi, ki bi, med drugim, upošteval varnostne interese vseh sodelujočih držav, zagotovil nevtralnost Ukrajine in predvidel umik raket z nuklearnimi glavami iz ne-nuklearnih držav Evrope.

Kar zadeva Evropo bi lahko celo rekli, da je Putin dal 24. februarja 2022 Washingtonu čudovito darilo s tem, da so se evropske države zelo hitro pretvorile v dejanske vazale ZDA in da je sedaj po vsej verjetnosti uničena perspektiva, da bi Evropa postala neodvisna »tretja sila« v mednarodnih odnosih. Posledica tega je tudi ta, da je Rusija z svojim velikanskimi naravnimi viri čedalje bolj vključena v kitajsko zono dominacije. Ta kitajski sistem razvoja in posojil se razteza čez Centralno Azijo do Bližnjega vzhoda ter z svojimi tipalkami sega tudi v Afriko in celo v Latinsko Ameriko.

Opozoril bi rad še na eno veliko nevarnost za Evropo. Primer Afganistana je pokazal, da je odvisnost od ZDA zelo riskantna zadeva. Lahko se nekega dne zgodi, da bodo ZDA pustile Evropo samo z nakopičenimi problemi, ki jih je povzročila vojna v Ukrajini, ker je po njihovem mnenju Evropa »odigrala svojo vlogo« in je glavna nasprotnica ZDA Kitajska in ne Rusija.

 

Vojna se lahko konča z kapitulacijo ene države ali z mirovnim sporazumom. Za nadaljevanje vojne «do zadnjega Ukrajinca« in do uničenja Evrope kot političnega in gospodarskega konkurenta, sta ZDA in Velika Britanija, ki ju v Evropi podpirajo predvsem tri baltiške države in Poljska. 

Pri pojasnjevanju ciljev NATO, na sestanku v ameriški bazi Ramstein v Nemčiji, je ameriški sekretar za obrambo Lloyd Austin dejal, da želijo ZDA videti Rusijo oslabljeno do te mere, da ne bo mogla več narediti takšnih stvari, kot je invazija Ukrajine«. Predsednik Biden pa je še prej na Poljskem izjavil, da je cilj ameriške politike zamenjava režima v Rusiji.    

Mir dosežen z ukrajinsko zmago na vojaškem polju se mi zdi zelo nerealna zadeva. Kljub svoji vojaški premoči niso ZDA nikoli, razen v Kuvajtu leta 1991, zmagale v vojni. Na koncu so vedno za seboj pustile opustošenje, kaos in človeško trpljenje. Prav tako niso nikoli v napadene države prinesle demokracije. Ali bo sedaj takšno usodo doživela tudi Ukrajina? Ali bo neizmerljivo trpljenje ukrajinskega ljudstva rezultat fantazij o vojaški zmagi?

Za nas Evropejce se postavlja vprašanje, ali naj prevzamemo so-odgovornost za takšno politiko? Strategija, ki ima za cilj doseči vojaško zmago nad Rusijo v Ukrajini predstavlja po mojem mnenju največjo grožnjo za Evropo. Rezultat takšne strategije so lahko nepredvidljive reakcije Rusije.  Za Rusijo je namreč postala ukrajinska vojna stvar »narodnega preživetja« in lahko domnevamo, da bo Rusija uporabila karkoli, da bi preprečila da bi kot poraženka odšla iz bojišča. 

Postavlja se vprašanje kako daleč je pripravljena iti nuklearna sila kot je Rusija? Upam, da si ne želimo to testirati? In tudi če bi predpostavljali ruski poraz, bi se v tem primeru vmešala Kitajska, da bi s tem preprečila afirmacijo ameriške politike in zaščitila lastne interese. Zadnja izjava kitajskega predsednika Ši Džinpinga o podpori suverenosti  in varnosti Rusije ter o poglabljanju strateškega sodelovanja z njo potrjuje takšno pričakovanje. Zato obstoji realna nevarnost, da bi se z sedanjo politiko ZDA oz. NATO rusko-ukrajinska vojna lahko sprevrgla v nevarno konfrontacijo treh nuklearnih velesil, kar bi lahko pomenilo začetek nuklearne vojne, v kateri bi vsi izginili.

Amerika le malo trpi zaradi sankcij in njeni orožarski ter plinski in poljedelski lobiji celo kujejo v tej situaciji milijardne dobičke.  Evropo pa sankcije neizmerno bolj prizadevajo. Z svojimi ukrepi, da se v energetiki in gospodarstvu nasploh oddalji od Rusije in ko ukrajinska vojna ruši njen kopenski most z Azijo, Evropa samo sebe izključuje iz vzhodnih ekonomskih področij,  prekinja svoj dostop do nujnih surovin in do pomembnih tržišč v Aziji.       

S takšno usmeritvijo Evropa izgublja svojo  veliko komparativno prednost, ki izhaja iz njenega geografskega položaja. Evropsko gospodarstvo se bo moralo še bolj kot med hladno vojno skoraj v celoti preusmeriti na Zahod. Ker pa le malo držav po svetu podpira ameriško-evropske  sankcije, Evropa s takšno politiko dejansko povzroča nekakšno politično-ekonomsko samo kastracijo.

Ta vojna se odvija na evropskih tleh, med dvema evropskima državama. In vendar ni Evropa, ampak so ZDA tiste, ki določajo zahodni pristop do te vojne, čeprav so 10.000 km stran od vojne. To pomeni, da celo po 30 letih od hladne vojne, Evropa in še posebej EU ni našla svoje lastne pozicije. Evropa je bila zmožna doseči le minimalno soglasje glede sankcij in dobave orožja. V evropskih uradnih stališčih pa ni niti besede o tem kako doseči mir in kako naj ta mir izgleda.

