Za znosnejšo nočno seanso za računalnikom, prastari Cure. Meni najljubše so seveda njihove prve pesmi: Just like heaven, Boys don’t cry, Lovecats in In between days. V tem izboru manjka nekaj dobrih pesmi, predvsem iz albuma Kiss me Kiss me Kiss me, tiste zadnje pa si ne zaslužijo na to listo Best of.

Glede nedeljskega referenduma o noveli zakona o vodah je na prvo žogo očitno dvoje. Prvič, da predsedniku vlade Janezu Janši ni uspelo mobilizirati svojih tradicionalnih volilcev, ki so tokrat – kot je sicer značilno za volilce levosredinskih strank – na lepo nedeljo raje šli na morje ali ostali doma. In drugič, glede na splošno nepriljubljenost Janševe vlade se je po pričakovanju referendum o zakonu sprevrgel v referendum o zaupnici vladi, kjer je javnost s plebiscitnim rezultatom (86.9% glasujočih proti) izkazala popolno nezaupnico vladi. Oboje na prvi pogled kaže na to, da strankam Janševe koalicije na prihodnjih državnozborskih volitvah naslednje leto ne bo lahko. Če ne bodo uspele izjemno mobilizirati svojih volilcev s kakšnimi hudo ideološkimi temami, se zdi, da jim bo v tekmi proti mobiliziranim in izjemno motiviranim levosredinskim volilcem težko dobiti tretjino glasov na volitvah.

Vendar pa je pri interpretaciji rezultata nedeljskega referenduma in zaključkih treba biti izjemno previden. Ključna sta dva momenta. Prvi je, da si rezultata nedeljskega referenduma ne more lastiti nobena etablirana politična stranka, nobena tega rezultata ne more kapitalizirati in bistveno povečati svojega tržnega deleža. Rezultat nedeljskega referenduma je predvsem in praktično izključno posledica angažmaja civilnodružbenih gibanj in vsesplošnega javnega odpora do Janševe vlade. Ljudje so prišli na volišča, ker jim je mar do narave in ker imajo poln kufer Janševe vlade. Ter tudi zato, ker je bila to prva priložnost, da ob siceršnjih protestih na formalen način izrazijo svoje nestrinjanje s politikami Janševe vlade. In čeprav so parlamentarne stranke leve sredine pozivale k udeležbi na referendumu in poskušale takoj po njem participirati na rezultatu, so jim – iz gornjih razlogov – glavni akterji iz civilne družbe takoj in nedvoumno dali vedeti, da ne odobravajo tega poskusa kapitalizacije oziroma participacije. Morda je še najbližje možnosti vsaj delne kapitalizacije rezultata referenduma stranka Levica, vendar bodo koristi minimalne in hitro minljive.

Nadaljujte z branjem→

Nabrita Alexandria Ocasio Cortez (AOC) je na predsednika Fed Jeromea Powella naslovila ključno makroekonomsko vprašanje, ki si ga velika večina makroekonomistov ne upa ali ne želi zastaviti, in sicer: Zakaj bo post-pandemski BDP višji od trendnega izpred epidemije? Odgovor je seveda: “fiskalna politika”. V prejšnjih recesijah v zadnjih desetletjih so vlade in centralne banke na krize odgovarjale z manj ali bolj ekspanzivno monetarno politiko in nevtralno ali celo restriktivno fiskalno politiko. Za razliko od prejšnjih recesij pa so tokrat odgovorile z dominantno ekspanzivno fiskalno politiko in akomodativno ekspanzivno monetarno politiko. Zaradi tega je bil seveda padec BDP zaradi epidemije manjši, okrevanje pa bo zelo robustno. In še več, ker ne gre samo za kratkoročne stimulativne ukrepe, pač pa ukrepi fiskalne politike zajemajo investicije v infrastrukturo, zelene tehnologije in digitalni prehod, bo to izboljšalo pogoje za bodočo rast, kar v ekonomskem žargonu pomeni, da se bo dvignila trajektorija potencialnega BDP.

This pandemic changes everything!

Letošnji porast kratkoročne inflacije takoj po odprtju gospodarstev, je nekatere ekonomiste (med njimi Larry Summers in Olivier Blanchard) “prepričal”, da so imeli prav, ko so svarili, da je Bidenov stimulus program prevelik, da bo povzročil velik pozitivni output gap, pregrevanje gospodarstva in spiralo inflacije. Kot sem pisal že nekajkrat, ta argument stoji na šibkih temeljih, saj je porast inflacije globalni fenomen, ne samo ameriški. Razlogi pa se skrivajo predvsem v ozkih grlih v dobavnih verigah, ki ne morejo dobaviti dovolj surovin in komponent po ponovnem zagonu gospodarstev, predvsem v avtomobilski industriji in gradbeništvu, nato v porastu cen energentov ter v prebuditvi potrošniškega povpraševanja, predvsem po potovanjih in turističnih aranžmajih. Vsi ti cenovni šoki so tranzitorne, prehodne narave in nimajo trajne osnove.

No, kljub tem pa se nekateri ekonomisti, na čelu z Larryjem Summersom, s tem ne morejo pomiriti in so se navkljub dokaj jasnim podatkom o strukturi porasta cen poslužili manipulacij. Summers je tako včeraj po objavi poročila Fed o inflacijskih pričakovanjih povsem zmanipuliral osnovno sporočilo tega poročila Fed. Tvitnil je: “This @federalreserve survey shows that people do not believe recent inflation is all transitory as expectations ratchet up. Long run expectations now way above target.“

Ugotovitve, ki jih navaja Fed, pa so ravno nasprotne: kratkoročna (1-letna) inflacijska pričakovanja so se povišala, srednjeročna (3-letna) inflacijska pričakovanja pa ostajajo na isti ravni.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Slovenska Ustava v 70. členu »Javno dobro in naravno bogastvo« določa, da se na javnem dobru lahko pridobi posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon. Zakon o vodah določa v 15. členu, da so celinske vode in vodna zemljišča naravno javno dobro. Celinske vode so vsi vodotoki in tudi stoječe vode, ter enako presihajoče vode. Vodna zemljišča so obale vodotokov, jezer in morja v širinah, odvisnih od razreda vodotoka in drugih v zakonu opredeljenih kriterijev v odvisnosti od prostorskih aktov določenega območja. Naravno javno dobro lahko vsi v skladu z zakonsko določenimi pogoji uživamo, posebne pravice uporabe pa lahko za z zakonom določene namene pridobijo določeni uporabniki z ustreznim aktom države za javne potrebe za izgradnjo grajenega javnega dobra, kar podrobno ureja Zakon o vodah v 17. členu.

Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah, ki je bil 11. 7. 2021 predmet referendumskega odločanja slovenskih volivcev, širi možnosti poseganja v vode in vodna zemljišča predvsem z širitvijo možnosti pridobivanja posebnih pravic uporabe na vodnih zemljiščih in vodah za gradnjo objektov, ki celo niti niso nujno grajeno javno dobro, temveč gre za objekte, ki dajejo lastniku objekta možnost javno dobro izločiti iz statusa javnega dobra in pravico izključitve užitka javnega dobra vsem državljanom, razen tistim, ki bi za užitek dela obale ali dela voda bili pripravljeni ustrezno plačati

Nadaljujte z branjem→

The Strokes so spet ne samo odlični, ampak tudi zelo aktualni – album posvečen novi abnormalnosti

Dober pop, prava božanska romantika.

David Ellerman & Tej Gonza

V 90-ih smo bili postavljeni pred dve strategiji privatizacij družbenih podjetij. Zanimivo je, da je vsakemu izmed dveh taborov svetoval po en Američan – David Ellerman na strani Jožeta Mencingerja in Jeffrey Sachs na strani Andreja Plenkovića. Ellerman je Sloveniji ponujal rešitev, znotraj katere bi podjetja dolgoročno ostala v lasti zaposlenih, tako menedžmenta kot delavcev, Sachs pa je predlagal kazino privatizacijo, kjer bi vsa podjetja prešla v roke državljanov, ti pa bi z njimi trgovali na borzi.

Kompromis, ki to zares ni bil, je vodil v večinsko razprodajo podjetij po raznih skladih in v roke menedžmenta. S tem se je rezultat približal Sachsovemu načrtu. Vendar pa so se nekatera bolj zavzeta podjetja vseeno znašla v rokah zaposlenih in tam ostala za nekaj desetletij. Takih podjetij je kar nekaj – zagotavljajo več tisoč delovnih mest, običajno dobro plačanih.

Nadaljujte z branjem→