Krožijo sicer z dejstvi nepotrjene informacije, da se na zahodu že opaža razcep glede vojne v Ukrajini, med Nemci in anglo-Američani. Prvi, Nemci, naj bi v vzhodni Evropi videli nujni prostor za svoje gospodarstvo, drugi, anglo-Američani pa naj bi s pridržki gledali na vodilno vlogo Nemčije v Evropi in predvsem v EU. Po teh informacijah naj bi se Nemčija nahajala na čelu držav, med njimi naj bi bile Francija, Italija, Avstrija in Nizozemska, ki naj bi si prizadevale za čim hitrejšo rešitev konflikta.

Vendar nismo doslej zasledili še nobenega predloga v tem smislu. Scholtz je celo izjavljal, da Rusija ne sme zmagati v tej vojni.  Predsednica Evropske komisije, Ursula von der Leyden, pa je  glavna podpornica konfrontacije z Rusijo, kar daleč presega njene pristojnosti!

Najbolj konkreten je bil doslej Macron z svojimi opozorili, da ne bi smeli Rusije poniževati in  da bi bilo potrebno Putinu dati strategijo za izhod, s katero bi si ohranil svojo podobo. V Kijevu je napovedal, da bi »pod posebnimi pogoji« odšel v Moskvo.

Mar ni v interesu Evrope, da bi podprla, če ne celo zahtevala mirovna pogajanja? S tem bi Evropa sledila pozivu svetovne skupnosti, da se ukrajinski konflikt razreši na miroljuben način. V GS OZN niso države članice samo obsodile ruske nezakonite agresije, ampak so tudi pozvale vse strani, da končajo to vojno s dialogom in pogajanji. Nedavno je tudi Varnostni svet ZN ponovil poziv za miroljubno rešitev vojnega spopada. V nobeni od resolucij ZN ni omenjeno pošiljanje orožja ali celo mir dosežen z vojaško zmago. 

Osnovne elemente za miroljubno rešitev so že oblikovali na rusko-ukrajinskih mirovnih pogajanjih, konec marca letos v Carigradu. V skladu s tem bi se Ukrajina odpovedala članstvu v NATO in ne bi dovolila ustanavljati vojaških baz na svojem ozemlju, medtem ko bi se Rusija zavezala priznati teritorialno integriteto Ukrajine, umaknila bi rusko vojsko iz Ukrajine in sprejela mednarodna varstvena jamstva za Ukrajino.  Okvirno so se tudi dogovorili, da bi dali Donbasu specialni status znotraj Ukrajine (kar je bilo že predvideno z Minskom II) in da bi rešili bodoči status Krima v kasnejšem času, s pomočjo diplomacije.

Te točke bi lahko bile podlaga za izdelavo evropske pobude za pogajanja in dosego miru. Nekaj podobnega je v Davosu predlagal tudi Henry Kissinger, veteran ameriške diplomacije. 

Predsednik Zelenski pa je daleč preveč šibak, da bi brez zahodne podpore takšen mirovni predlog uresničil. Pa tudi za Rusijo bi bila pogajanja z njim brez pomena. Glede na masovno vojaško in finančno podporo Ukrajini je ta vojna tudi vojna Zahoda, predvsem ZDA in NATO pakta. Zavoljo tega bi si morala Evropa znotraj Zahoda prizadevati za mir z enako zagnanostjo, kot to dela z vojaško podporo Ukrajini.

Ker so mirovna pogajanja propadla, se stvari na terenu razvijajo po logiki vojnega spopada. Ruska vojska je s pomočjo ukrajinskih pro-ruskih vojaških formacij praktično že osvojila ozemlje obeh samooklicanih republik v Donbasu.

Na jugu Ukrajine že od začetka invazije nadzira regijo Kherson in dobršen del Zaporožja, kjer se nahaja tudi največja nuklearna centrala v Evropi. Po hitrem postopku izdaja prebivalcem na teh ozemljih ruske potne liste, uvaja rubelj poleg grivne kot plačilno sredstvo, vključila je to ozemlje v ruske sisteme interneta in telefonije, usposobila je delovanje pristanišč v Črnem in Azovskem morju, ki jih nadzira, govori se tudi o morebitnem referendumu o priključitvi teh regij v Rusko federacijo. Z nadaljevanjem vojne lahko postane tudi Odesa ruski cilj, s čemer bi Ukrajino povsem odrezali od Črnega morja.  

Kot odgovor na zahodno, predvsem ameriško in britansko dobavo modernega težkega orožja, bodo Rusi, kot je napovedal že Putin, začeli napadati tudi vladne in druge cilje, kot so to delali Američani, na primer, v Iraku in drugod. Začeli bodo uporabljati najmodernejša orožja, Ukrajina bo čedalje bolj razrušena.

Če se bodo stvari tako naprej razvijale, se lahko tudi zgodi, da bosta na koncu, po korejskem vzoru, brez mirovnega sporazuma, nastali dve Ukrajini, zahodna in vzhodna. To bi bila za Evropo zgodovinska katastrofa.

Zato zaključujem svoj govor s pozivom, naj se Evropa upre anglo-Ameriški politiki destrukcije in da naj se zavzame za dialog in mirovna pogajanja, da bi s tem preprečili nastanek takšnih ali podobnih katastrof in vsem evropskim narodom zagotovili mir, varnost in normalno življenje.

_________

* dr. Silvo Devetak je zaslužni profesor

Predavanje, Kulturni dom Gorica, 16.junija 2022